Doba faliranih držav

Glede na ekstremno nizko podporo, ki jo uživajo vlada, stranke, parlament in politika, glede na histerijo, ki maliči in krotoviči Slovenijo, glede na prepričanje, da smo na dnu in da smo popolna polomija, glede na slabo voljo, ki poganja tudi najbolj neobvezne pogovore o slovenskem vsakdanu, glede na splošen vtis, da živimo v najbolj mafijski, najbolj skorumpirani, najbolj neuspeli državi na svetu, bi pričakovali, da bo Slovenija na novem Indeksu spodletelih držav (Failed States Index), ki upošteva stanje leta 2010, povsem na dnu - nekje tam, kjer so Somalija, Čad in Sudan, najbolj falirane in najbolj nestabilne države tega sveta. Ameriška revija Foreign Policy je namreč v sodelovanju s Skladom za mir (Fund for Peace) spet pripravila, zapakirala in objavila letni Indeks spodletelih držav - Indeks, ki meri uspešnost, uspelost, stabilnost držav. Indeks, ki ga Foreign Policy in Sklad za mir pripravljata že vse tja od leta 2005, je postal zelo hitro referenčen: ko je enkrat objavljen, vse vlade takoj preverijo, kako stojijo. Oziroma: ali sploh še stojijo. Indeks ve pač vse. Ne brez razloga: njegovi zaključki - in posledično rating držav - temeljijo na okrog 130.000 virih, pri točkovanju držav upoštevajo 12 ključnih kazalcev (revščina, varnost, javne službe, begunski tokovi ipd.), zajemajo pa 177 držav.

In kot rečeno: glede na vse - še zlasti glede na apokaliptično retoriko desnice - bi pričakovali, da bo Slovenija na dnu tega Indeksa. Ali bolje rečeno: v ospredju, kajti Indeks države razvršča od najslabše do najboljše, od najmanj stabilne do najbolj stabilne, od najbolj falirane do najbolj uspešne. Recimo: da bo med desetimi najbolj faliranimi državami. Pa je začuda ni. Za vsak primer ošinimo lestvico:

1. Somalija

2. Čad

3. Sudan

4. Demokratična republika Kongo

5. Haiti

6. Zimbabve

7. Afganistan

8. Centralno afriška Republika

9. Irak

10. Slonokoščena obala

Nak, Slovenija ni torej niti Somalija niti Slonokoščena obala. Niti Afganistan niti Irak. Kar je čudno: ko namreč slovenska desnica govori o Sloveniji, jo prikazuje tako, kot da je

podalpska mešanica Somalije, Slonokoščene obale, Afganistana in Iraka. Toda to še nič ne pomeni. Ker je hudo, o čemer pričajo tudi javnomnenjske raziskave, je Slovenija gotovo med naslednjimi desetimi najbolj faliranimi, najbolj spodletelimi, najbolj neuspešnimi državami. Problem je v tem, da ni. Za vsak primer spet ošinimo lestvico.

11. Gvineja

12. Pakistan

13. Jemen

14. Nigerija

15. Niger

16. Kenija

17. Burundi

18/19. Burma

18/19. Gvineja-Bissau

20. Etiopija

Ergo: Slovenija ni niti Gvineja niti Gvineja-Bissau. Prav tako ni Niger niti Nigerija. Toda v očeh in retoriki slovenske desnice vedno izgleda kot Nigerija. Kar je kakopak absurdno: ker so bili predstavniki slovenske desnice del mednarodnega kontingenta, ki je izvajal monitoring nigerijskih volitev, bi morali vedeti, da to ni res. Nisem še slišal, da bi Nigerijci nadzorovali slovenske volitve. Je pa res, da ima slovenska vlada nižjo podporo kot nigerijska ali gvinejska. In ker ima tako mizerno podporo, je Slovenija gotovo med naslednjimi desetimi najbolj faliranimi državami. Spet ni. Lestvica - le za vsak primer, se razume.

21. Uganda

22. Severna Koreja

23. Vzhodni Timor

24. Kamerun

25. Bangladeš

26. Liberija

27. Nepal

28. Eritreja

29. Šrilanka

30. Sierra Leone

Globoko olajšanje: Slovenija vendarle ni Severna Koreja. Kljub vsemu! Hočem reči: kljub temu, da jo še vedno skrivaj vodijo in usmerjajo komunistične »sile kontinuitete«. Okej, če je ni med to deseterico, potem je pa med naslednjo deseterico. Ne, ni je. Kar potrjuje tudi lestvica.

