Mejni spor med Slovenijo in Hrvaško se bliža velikemu finalu. Kot pri vsakem prelomnem spopadu je kanonada argumentov precej gosta, dim diplomatske in pravniške bitke pa je že do te mere prekril zunanjepolitično bojno polje, da niti slovenski in niti hrvaški javnosti ni več jasno, v čem je pravzaprav bistvo spora. Razkrijmo torej nekaj očitnih in hkrati strogo varovanih skrivnosti hrvaško-slovenskega diplomatskega spora. V tem in še dveh naslednjih člankih bomo poskusili pojasniti, kako in zakaj je slovenska politična elita žrtvovala interese države, zakaj bo to težko popraviti in kaj lahko diplomati sploh še naredijo za rešitev iz položaja, v katerem se je znašla že prejšnja vlada.

Mešanje jabolk in hrušk

Danes je že vrabcem na strehah približno jasno, zakaj si Slovenija poskuša zagotoviti rešitev mejnega spora ob čimvečji pomoči “mediacije” in ne s sodbo Meddržavnega sodišča v Haagu. Razloge za to deloma razkriva tudi nedavna rešitev ukrajinsko-romunskega spora na istem sodišču. In še kakšnih petdeset podobnih. Meddržavno sodišče je namreč tudi v tem primeru mejo začrtalo v skladu s principom “črte sredine”, kar v primeru Piranskega zaliva seveda ne bi bilo v skladu s slovenskimi pričakovanji. Vendar to nujno ne pomeni, da Meddržavno sodišče ne bi moglo odločiti tudi drugače. V sodbi o razdelitvi epikontinentalnega pasu v Severnem morju je Meddržavno sodišče v Haagu na primer odločilo, da uporaba načela “črte enake razdalje ni obvezna za stranke” ter da “ni nobene druge metode, uporaba katere bi bila v vseh primerih obvezna”. Sodišče je v tem primeru celo ugotovilo, da bo potrebno uporabiti načelo “pravičnosti” (equity) in upoštevati vse okoliščine, saj bi uporaba načela delitve morja “na pol” pripeljala do nepravičnih rezultatov.

Toda dejstvo je, da je to izjema, ki potrjuje pravilo. In če bi se sodišče odločilo tako kot se odloča ponavadi, bi Slovenija ostala najmanj brez 113 kvadratnih kilometrov morja ter prav tako tudi brez neposrednega dostopa do mednarodnih voda. Ima torej Slovenija prav, ko zahteva določitev meje v skladu z načelom ex aequo et bono, torej “po pravici in po dobrem” kar je ena od najpomembnejših zahtev slovenske politike v zadnjem času?

Slovenija ima pravico zahtevati, da Meddržavno sodišče ali morebitna skupina za mediacijo presojata slovensko-hrvaški spor v skladu s tem načelom. Toda ob tem se je potrebno zavedati, da pri reševanju mejnih problemov v mednarodnem pravu obstajata dve vrsti pravičnosti. Prva je pravičnost infra legem in pomeni pravičnost, ki je del pravilne uporabe prava in so jo mednarodna sodišča in arbitražni tribunali dolžni upoštevati brez pooblastila strank v sporu. Druga pa je pravičnost ex aequo et bono, ki je zunaj mednarodnega prava in Meddržavno sodišče v Haagu na njeni podlagi še ni odločalo. Teoretično bi lahko odločalo, saj odločanje z načelom ex aequo et bono omogoča drugi odstavek 38. člena statuta Meddržavnega sodišča v Haagu, ki pa ob tem določa še en pogoj – da se s tem strinjajo vse stranke v sporu. Prav zato sodišče še nikoli doslej ni odločalo v skladu z omenjenim načelom, do takšnega odločanja pa po oceni strokovnjakov sodniki čutijo tudi velik odpor, saj bi sodišče iz področja prava z odločanjem po tem pravilu prestopilo v nejasno področje arbitrarnosti.

