“Iščejo se najprimernejše oblike upora in koordinacija teh oblik, išče se nova paradigma revolucije. Kajti klasične revolucije niso več mogoče.”

Dr. Andrej Kurnik je profesor politologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in tisti aktivist, ki je bil zadnjih deset let vedno v prvih vrstah, ko je šlo za opozarjanje na krivice, ki so jih doživljali izbrisani, ilegalni pribežniki in azilanti. Je član uredništva Časopisa za kritiko znanosti in sodelavec Centra za kritično politologijo. Ukvarja se tudi z vprašanji migrantskih in prekarnih delavcev. Zadnja leta deluje v Socialnem centru Rog in pri pobudi Nevidni delavci sveta. Ta organizacija je z nasveti in predvsem z opozarjanjem na dogajanje z objavami v medijih pomagala delavcem različnih podjetij, ki so zahtevali svoje pravice. Tudi z gladovno stavko. Kurnik je aktivist od leta 2000. Pravi, da ga »motivirata ogorčenje in ljubezen do univerzalnega. Ogorčenje nad neoliberalnim in nacionalističnim enoumjem in želja po svobodi in doslednem uveljavljanju človekovih pravic.«

V času stavke v Luki Koper ste dejali, da bi bila ta stavka lahko prelomna, kajti iz nje bi lahko pridobili vsi zaposleni, tisti z zaposlitvijo za nedoločen čas in zaposleni pri podizvajalcih. Tuji delavci, ki so večinoma zaposleni pri podizvajalcih, naj tokrat ne bi ostali praznih rok. Stavka se je končala. Jo še vidite kot prelomnico?

Zame je pomembno, če hočete tudi prelomno, da se je izkazala solidarnost med delavci v Luki. Z njimi pa so solidarni tudi drugi, zunaj Luke. V Luki so stavkali žerjavisti, protestno pa so prekinili delo zaposleni pri podizvajalcih Luke, med seboj so se podpirali in nobena stran ni sklenila sporazuma z upravo na račun druge. V skupnem boju so bili delavci, ki so zaposleni pri Luki in imajo zagotovljene pravice iz dela ter nekatera jamstva, in delavci, zaposleni pri podizvajalcih, ki so povsem brezpravni, številni med njimi migranti, ki jih delodajalci neusmiljeno izkoriščajo. Skupen boj obeh skupin za svoje pravice, boj brez izigravanja med njima, je prelomno dejanje. Pa tudi doseženi rezultati so s širšega vidika prelomni. V tridesetih dneh mora biti sklenjen dogovor o standardih delavskih pravic, ki bo obvezujoč za vse v Luki. To sicer ni krovna kolektivna pogodba, ki bi veljala za vse in jo je zahteval Sindikat IPS (Sindikat izvajalcev pristaniških storitev). Kljub temu pa je napredek. Delavci iz Sindikata IPS so postali kolektivni subjekt in kot takšni so vzpostavili razmerje sil z delodajalci, Luko in državo.