Janševa brezpogojna kapitulacija

Zapletom v zvezi s Hrvaško se je ob blokadi južne sosede in grožnji z referendumom pridružil še spor znotraj koalicije – in to spor o “vsebini blejske izjave” ter o ponovni popustljivosti SDS. Na slednjo je opozoril predsednik zunanjepolitičnega odbora državnega zbora Ivo Vajgl (Zares). Vajgl je namreč ocenil, da je memorandum SDS, ki predlaga čimprejšnji dogovor s Hrvaško o mediaciji ali o presoji na Meddržavnem sodišču v Haagu, v bistvu podpora Ivu Sanaderju. "Gre za zelo prozorno igro, v kateri Janša spodkopava slovensko vlado. V dogovoru z Zagrebom relativizira mediacijo in vrača problem najprej v mešano komisijo in od tam naprej v Haag," trdi Vajgl v izjavi za Večer. Še ostrejši je bil evropski poslanec LDS Jelko Kacin, ki trdi, da Janša govori neresnico in poskuša v stiski zavajati slovensko javnost, nastopal naj bi kot nekakšen Ahtisaari, kot posrednik med predsednikoma slovenske in hrvaške vlade. Slovenska vlada naj bi danes previdoma sprejela sklep o reševanju slovensko-hrvaškega mejnega spora ob pomoči mediacije EU. Hrvaško sicer poleg Slovenije v pristopnih pogajanjih z EU blokira še pet držav. Nizozemska, Belgija, Velika Britanija, Danska in Finska po informacijah hrvaškega Jutarnjega lista v torek niso dale soglasja za odprtje 23. pogajalskega poglavja z naslovom “pravosodje in temeljne pravice”.

SPOR NAPOVEDALA DNEVNA MLADINA
Morda je pri vsej zadevi najbolj zabavno, da tega spora ni bilo vse od 27. avgusta 2007 in vse do 14 dni po trenutku, ko smo v spletni Mladini že 11. februarja letos prvič razkrili, da je Janez Janša tistega soparnega avgustovskega dne na Bledu resnično storil neumnost, ko je s svojo izjavo o “načelnem”, toda “neformalnem soglasju” s hrvaškim predsednikom vlade Ivom Sanaderjem napovedal reševanje slovensko-hrvaškega obmejnega spora v Haagu.

V dnevni Mladini smo že opozorili, da je bila takšna enostranska izjava, ki je istočasno ni spremljal “načelen in neformalen” pristanek Hrvaške na reševanje obmejnega spora po načelu ex aequo et bono, škodljiva za Slovenijo ter da jo je Janša, kot jasno kaže tudi vrstni red dogodkov v tistem obdobju, sprejel brez predhodnega posveta s predstavniki vseh parlamentarnih strank.

Da je leta 2007 Janez Janša nastopal samovoljno, je nato potrdil predsednik odbora državnega zbora za zunanjo politiko Ivo Vajgl, ki je dejal, da takratni premier soglasja ni imel. Tudi predsednica LDS Katarina Kresal je potrdila, da se z njimi ni posvetoval, enako pa trdijo v SNS. Druge parlamentarne stranke naj bi se z nekaj pomisleki načeloma strinjale z možnostmi reševanja vprašanja tudi s pomočjo tretjega (mednarodnega sodišča), a le, če se pri tem upoštevajo trije znani pogoji: zgodovinske in geografske okoliščine, stanje na dan 25. 6. 1991 in načelo pravičnosti. Težava je seveda v tem, da Ivo Sanader na vse tri pogoje ni pristal in zato tudi ni prišlo do podpisa formalne skupne izjave Janše in Sanaderja – toda Janez Janša je kljub temu v svečanem ozračju ob mednarodni konferenci na Bledu sporočil veselo novico o dogovoru med njim in Sanaderjem, da se bo obmejni spor reševal pred Meddržavnim sodiščem v Haagu. Za Hrvaško je bilo to povsem nepričakovano darilo. Oba premiera sta se medtem trepljala po ramenih in naslavljala z “moj prijatelj”. Janša je dejal, da gosti "delegacijo vlade sosednje Hrvaške in mojega prijatelja gospoda Sanaderja”.

