Papeževa senca nad Nemčijo

Nič v Nemčiji ni pomembnejše od prebolevanja lastne preteklosti. Moshe Zuckermann, sin staršev, ki so preživeli holokavst, in profesor zgodovine ter filozofije na univerzi v Tel Avivu, je v eseju O novi nemški normalnosti (Ein Essay zur neuen deutschen Normalität) zapisal, da bo Nemčija spet lahko postala normalen narod, ko se bodo njeni prebivalci naučili žalovati. In Nemci so žalovali: zase, za svoje starše, babice in dede, prababice in pradede ... Mediji so pomagali žalovati z neumornim objavljanjem slik, besedil in dokumentarnih filmov, ki so prikazovali grozote druge svetovne vojne. Država je žalovala s postavljanjem razstav, odpiranjem muzejev in s financiranjem monumentalnih spomenikov žrtvam. In po letih kesanja so Nemci gostili svetovno nogometno prvenstvo ter brez občutka krivde dovolili svojim zastavam, da so spet ponosno plapolale v vetru.

V času svetovnega prvenstva nič ni kalilo srečne normalnosti – tudi papež Benedikt XVI., čigar izvolitvi je po anketi revije Spiegel nasprotovalo več Nemcev, kot jo je odobravalo, ne. S preteklostjo je bilo skorajda obračunano, svet se ni več ukvarjal s papeževo mladostno epizodo pri Hitlerjevi mladini in v tujih medijih so se prenehali pojavljati vzdevki za papeža, ki spominjajo na vojaško – inkvizicijsko preteklost.

Od skorajšnje normalnosti še niso minila tri leta. Spomenik homoseksualcem, ki so bili žrtve nacizma, je bil od konca maja, ko je bil postavljen, dvakrat poškodovan. Papež Benedikt XVI., Nemec, je rehabilitiral škofa Richarda Williamsona, ki je zanikal holokavst. V zraku visi občutek svetovne gospodarske krize in vesti o recesiji spominjajo na Weimarsko republiko.

Kanclerki Angeli Merkel ni preostalo drugega kot od papeža zahtevati pojasnilo ter trdno stališče do holokavsta. Njena dolžnost je skrb za ohranjanje nemške normalnosti ter dokazovanje, da se izprijenost izpred dobrih šestih desetletij ne more ponoviti.