Drage zapornice

Zavarovanje železniških prehodov, torej nivojskih križanj cest in železnice, je - potem ko je bil tedanji prometni minister Janez Božič zaradi tragedije v Cirkovcah, kjer so v nesreči na takrat (kljub obljubam) še vedno nezavarovanem železniškem prehodu umrli trije ljudje, prisiljen odstopiti - postalo pomembna politična tema. Po tragičnem letu 2007, ko je v trčenjih na nezavarovanih prehodih umrlo osem ljudi, smo lani sicer zabeležili eno samo smrtno žrtev, a letos je to število že do sredine aprila naraslo na pet. Nezavarovanih nivojskih prehodov (zgolj označenih z andrejevim križem) je sicer po podatkih ministrstva za promet v Sloveniji 610, kar je približno dve tretjini vseh.

Čeprav so za nesreče v veliki večini primerov odgovorni vozniki, ki na progo ne zapeljejo dovolj pozorno in previdno, pa je vendarle jasno, da bi lahko država s pospešenim zavarovanjem prehodov in njihovim nadomeščanjem z izvennivojskimi prehodi preprečila marsikatero smrt. Zaradi omejenih sredstev v proračunu - v letu 2008 na primer okoli 4 milijone evrov, letos pa polovico manj - proces zavarovanja poteka bolj počasi, z ureditvijo kakih 10, največ 20 prehodov na leto, pa še pri teh v vseh primerih ne gre za nadgradnjo tistih prehodov, ki so zavarovani zgolj z andrejevim križem. Težava je v tem, ker je cena za zavarovanje enega prehoda z avtomatskimi zapornicami zelo visoka. Zadnja številka, ki so jo omenjali na prometnem ministrstvu, je približno 250 tisoč evrov, v resnici pa se cena giblje med 150 in 700 tisoč evrov. Po naših informacijah se je tudi že zgodilo, da je cena presegla milijon evrov in da so primeri, ko je dejansko ceneje urediti izvennivojsko križanje, torej zgraditi most ali izkopati podvoz, kot pa postaviti avtomatske zapornice.

A zakaj je postavitev avtomatskih zapornic tako draga investicija?

Preberite si v novi Mladini