Toda ob tej slovenski zahtevi je največji problem drugje – skriva se v nedoslednosti in napakah slovenske zunanje politike. Ko gre za “obrambo” razsojanja v skladu z razsojanjem po načelu pravičnosti slovenska zunanja politika zavestno ali pa zato, ker vprašanja sploh ne razume, meša hruške in jabolka ter neprestano spreminja stališča. Znano je namreč, da obstajata dve vrsti “pravičnosti” in še načelo upoštevanja “zgodovinskih okoliščin” pri delitvi morja, ki je zapisano v 15. členu Konvencije OZN o pomorskem mednarodnem pravu ter v 12. členu Ženevske konvencije o teritorijalnem morju in zunanjem morskem pasu. Vendar pa slovenski politiki (in žal, tudi novinarji in mediji) ob razpravljanju o tem problemu vse tri pojme mešajo popolnoma poljubno. Dober primer je eden od zadnjih člankov na to temo v Delu, kjer stališča hrvaškega pomorskega pravnika Davorina Rudolfa (ne da bi protestiral kdorkoli od slovenskih “strokovnjakov”) kritizirajo, kot da bi Rudolf pomešal vse tri pojme in ne tisti, ki ga kritizirajo. Razmejitev v Severnem morju se v tem članku celo z grafiko prikazuje kot primer “pravičnosti” po načelu ex aequo et bono, čeprav je Meddržavno sodišče v primeru “Severno morje” jasno zapisalo, da ni razsodilo po pravičnosti izven mednarodnega prava. Zaradi takšnih spodrsljajev pogosto nastane velika besedna “kaša”, kjer je videti, da hrvaški pravniki ob kritiki načela “pravičnosti” nesramno zavajajo, kar pa seveda (vsaj v tem primeru) sploh ni res. Resnica je drugačna – slovenski pogajalci, politiki in novinarji mešajo tri pojme tako, da na koncu sploh ni več jasno, o čem teče beseda. Postopek je ponavadi takšen, da slovenski pogajalci najprej zatrdijo nekaj pozitivnega o načelu “po pravu in dobrem”, na ugovore hrvaške strani o tem, da se to načelo ni uporabilo skoraj nikjer, pa sledijo kritike slovenskih politikov in novinarjev, češ da o odločanju na ta način vendarle obstaja bogata praksa Meddržavnega sodišča. Toda pri tem ti, ki branijo “slovenska stališča” ne mislijo več na prakso odločanja po načelu ex aequo et bono, temveč v argumentaciji neopazno preskočijo na uporabo povsem drugega načela “pravičnosti”, ki se v angleščini označuje z besedo equity. In kaj predstavlja to načelo? Gre za načelo, da morajo biti rešitve pač zmeraj “pravične”, kar pomeni, da lahko sodišče včasih odstopi od stroge uporabe nekega pravila, če so rezultati kakšne metode “nepravični”. Vendar to še ni odločanje “zunaj zakonov”, kar je v zadnjem času nenadoma glavna slovenska zahteva.

Na to nedoslednost je prvi že ob znamentitem srečanju Janše in Sanaderja na Bledu na svojem blogu opozoril dr. Boris Vezjak in to 27. avgusta 2007, kjer je tudi prvi uporabil besedico “blef” za nastop slovenske politike in se obenem vprašal, o čem se pravzaprav sploh pogovarjamo? Vezjak je namreč primerjal izjavo strokovnjaka za pomorsko pravo in poslanca Marka Pavlihe o tem, da Meddržavno sodišče načela ex aequo et bono še ni uporabilo, z izjavo tedanjega premiera Janeza Janše, ki je po pogovoru s predsedniki parlamentarnih strank na temo odprtih vprašanj med Slovenijo in Hrvaško zatrdil, da haaško sodišče v svoji praksi redno upošteva to načelo – kar je seveda laž.