31. Kirgizija

32. Republika Kongo

33. Malavi

34. Ruanda

35. Iran

36. Togo

37. Burkina Faso

38. Kambodža

39/40. Tadžikistan

39/40. Uzbekistan

Je pa med naslednjimi desetimi najbolj faliranimi državami. Žal, ni je. Pa med naslednjimi desetimi. Spet in še enkrat - ne. Najdete pa tam Kolumbijo - in samo pomislite, koliko kokaina ima. Tam najdete tudi Solomonove otoke, Komorske otoke in Papuo Novo Gvinejo - in samo pomislite, koliko morja imajo. In tam najdete Butan - in samo pomislite, kako visoke in kako lepe gore ima. Logično, zdaj se vprašate: kaj je narobe s Slovenijo, da ni med najbolj faliranimi državami? Mar to, kar počne, še ni dovolj? Kaj pa bi še morala storiti, da bi se uvrstila med največje faliranke? Če vsi tisti znaki slovenske faliranosti, ki jih stalno naštevajo, niso znaki, ki bi Slovenijo uvrstili med najbolj falirane države, kateri so potem objektivni, znanstveni znaki faliranosti?

Neznosna lahkost faliranosti

Z eno besedo: država spodleti (in pade med failed states), če ima hude demografske pritiske - če ima velike begunske tokove - če določene skupine kažejo hude maščevalne nagibe - če ljudje iz nje množično in kronično bežijo - če beleži neenakomeren razvoj - če je v gospodarskem zatonu in hudi revščini - če izgublja legitimnost - če javne službe razpadajo - če beleži hude kršitve človekovih pravic in pravne države - če potrebuje velik varnostni aparat - če se vzpenjajo frakcionistične socialne elite - in če je žrtev zunanjih intervencij. To je tistih 12 ključnih kazalcev, s pomočjo katerih sestavljajo Indeks spodletelih držav. In ti kazalci Sloveniji očitno kažejo dobro. Slovenija ni dežela humanitarnih katastrof, množičnih pokolov, splošne podhranjenosti in deficitarne suverenosti, dalje, ni izvir hudih epidemij in pandemij, dalje, ne potrebuje mirovnih sil Združenih narodov, dalje, ni podružnica kolumbijskih narko kartelov, dalje, ne ogroža sosednjih držav, dalje, ne razvija orožja za množično uničevanje, in končno, ne gosti in ne sponzorira terorističnih celic.

Kot pravi John Nichols, eden izmed najostrejših mečev ameriškega žurnalizma, je agencija Standard & Poor’s nastopila kot sodnik ameriške politike. To, da hoče o smeri ameriške politične razprave odločati finančna institucija, je srhljivo.

Oh, in seveda, Američani po Sloveniji ne šicajo »domnevnih« teroristov. Falirano državo namreč prepoznaš prav po tem, da Američani v njej po mili volji šicajo »domnevne« teroriste. Tam jih lažje zadenejo. Nihče nima nič proti. Falirane države jim jih celo nastavijo - samo da jim dajo mir. Samo da jih pustijo v njihovi faliranosti. Ameriške Posebne enote - Zelene baretke, Marinci, Rendžerji, Navy SEALs, komandosi Zračnih sil - so pod Bushem, ki je največjo grožnjo videl v faliranih državah, delovale v okrog 60 državah, zdaj, pod Obamo, pa delujejo že v 75 državah, v katerih opravljajo »črne operacije« (tajne misije, atentati, likvidacije, protiteroristične racije, ugrabitve ipd.). In do konca tega leta naj bi - bodisi skrivaj ali pa povsem transparentno - delovale že v 120 državah. Kar pomeni, da delujejo v vseh faliranih državah. Kot pač stalno poudarjajo ameriški neokonservativci, arhitekti invazije na Irak in »novega ameriškega stoletja«: živimo v dobi faliranih držav. Toda ironično: v tej dobi faliranih držav Slovenije ne najdemo med faliranimi državami. Ali bolje rečeno: kazalci ji očitno kažejo tako dobro, da je ni med najbolj faliranimi državami.

A to še ni vse. Država ima veliko možnosti, da spodleti - in da se ji stopnja faliranosti poveča. Pa poglejmo. Država spodleti, če ima vojno - Slovenija je nima. Če seveda odštejete II. svetovno vojno, ki pa žal ne šteje, vsaj ne v očeh teh, ki pripravljajo Indeks. Država tudi spodleti, če jo prizadene kaka huda naravna katastrofa, recimo potres (Haiti), rudarska nesreča (Čile), poplave (Benin) ali suša (Niger) - Slovenije ni zadela kaka hujša naravna katastrofa. Država tudi spodleti, če po volitvah plane v politično krizo, državljansko vojno, pučizem ali etnične konflikte (Slonokoščena obala, Kenija, Uganda, Nigerija, Kirgizija) - v Sloveniji se volitve ne končajo z državljansko vojno. Država tudi spodleti, če jo zajame etnično (Liberija), separatistično (Senegal) ali avtokratsko nasilje (Ruanda) - Slovenijo ni zajelo nič od tega, zaenkrat tudi ne tisto zadnje, avtokratsko nasilje. Če bi jo, bi se ji stopnja faliranosti povečala.