Janez Janša je na TV Slovenija sicer znova ponovil, da so stranke (z izjemo SNS) še pred blejskim srečanjem s Sanaderjem leta 2007 dale “načelno soglasje”, da Slovenija sprejema reševanje mejnega vprašanja s pomočjo tretjega. To naj bi se zgodilo že 6. aprila 2007, nato pa naj bi soglasje avgusta še potrdile. Toda dejstva dokazujejo, da za konkretno izjavo, s katero je Slovenijo in Hrvaško Janez Janša odločno poslal v Haag, tedanji predsednik slovenske vlade ni imel mandata in soglasja strank, saj je bilo soglasje strank vezano na tri pogoje, na katere pa Hrvaška – ni pristala. Tudi Janševa včerajšnja izjava, da je “Haag načelna možnost, pod pogojem, da bosta lahko državi prek strokovnjakov naredili pravni okvir," je netočna, saj je iz magnetograma srečanja med Janšo in Sanaderjem (26. avgusta 2007) popolnoma jasno, da Janša po srečanju s Sanaderjem ni postavil pogoja, da bo Meddržavno sodišče v Haagu za Slovenijo sprejemljivo le “pod pogojem, da bosta državi prek strokovnjakov naredili pravni okvir”. Soglasje o meddržavnem sodišču je bilo napovedano brezpogojno. Še več, Janša je jasno zatrdil, da skupina pravnikov pripravlja vse za predložitev spora “haaškemu sodišču”. Poleg sodišča za vojne zločine (ICTY) je v Haagu le eno primerno sodišče za takšne spore – meddržavno sodišče, ki ga Janša v tej izjavi tudi konkretno omeni, ko reče, da gre za “mednarodno sodišče v Haagu”, kar je nepravilen izraz za Meddržavno sodišče v Hagu. Vendar pa Janša svoje neresnične trditve vztrajno ponavlja. To je storil tudi na zadnji tiskovni konferenci, kjer je odkril, da so mu “načelo pravičnosti” res predlagali Socialni demokrati. “Vendar Hrvaška takšnega stališča ni sprejela, zato tudi na Bledu ni prišlo do nikakršnega dogovora o reševanju vprašanja na Meddržavnem sodišču v Haagu. Na Bledu sta se državi dogovorili le, da se ustanovi mešana komisija mednarodnih pravnih strokovnjakov, ki bi določila pravne okvirje za reševanje mejnega vprašanja,” je na tiskovni konferenci zatrdil Janša. Zavajanje je očitno. Morda na srečanju res ni bila sprejeta z Janševe strani načrtovana izjava, vendar ni mogoče reči, da ni prišlo do dogovora, če je Janša razglasil soglasje, ki ga je “na tej ravni”, torej na ravni predsednikov vlad, dosegel z Ivom Sanaderjem. Zato ni nenavadno, da Hrvaška "blejsko izjavo” izjavo razume popolnoma drugače – da je bila odločitev o reševanju spora v Haagu sprejeta, pravni strokovnjaki pa bi morali zgolj določiti vse potrebno za reševanje tega spora pred tem sodiščem.

"To je nekaj popolnoma drugega, kot govori Janez Janša, da smo se dogovorili za Haag. Nismo se dogovorili za Haag, ker je to v tem trenutku škodljivo," je v soočenju z Janšo na TV Slovenija pojasnila Kresalova, ki meni, da je absurdno spet odpirati vprašanje Haaga, saj gre pri tem za stališče druge države in ne Slovenije, medtem ko EU Sloveniji z mediacijo ponuja roko. Kresalova je hkrati potrdila, da imajo takšne izjave, kot je bila Janševa izjava na Bledu 26. avgusta 2007, zelo velik pomen v mednarodni politiki. To je seveda res. Javne izjave treh ljudi v državi – ponavadi predsednika države, predsednika vlade in zunanjega ministra – lahko državo tudi enostransko obvežejo, brez kakršnihkoli “parafov”, še posebej, če so dane v bolj svečanem vzdušju. V Sloveniji se je to res zgodilo – ob uradnem obisku Iva Sanaderja na Bledu, ob robu mednarodne konference “Evropska unija 2020, razširitev in integracija”. Vsaka izjava, ki je podana v takšnem svečanem vzdušju, se namreč lahko razume tudi kot “enostranska pogodba”, na to zelo nevarno dejstvo pa smo v Mladini slovenske politike že ničkolikokrat (zaman) opozarjali. Izgovori slovenskih diplomatov, da gre samo za “načelen, neformalen dogovor”, v svetu mednarodnega prava seveda nimajo nikakršnega pomena, saj je tudi Meddržavno sodišče v Haagu že več podobnih enostranskih izjav razglasilo za obvezujoče. Tudi zato so na zadnjem glasovanju dejansko vsi poslanci v zunanjepolitičnem odboru evropskega parlamenta glasovali za sklep, v katerem so pozdravili »neformalni dogovor z dne 25. avgusta 2007 med predsednikoma hrvaške in slovenske vlade o reševanju spora glede vprašanja meje pred Meddržavnim sodiščem v Haagu ter obe strani pozvali, naj ta dogovor spoštujeta« in da »odbor globoko obžaluje, da so pridružitvena pogajanja blokirana zaradi bilateralnih vprašanj«.