Oglejmo si te sporne izjave Janeza Janše nekoliko podrobneje. Začnimo z izjavo tedanjega predsednika vlade Janeza Janše z dne 27. 8. 2007, en dan po srečanju s Sanaderjem, ko so nenadoma sprejeli tudi znamenito odločitev, da naj gre Slovenija skupaj s Hrvaško pred Meddržavno sodišče v Haag. Janša je tedaj, na tiskovni konferenci po pogovorih s predsedniki parlamentarnih strank dejal naslednje: “Drugače pa je jasno iz preučene prakse Mednarodnega sodišča v Haagu, da to sodišče pri svojih odločitvah upošteva načelo pravičnosti. Mi smo preučili precej bogato prakso tega sodišča, ki je odločalo o razmejitvah med številnimi državami - tudi med ZDA in Kanado; med Dansko, Nizozemsko in Nemčijo; tudi med nekaterimi drugimi državami članicami Evropske unije v času po II. svetovni vojni. V vseh teh primerih je sodišče tudi upoštevalo načelo pravičnosti in je to v številnih sodbah oziroma judikatih izrecno poudarjeno.”

Vezjak se na tem mestu pravilno vpraša, “kdo zavaja in kdo laže” ter pokaže na razliko v trditvah, “ki je maksimalna: po Pavlihi sodišče nikoli ni upoštevalo načela, po Janši ga je zmerom. Izziv za slovenske novinarje, politiko in slovensko javnost, da to razišče!”

Izziv je na tem mestu sprejet, resnica pa je preprosta – nekdanji slovenski premier Janez Janša ali preprosto ni vedel, o čem govori in je nato s pristankom na to, da Slovenija spor rešuje na Meddržavnem sodišču v Haagu Slovenijo popeljal na pot, na kateri bo skoraj zagotovo izgubila tako zaželeni “izhod na odprto morje”, ali pa je, kar je še huje, natančno vedel o čem govori - in je v zameno za pristanek na glavno zahtevo Hrvaške iztržil – prazen nič.

To postane še bolj jasno, če si ogledamo še eno podobno Janševo izjavo, dano en dan pred že citrano izjavo. Prvo izjavo glede tega vprašanja je Janez Janša namreč dal na Bledu, po srečanju s hrvaškim premierom Ivom Sanaderjem 26. 8. 2008. Na vprašanje, ali bo Hrvaška pristala na načelo pravičnosti, je Janša poudaril, da Haško sodišče “nikoli doslej v podobnih primerih ni odločalo z izključitvijo uporabe načela pravičnosti”, okoli česar je “več teoretičnih variant”, kar naj bi določili pravniki. Ne predstavlamo si, da bi kdorkoli, ki preda neko stvar sodišču, terjal, da sodišče odloča nepravično – brez uporabe načela pravičnosti. Tega primera še ni bilo. Tako da dilema "ali je eno ali drugo" ne obstaja. Jasno je, da je potrebno upoštevati oboje – tako mednarodno pravo kot pač pravičnost. Saj presoja sodišča, še posebej mednarodnega, temelji na uporabi načela pravičnosti “intra legem”.

Odpoved pravičnosti – za nič

Opletanje z zadnjim pravniškim izrazom je naslednja Janševa napaka. Pravičnost “intra legem” je namreč pravičnost v okviru zakonov, torej pravičnost, kot jo uporablja tudi Meddržavno sodišče v Haagu, medtem ko je uporaba načela ex aequo et bono načelo ki stopa izven zakona, torej infra legem, lahko pa je celo proti veljavnim zakonom, contra legem. Z uporabo prvega izraza je Janša jasno poudaril, da je mislil na pravičnost “v okviru zakonov” torej tisto pravičnost, ki jo pozna tudi Meddržavno sodišče v Hagu in očitno ni bila nikoli sporna niti za Hrvaško. Janša torej 26. avgusta ni mislil na načelo ex aequo et bono, pač pa na načelo “pravičnosti” (equity, intra legem) ki je običajna v okviru veljavnega mednarodnega prava. Tudi naslednji dan, 27. avgusta 2007 je z navajanjem “prakse Mednarodnega sodišča” (v resnici Meddržavnega sodišča) v Haagu, ter sklicevanjem na konkretne “judikate” tega sodišča Janša pravzaprav potrjeval, da je mislil prav na pravičnost znotraj mednarodnega prava.

