Umazana voda Fidži

Fidži, znan preprosto samo kot rajski otok, je dvakratno odrinjen na »rob sveta«. Prvič geografsko in drugič medijsko. Težko, da človek vsaj enkrat v življenju kje v tisku ne opazi reklam potovalnih agencij, ki promovirajo bele plaže na Fidžiju, sinjo modrino morja in njim pripadajoče turistične komplekse. Romantika, rezervirana za izbrance kapitalističnega sistema. Vse ostalo pa je brezsramno zavito v ignoranco. Niti mednarodne človekoljubne organizacije Fidžiju ne posvečajo veliko pozornosti, čeprav mu že vrsto let vlada neizprosna vojaška hunta; v ospredju so vedno Burma in razne arabske ter afriške države, Fidži pa je, kot že rečeno, odrinjen na rob. Dokler tamkajšnja hunta ne opozori nase, malokdo ve, da sploh obstaja. Pred nekaj dnevi je storila prav to, in sicer je že tretjič zapored prepovedala letno konferenco tamkajšnje metodistične cerkve, ker da je preveč politična. Vojaki so začasno pridržali več predstavnikov cerkve, znane po kritiziranju hunte, njen poglavar Josateki Koroi pa se je aretaciji uprl. Kot je povedal za novozelandske medije: »Rekel sem jim, da je edini način, da me odvedejo v svojo oporišče, ta, da me zvežejo in odnesejo s sabo ali pa da me ustrelijo in tja zvlečejo moje truplo.« Do zaključka redakcije tega niso storili, in kot kaže, gre za redek primer popuščanja civilnodružbenim nasprotnikom oblasti. Številni drugi so bili že davno odvedeni v zapore, odkar je general Frank Bainimarama leta 2006 s pučem prevzel vodenje pacifiškega otoka, na katerem prebiva 883.000 ljudi. Diktator je ob nastopu na oblast tudi razveljavil ustavo, onemogočil javne ustanove, ukinil civilno sodstvo in znatno omejil medijsko svobodo.