JANŠEVA VEČKRATNA NAPAKA
Blejska izjava pa ni sporna samo zato, ker je bila sprejeta brez soglasja slovenske politike, ker jo je podal Janez Janša sam in ker je bila izrečena kljub temu, da Hrvaška v zameno ni pristala na nobeno koncesijo Sloveniji. Ni bila izrečena kot soglasje, pač pa kot brezpogojna kapitulacija. Janševa izjava je bila zgrešena tudi zato, ker je pri omenjanju “pravičnosti” na ta in naslednji dan, 27. avgust 20087, kot dokazuje še en magnetogram slovenske vlade, mislil na ožje pojmnovano pravičnost intra legem in ne za Slovenijo bolj ugoden pojem pravičnosti ex aequo et bono, torej “po pravici in po dobrem”, kot se glasi prevod tega latinskega izraza. Nekdanji slovenski premier Janez Janša torej ali preprosto ni vedel, o čem govori, in je nato s pristankom na to, da Slovenija spor rešuje na Meddržavnem sodišču v Haagu, Slovenijo popeljal na pot, na kateri bo skoraj zagotovo izgubila tako zaželeni izhod na odprto morje, ali pa je, kar je še huje, natančno vedel o čem govori – in je v zameno za pristanek na glavno zahtevo Hrvaške iztržil – prazen nič.

Tudi ponoven pregled vseh pomembnih dogodkov med 27. in 30. avgustom 2007 dokazuje, da se je v tem času po srečanju nekaj zgodilo ter da je po odporu dela strokovne javnosti in poslancev državnega zbora, presenečenih nad hitro Janševo “načelno in neformalno” odločitvijo za reševanje spora pred Meddržavnim sodiščem v Haagu, prišlo do spremembe slovenskega stališča v tej smeri, da je slovenska politika pričela vsebino blejske izjave interpretirati nekoliko drugače. Vendar je poslanec in strokovnjak za mednarodno pravo Marko Pavliha že tedaj jasno opozoril, da naj bi Janša s “predvolilno dobrohotno obljubo” ter na odpoved “pravičnemu in dobremu”, ki bi nas “skoraj gotovo stalo vitalnega dela morskega in kopenskega teritorija”, kritiziral sporne zunanjepolitične postopke nekdanje vlade.

Od takrat je slovenska zunanja politika začela vedno bolj vztrajno zagovarjati načelo izvensodne “pravičnosti” in iskati rešitev iz nerodnega položaja, toda neprecenljiva škoda je bila s strani politike že storjena. Če bi Janez Janša 26. avgusta 2007 na Bledu s Sanaderjem res dosegel dogovor o reševanju spora med Slovenijo in Hrvaško po načelu ex aequo et bono, potem bi Slovenijo danes čakalo precej lažje delo pri pripravi stališč o mejnem sporu. Toda Janša je ravnal drugače – s tem, ko je pristal na reševanje spora pred Meddržavnim sodiščem v Haagu, je pristal na najpomembnejšo zahtevo Hrvaške, šel Sanaderju in Hrvaški galantno na roko, v zameno pa ni dobil popolnoma nič. In prav zaradi te napačne Janševe izjave hrvaška vlada tudi tako vztrajno zavrača Ahtisaarijevo in Badinterjevo mediacijo. Janša je namreč že leta 2007 pristal na glavno hrvaško zahtevo, v zameno pa ni dobil nikakršnega zagotovila o uporabi "načela pravičnosti” v postopku pred haaškim sodiščem. Nasprotno, Janša je celo zamešal dva različna pojma pravičnosti, in to tako, da je 26. avgusta 2007 in dan kasneje jasno omenjal tistega od obeh – ki je za Slovenijo manj ugoden. Kaj je ob tem sploh še treba zapisati? Popolna katastrofa torej. Ne glede na to pa del slovenske politike to napako še zmeraj prikriva ali pa o njej zaradi potrebe po podpori opozicije ob reševanju spora s Hrvaško govori bolj potihem in le občasno.