Od kod potem zmeda? Očitno je, da se je med 27. in 30. avgustom leta 2007 nekaj zgodilo. Po odporu dela strokovne javnosti in poslancev državnega zbora, presenečenih nad hitro Janševo “načelno in neformalno” odločitvijo za reševanje spora pred Meddržavnim sodiščem v Haagu, se je namreč v rubriki Gostujoče pero pojavil prespevek pravnice Nataše Šebenik, “pooblaščene ministrice na MZZ”, v katerem se prvič omenja načelo ex aequo et bono. Nataša Šebenik je nato daljši prispevek na to temo objavila tudi oktobra leta 2007 v Pravni praksi. V svojem prispevku v Delu je Šebenikova zapisala, da se uporabi pravičnosti infra legem pri reševanju mejnega problema pred meddržavnim sodiščem ne bo mogoče izogniti, glede termina ex aequo et bono pa je zapisala, da gre za iskanje rešitev “zunaj mednarodnega prava” ter da “kaj več od tega, kot na primer, kaj konkretno ta pojem pomeni, pa ni mogoče jasno opredeliti ali celo dati zagotovil o njegovi vsebini”, ker pač Meddržavno sodišče v Haagu na podlagi te pravičnosti “še ni odločalo”. Tudi po mnenju poslanca DZ in strokovnjaka za pomorsko pravo Marka Pavlihe bi se ob upoštevanju načela ex aequo et bono sodišče, ki bi bilo “skoraj skorajda prostih rok in se mu ni treba oklepati prava kot vinjenemu plota” zaradi uporabe tega načela “globlje predalo morali in etiki” s tem pa bi “sodišče bistveno laže in verjetneje prisodilo Sloveniji zgodovinsko pravico do izhoda na odprto morje, ki žal ni izrecno zapisana v mednarodni postavi, vendar jo zagovarjajo številni mednarodnopravni eksperti in jo potrjuje praksa med nekaterimi državami”. Pavliha je s tem mislil predvsem na sporazum med Francijo in Monakom.

Pavliha je tudi opozoril, da v primeru, “če privolimo v haaški tribunal zaidemo v najmanj dve težavi”. “Predvolilna dobrohotna odpoved pravičnemu in dobremu bi nas skoraj gotovo stala vitalnega dela morskega in kopenskega teritorija, vztrajanje pri štirih latinskih besedicah pa ni pogodu Splitu, oprostite, Zagrebu. Kdo se česa boji, Slovenci tradicionalnega razsojanja ali Hrvati pravičnega kompromisa? Morda res ni razloga za paniko, vendar bodimo 'ziheraši' in vztrajajmo pri originalni varianti, s katero se bo moralo prej ali slej prej soočiti tudi najuglednejše mednarodno sodišče na svetu. Drugače nam še vedno ostane ad hoc arbitraža, pri kateri naj bi se zanesli vsaj na našega arbitra," sklene Pavliha

Najbolj zanimiv je del, v katerem Pavliha opozarja na “predvolilno dobrohotno obljubo” ter na odpoved “pravičnemu in dobremu”, kar bi nas “skoraj gotovo stalo vitalnega dela morskega in kopenskega teritorija”. Na kaj je mislil Pavliha ? Kritika je očitno zapisana v nekakšnih šifrah, toda iz sosledja dogodkov ni težko odkriti, za kaj je šlo – na Hrvaškem so bile namreč konec novembra leta 2007 parlamentarne volitve, napoved Janeza Janše, da bosta Slovenija in Hrvaška svoj spor reševali pred sodiščem v Haagu pa je izjemno koristila prav Sanaderju, ki je lahko dokazoval, da je uspešen pogajalec, uspešnejši od nekdanjih voditeljev opozicijskega SDP-ja (predvsem pokojnega Ivice Račana, ki je pristal na slovenski “dimnik”), s tem pa si je Sanader pridobil odločilno prednost za vnovično osvojitev oblasti. Prav mogoče je, da je Sanader na štiri oči Janši ob tem dal še kakšno obljubo v smislu “podprite nas sedaj, pa bomo to vprašanje hitro rešili” in dal še kakšna “neformalna” zagotovila, da ne bo uveljavil ekološko-ribolovne cone (ERC) za članice EU s 1. januarjem leta 2008. Hrvaški časniki so bili polni teh napovedi. Morda tudi ne, toda to je sedaj vseeno – dejstvo je, da je Janša po srečanju s Sanaderjem nedvomno napovedal reševanje slovensko-hrvaškega spora pred Meddržavnim sodiščem v Haagu in to z uporabo za Slovenijo slabše različice “pravičnosti” – tiste, ki se bistveno razlikuje od pogoja, ki ga Slovenija danes postavlja Hrvaški.