Okej, državi se stopnja faliranosti poveča, če bankrotira ali pa če se znajde na robu bankrota (Grčija, Islandija, Irska, Portugalska) - Slovenija ni bankrotirala. Državi se stopnja faliranosti poveča, če za dlje časa ostane brez vlade (Belgija) - Slovenija očitno še vedno ima vlado. Državi se stopnja faliranosti poveča, če doživi revolucijo (Tunizija) - Slovenija ni doživela revolucije. In je, kot kaže, ne bo. In seveda, država hudo spodleti, če jo - tako kot recimo Somalijo, ki je že štiri leta najbolj falirana država tega sveta - zajame popolni vihar brezzakonja, kriminala, piratstva, oboroženih vstaj, neučinkovite vlade, terorizma in gospodarske stagnacije. Slovenija morda izgleda kot Somalija, toda znanost tega ne potrdi. Ne, Indeks tega noče potrditi. Še več: znanost to, da je Slovenija Somalija, odločno zanika.

Indeks torej kaže, da Slovenije ni med petdesetimi najbolj faliranimi državami, pa četudi se nam zdi, da bi tja sodila. Niti je ni med stotimi najbolj faliranimi državami, pa četudi se nam zdi, da je. In tudi med stopetdesetimi najbolj faliranimi državami je ni, pa četudi se nam zdi, da bi bilo zanjo to predobro. Prav v tem pa je tudi štos: Slovenija stoji na Indeksu zelo dobro - najdete jo na 156. mestu. Kar seveda pomeni, da ni falirana. Da je nefalirana. Nespodletela. Ne neuspešna. Indeks jo uvršča med najbolj stabilne države. Slovenija je recimo bolj stabilna od Južne Koreje, Italije in Španije. Bolj stabilnih od Slovenije je le 21 držav.

157. Singapur

158. Amerika

159. Belgija

160. Britanija

161. Francija

162. Nemčija

163. Portugalska

164. Japonska

165. Islandija

166. Nizozemska

167. Avstralija

168. Kanada

169. Avstrija

170. Luksemburg

171. Irska

172. Nova Zelandija

173. Danska

174. Švica

175. Švedska

176. Norveška

177. Finska

Je Amerika falirana država?

To je to. No, to v resnici še ni to. Če lahko na svoje veliko presenečenje ugotovite, da je Slovenija precej bolj stabilna, kot bi pričakovali, in da je tudi stopnja njene faliranosti precej nižja, kot bi pričakovali, lahko obenem na svoje veliko presenečenje ugotovite, da so od Slovenije bolj stabilne nekatere države, ki imajo hude težave - Belgija je že dobro leto brez vlade, Britanijo zažigajo protestniki, Islandija je bankrotirala, Portugalska in Irska sta potrebovali dokapitalizacijo, Norveško, ki je bila na lanskem Indeksu najbolj stabilna država in ki jo je letos na vrhu zamenjala Finska, dežela Patrie, je razstrelil domači terorist, neonacistični krščanski fundamentalist. Glede na to, kaj se dogaja državam, ki so pred Slovenijo, je Slovenija, ki se ji dogajajo le manjše verzije tega, kar se dogaja drugim, še relativno nizko. Ne, Slovenija ni svetilnik, a tudi pod Janšo ni bila.

Kot pač stalno poudarjajo ameriški neokonservativci: živimo v dobi faliranih držav. Toda ironično: v tej dobi faliranih držav Slovenije ne najdemo med faliranimi državami.