Povedano drugače – če bi Janša že avgusta leta 2007 govoril o pravičnosti “infra legem” in ne o pravičnosti “intra legem”, bi bi Slovenija lahko Hrvaški tudi danes očitala izigravanje dogovora. En “f” manj, en “t”, več, zdi se, kakor da gre za dlakocepstvo, toda zaradi takšnih malenkosti pada kredibilna zunanja politika, Slovenija pa je zaradi napačne uporabe nekaj latinskih besed ostala brez pomembnega koša argumentov v svojo korist. Janša se je namreč odločil Slovenijo poslati v Haag brez kakršnihkoli pogojev, čeprav bi lahko zahteval in dobil precej več. Vsi naknadno izrečeni pogoji so zato postavljeni na trhlo podlago. Tudi trditev, da je bila slovenska (Janševa) odločitev za Haag samo “neformalna in načelna” in da je bila pogojena z “načelom pravičnosti” ne vzdrži kritike – kajti očitno je, da je Janša avgusta leta 2007 mislil na povsem drugo “pravičnost” in ne na tisto, ki jo Slovenija danes kot ključen pogoj postavlja Hrvaški.

S tem je bil slovenski položaj nedvomno v precejšnji meri oslabljen, na kar je v Delu posredno že leta 2007 opozoril tudi dr. Miha Kovač, ki je že takoj po Janševem velikem “uspehu” pravilno ugotovil, da vlada ni pridobila soglasja stroke in politike o tem, za čigavo arbitražo se je treba pogajati, niti nima skupne interpretacije stroke o tem, katere pravne mehanizme je dobro uporabiti. Tak konsenz bi po Kovačevem mnenju bilo treba imeti, še preden se je tedanji premier Janez Janša začel dogovarjati s hrvaškim kolegom Ivom Sanaderjem. Iz sosledja dogodkov je jasno, da Janša za svojo odločitev ni imel nikakršnega soglasja niti na strani opozicije, prav tako pa s eni posvetoval s predsednikom države dr. Danilom Türkom, ki je 26. 1. 2007 zatrdil, da o vsebini dogovora Janša-Sanader “ni seznanjen”. Na podoben način je tudi takratni zunanji minister dr. Dimitrij Rupel še 27. 8. 2007 trdil, da “najprej potrebujemo mnenje pravnih strokovnjakov”. Še konec septembra istega leta si je Rupel upal trditi, da odločitev o razreševanju spora pred Meddržavnim sodiščem v Haagu “ni bila sprejeta”. Kar seveda ni res, je pa tudi jasen dokaz, da je premier Janša svoje izjave in dogovore s Sanaderjem obešal na velik zvon kar na pamet, brez ustreznih posvetovanj s komerkoli, očitno pa še posebej ne z Ruplom in slovenskimi mednarodnimi pravniki. Šele 1. septembra se nato v Delu pojavi razmišljanje sodnika Lojzeta Udeta, ki je izrazil prepričanje, da glede uporabe načel pravičnosti oziroma načela ex aequo et bono v arbitražnem postopku Slovenija “ne sme popustiti” (mesec dni po popolnem popuščanju) ter izrazil prepričanje, da ima Slovenija več možnosti za takšno rešitev v primeru arbitražnega reševanja zunaj Meddržavnega sodišča.

Od takrat je slovenska zunanja politika začela vedno bolj vztrajno zagovarjati načelo izvensodne “pravičnosti” in iskati rešitev iz nerodnega položaja, toda neprecenljiva škoda je bila s strani politike že storjena. Če bi Janez Janša 26 8. 2007 na Bledu s Sanaderjem res dosegel dogovor o reševanju spora med Slovenijo in Hrvaško po načelu ex aequo et bono, potem bi Slovenijo danes čakalo precej lažje delo pri pripravi stališč o mejnem sporu. Toda Janša je ravnal drugače – s tem, ko je pristal na reševanje spora pred Meddržavnim sodiščem v Haagu je pristal na najpomembnejšo zahtevo Hrvaške, šel Sanaderju in Hrvaški galantno “na roko”, v zameno pa, kot kaže njegova uradna izjava z dne 26. 8. 2007, s katero je zadnjič na TV Slovenija tako ponosno mahal tudi hrvaški pogajlec Davorin Rudolf, – ni dobil popolnoma nič. Po eni strani je Sanaderju pomagal k volilnemu uspehu, hkrati pa je temeljito poteptal zadnjo rešilno bilko, s katero bi Slovenija morda res lahko še dobila neposreden stik teritorijalnih voda z mednarodnimi vodami Jadrana.

Enostranska obveznost Slovenije

Še posebej nerodno pa je to, da Janša v zameno za “načelen in neformalen” dogovor o reševanju mejnega spora v Haagu od Sanaderja ni v zameno dobil nobene podobne, pa čeprav zgolj “načelne in neformalne” obljube o nekakšnem “izvenpravnem” reševanju spora po načelu ex aequo et bono. Zakaj torej Sanader ni v zameno za Janševo darilo na Bledu podal vsaj enako “neformalne in načelne” izjave v zvezi s sedanjo glavno slovensko zahtevo? Je bil Sanader preprosto boljši pogajalec? Je Janša zaradi avgustovske vročine in počitiškega razpoloženja ter pomanjkanja strokovnih nasvetov preprosto pomešal dva pomembna pravna pojma? Mu dr. Miha Pogačnik za tistih skoraj 100.000 evrov honorarja v tako pomembni zadevi ni prav svetoval, ali pa je Janša sam padel na izpitu iz mednarodnega prava? Morda pa je Sanader Janši nekaj obljubil “na štiri oči” - to verjetno pojasnjuje tudi Sanaderjeve za nijanso manj borbene nastope v javnosti od vse bolj ostrih nastopov Stipeta Mesića – toda takšne obljube za razliko od javnih ne štejejo nič. In to bi Janša že moral vedeti.

Marsičesa o teh dogodkih še ne vemo v celoti. Vemo pa, da sosledje dogodkov povsem jasno kaže, da so strokovnjaki, pravniki in opozicija po Janševi usodni napaki 26. 8. 2007 poskušali reševati, kar se rešiti da, vendar je bilo to na Hrvaškem in tudi v tujini pravilno razumljeno kot “naknadna pamet” in kot zapoznelo spreminjanje danih političnih zavez Slovenije. V uradnem poročilu MZZ za leto 2007, je na primer suhoparno zapisano, da sta se avgusta leta 2007 “predsednika vlad obeh držav na Bledu dosegla načelno neformalno soglasje, da se mejno vprašanje predloži v reševanje tretjemu. Vlada Republike Slovenije je zato imenovala skupino pravnih strokovnjakov in skupino strokovnjakov za ugotavljanje stanja na kopenskem delu meje”. Omemba Meddržavnega sodišča je bila spremenjena v “tretjega”, o načelu “pravičnosti” pa ni seveda niti duha in sluha. To je prozoren poskus “face saving” popravljanja škode in prepozen korak nazaj, ki pa očitno ni prepričal evropskih parlamentarcev, ki so Slovenijo in Hrvaško pred nekaj dnevi z veliko večino glasov napotili na Meddržavno sodišče v Haagu. In se pri tem sklicevali na dogovor Janša-Sanader. Da se je Slovenija jasno obvezala na reševanje spora v Haagu, pa ne kažejo samo izjave Janše, pač pa tudi uradna kronologija vlade, ki jo je mogoče najti na spletnem naslovu vlade.