Plus: Ameriki, ki je prav tako pred nami, je bonitetna agencija Standard & Poor's, ena izmed velikih treh, znižala kreditni rating: z AAA na AA+. Ker je do takega znižanja ameriškega ratinga prišlo prvič v zgodovini, ker ratinge bonitetnih agencij vsi jemljejo smrtno resno, ker je dolar monopolna rezervna valuta, v kateri varčujejo mnoge države (tako falirane kot nefalirane), ker so se borze tako stresle, da sta na hitro sprhnela dva bilijona in pol dolarjev, ker je finančne trge, realno ekonomijo, vlade in globalne liderje zajela panika, ker je to postkrizno psihologijo skrčilo v novo depresijo, ker so začeli finančni analitiki napovedovati novo, še hujšo krizo, »drugo globalno finančno krizo«, ker se to dogaja v času poglabljanja evrokrize (Španija, Italija), ker se je stopnja tveganja in faliranosti sveta s tem povečala, ker je ameriška gospodarska rast anemična in depresivna, ker Amerika z orjaškim javnim dolgom, ki je bil razlog za znižanje kreditnega ratinga, financira svoje vojne in rešuje svoj finančni sektor, čigar zlom je svet sploh potegnil v krizo, ker živi preko svojih finančnih zmožnosti, ker svoje probleme, kot pravi Vladimir Putin, parazitsko prenaša na svetovno ekonomijo, ker finančnega sektorja še vedno ni spravila pod kontrolo, ker je gospodarstvo še vedno sluga finančnega sektorja (ne pa obratno), ker je z javnim dolgom reševala banke, ne pa ustvarjala novih delovnih mest, ker še vedno vztraja pri davčnih olajšavah za bogate, ker je prag javnega zadolževanja ostro omejila in ker si je s tem zaprla manevrski prostor za vse tiste gromozanske finančne injekcije, masivne fiskalne stimulacije, bailoute in »tiskanja« oz. računalniška fabriciranja denarja, ki bi lahko njeno sliko popravili (in od te slike je zaradi vezanosti na monopolni dolar odvisna slika sveta), bi marsikdo pomislil, da bi moral tudi Indeks Ameriki »znižati« ter jo uvrstiti med falirane države, ki ogrožajo stabilnost sveta.

Paradoks je očiten. Očiten pa je še en paradoks - in povezan je s kriznim, depresivnim, recesijskim svetom, v katerem živimo: kako lahko tako mala poteza tako male institucije, kot je bonitetna agencija Standard & Poor's, tako spremeni svet? Toda ta paradoks vsebuje tudi intriganten drobni tisk: kako to, da svet še vedno verjame bonitetni agenciji, ki je med poglavitnimi krivci za krizo, v kateri je svet? Ne pozabite: bonitetna agencija Standard & Poor's je najvišji možni rating, AAA, dajala korporacijam (npr. Enron), bankam (npr. Lehman Brothers) in finančnim produktom, za katere se je izkazalo, da so čisti, toksični, ničvredni junk - in ki so potem propadli. Nekaj trenutkov pred propadom so imeli še vedno rating AAA. Ha! Kar pomeni, da so bonitetne agencije zavajale investitorje, banke, korporacije, delničarje, vlade, države in Indeks spodletelih držav - in končalo se je z globalno katastrofo. Vem, kaj boste rekli: kaj če bonitetna agencija Standard & Poor's tudi tokrat zavaja? Kaj če se spet moti? Kaj če je naredila napako, ko je Ameriki znižala rating? Toda raje se vprašajte nekaj bolj usodnega: kaj če so bonitetne agencije zamočile tudi pri državah tretjega sveta - pri faliranih državah? Kaj če so faliranim državam dajale napačne, prenizke ratinge? Kaj če so namerno manipulirale z ratingi? In seveda: kaj če so prav zato falirane države ostajale falirane? Kaj če so jih prav zato lahko potem vsi po vrsti - od korporacij do ekonomskih hitmanov, od Svetovne banke do Mednarodnega denarnega sklada - odirali, izkoriščali, poniževali, zlorabljali in ropali?

Ali vidna roka partije ali nevidna roka trga!

A tu se drobni tisk tega paradoksa še ne konča. Zakaj je bonitetna agencija Standard & Poor's znižala ameriški rating? Kot so uradno sporočili: ker so kongresniki, republikanci in demokrati, pri razpravi o tako usodnih rečeh, kot sta fiskalna politika in meja javnega zadolževanja, zganjali cirkus, pravo politično vojno, ker torej pri razpravi o nacionalnih financah niso presegli političnih, strankarskih nasprotij, ker se niso uspeli poenotiti in ker so možnost državne insolventnosti uporabljali kot pogajalski, kupčevalski, hazarderski žeton, zaradi česar je postala Amerika »manj stabilna, manj učinkovita in manj predvidljiva«. Če je bil to razlog za znižanje ratinga, potem bi morali Sloveniji rating že zdavnaj znižati - populistični cirkus, ki ga pri razpravah o ekonomiji in financah, zganjajo slovenski politiki, je podoben cirkusu, ki so ga pri razpravi o fiskalni politiki zganjali ameriški kongresniki (predvsem tisti, ki so tea-partijsko obarvani).

Toda v retoriki agencije Standard & Poor's je bilo nekaj drugega precej bolj indikativnega: kot pravi John Nichols, eden izmed najostrejših mečev ameriškega žurnalizma, je agencija Standard & Poor's nastopila kot sodnik ameriške politike, ob čemer bi moral ameriške politike - leve in desne - spreleteti srh. To, da hoče o smeri ameriške politične razprave odločati finančna institucija, je srhljivo. In nepredstavljivo. Toda ironično: morali so se oglasiti Kitajci, da bi bilo jasno, kaj je hotela v resnici reči agencija Standard & Poor's. Kitajci, ki fanatično kupujejo ameriški javni dolg in ki jim nižanje ameriških ratingov ogroža dolarske rezerve (in finančno arhitekturo), so namreč rekli natanko to, kar je rekla agencija Standard & Poor's: ameriška politika mora pri razpravah o ekonomiji in financah preseči politična nasprotja, kar pomeni, da mora o ekonomiji in financah razpravljati in odločati z nadpolitične, postpolitične, nadstrankarske pozicije. Kar dalje pomeni: Amerika bi morala biti kot Kitajska. O ekonomiji, fiskalni politiki in kapitalu bi morala odločati nevtralno, brezosebno, enopartijsko, brez strankarskih emocij, potemtakem diktatorsko in totalitarno - tako kot kitajska partija, direktorica kapitalizma.

Bodo zdaj komunisti kapitaliste učili, kaj je to kapitalizem? Je naloga kapitalizma le še v tem, da rešuje komunizem, kitajsko partijo, Kitajsko? Očitno: kajti enopartijsko, »komunistično«, diktatorsko, brezčutno odločanje o ekonomsko-fiskalnih vprašanjih je itak le druga stran trga, ali bolje rečeno, nevidne roke trga, ki prav tako kot kitajska partija slovi po svoji nevtralnosti, brezosebnosti, nadpolitičnosti, nadstrankarskosti, brezčutnosti in neemocionalnosti. Vprašanje je le: komu boste verjeli? Komunistom ali nevidni roki trga? Ergo: ali vidna roka komunistične partije ali nevidna roka trga. Kot ste opazili, v tej enačbi ni države. Le zakaj bi bila? Države so falirane. Nihče jim več ne verjame. Živimo pač v dobi faliranih držav. Še toliko bolj, ker je stopnja faliranosti same Kitajske tako visoka, da jo na Indeksu spodletelih držav najdete na 72. mestu, kar seveda pomeni, da sodi med hudo falirane države - med tiste, ki so na robu stabilnosti.

Ko gledate katastrofalne težave držav, ki so na Indeksu pred Slovenijo, in ko poslušate filozofsko-taktične dileme sodobnega kapitalizma, se kakopak vprašate: v čem je sploh problem Slovenije? Je problem v tem, da slovenska vlada ni znala »skomunicirati« tega, da Slovenija ni najbolj falirana država tega sveta? Ali pa v tem, da je popolni vihar škandalov, afer, korupcije, klientelizma, partijskega nepotizma ter Pahorjevega večnega in pogubnega »Še vedno mu zaupam« zameglil »pravo« sliko Slovenije, ki ji »zgodovinska« vezanost na Nemčijo enkrat za spremembo ne škodi? Ali pa v tem, da je »prava« slika Slovenije prav slika kaosa, histerije, nejevolje, paranoje, vsesplošne sumničavosti in faliranosti, v kateri je vse avtomatično tako relativno, da oligarhiji ni treba živeti v strahu za svoje »privatizirano« premoženje? Ali pa v tem, da je Slovenija tako majhna, da so jo zaobšle vse prave katastrofe (aids, ptičja gripa, nore krave, faliranost, bankrot itd.) in da se ji zdi prav zaradi te majhnosti vse majhno ekstremno veliko, katastrofalno in apokaliptično? Ali pa v tem, da so sindikati prevarane delavce peljali štrajkat pred parlament in uprave podjetij, ne pa direktno pred hišna vrata slovenskih tajkunov in drugih menedžerjev, ki so oropali in zavozili podjetja? Ali pa v tem, da uživamo v svoji avtodestruktivnosti in da z ušesi zastrižemo vsakič, ko kdo reče, da še nismo na dnu, kot da moramo propasti, da bi drug drugemu postali razumljivi? Oh, ali pa je problem v tem, da hoče polovica Slovencev čim prej v penzijo, da jih hoče druga polovica v javni sektor in da imamo kapitalizem le še zaradi desetih, dvajsetih ljudi?