Toda ali ni res, da je hrvaški premier “parafiral” neko pogodbo s Slovenijo (sporazum Drnovšek-Račan) in nato od nje odstopil? Zakaj naj bi nato neka neformalna izjava bivšega predsednika vlade obvezovala Slovenijo? Razlika seveda je in je velika – paraf pogodbe je po mednarodnem pravu samo ena od stopnic na poti do sporazuma. Dokler sporazum ni podpisan ali celo ratificiran – ne velja. Javne izjave treh ljudi v državi – predsednika države, predsednika vlade in zunanjega ministra – pa lahko državo tudi enostransko obvežejo, brez kakršnihkoli “parafov”, še posebej, ko so dane v bolj svečanem vzdušju. In v Sloveniji se je to res zgodilo - ob uradnem obisku Ive Sanaderja na Bledu. Kajti prav za to gre – izjava predsednika vlade Janeza Janše se namreč lahko razume tudi kot “enostranska pogodba”, na to zelo nevarno dejstvo pa smo v Mladini slovenske politike že ničkolikokrat (zaman) opozarjali. Izgovori slovenskih diplomatov, da gre samo za “načelen, neformalen dogovor” v svetu mednarodnega prava pač ne pomenijo čisto nič in to bomo dokazali v naslednjih člankih.

Janša je svojo katastrofalno napako kasneje seveda poskušal prikriti, pri tem pa mu je uspešno pomagala dvojna uporaba pojma “pravičnosti”. Tako je na primer 17. decembra lani v Studiu ob 17, ob prisotnosti zunanjega ministra Samuela Žbogarja Janša ob komentiranju svoje napake 26. avgusta 2007 dejal naslednje: “Hrvaška takrat ni pristala na načelo pravičnosti, zato do podpisa te skupne izjave ni prišlo. Dosežen je bil samo načelni dogovor o tem, da se ustanovita dve komisiji. Ena bo določila sporne točke na meji, druga pa bo poskušala najti rešitev za ta pravni okvir. Obe komisiji še delujeta in tudi danes je bil tukaj dogovor, da se to delo nadaljuje.” Do podpisa skupne izjave med slovenskim in hrvaškim premierom res ni prišlo, tu ima Janša prav, zato pa je bila podana enostranska Janševa izjava o odločitvi, da se spor preusmeri na Meddržavno sodišče v Haagu. Vse to pa se je zgodilo zgolj z zelo meglenimi in ohlapnimi namigi o morebitni uporabi “pravičnosti” in to tiste “pravičnosti”, ki je zelo daleč od danes zveličavnega načela ex aequo et bono.

Vse to je nov dokaz o tem, kako neodgovorno, na pamet, “po domače” in kratkovidno slovenski politiki odločajo o slovenski meji. Vse skupaj pa kaže tudi na razloge, zaradi katerih se je Janez Janša odločil, da skupaj s Pahorjem podpre enotno fronto proti Hrvaški. Ne gre za patriotizem, niti ne za zahvalo zaradi zaposlitve Dimitrija Rupla, niti za nadaljevanje predvolilnih simpatij, pač pa predvsem za prikrivanje lastne, katastrofalne zunanjepolitične napake. Prav zato, ker je Janša že javno obljubil reševanje spora pred Meddržavnim sodiščem v Haagu in v zameno ni dobil popolnoma nič – Hrvaška je nato celo uvedla ERC - je moral pristati na Pahorjevo zaostritev, s katero po neizpolnjenih Sanaderjevih obljubah sedanji premier poskušal vsaj deloma popraviti veliko škodo, ki jo je storila prejšnja vlada. Po drugi strani pa je prav tako jasno, zakaj hrvaška vlada, ki ji je Janša že “leta 2007 podaril” Meddržavno sodišče v Haagu, tako vztrajno zavrača Ahtisaarijevo in Badinterjevo “medijacijo.” Le kdo bi pristal na manj, če ima v rokah boljšo rešitev? Zakaj bo to hrvaško stališče kljub slovenskemu članstvu v EU težko spremeniti, pa bomo pojasnili v naslednjem prispevku.