Stoletni general

Od časa do časa nas preseneti vest, da še vedno živi kdo, za kogar smo bili prepričani, da že dolgo ne tlači več zemljice. Pred nekaj tedni je na primer predsednico avstralske vlade Julio Gillard presenetilo, da je general Giap, ki ga je v govoru na paradi v spomin na avstralske vojake, padle v vietnamski vojni, omenila kot že pokojnega, v resnici še živ. Poglejmo torej, kdo je general, ki je leta 1954 premagal francosko vojsko in s tem evropskim kolonialnim silam zadal sploh prvi velik udarec, nato pa mu je uspelo iz dežele pregnati še največjo svetovno velesilo.

Võ Nguyên Giáp se je rodil 25. avgusta 1911. Po študiju na hanojski univerzi je sprva poučeval zgodovino in se preživljal kot novinar ter deloval v različnih revolucionarnih gibanjih. Leta 1939 je pred preganjanjem francoskih kolonialnih oblasti pobegnil na Kitajsko in tam spoznal dvajset let starejšega Ho Ši Minha, voditelja Viet Minha, Vietnamske lige za neodvisnost, in postal njegov najtesnejši sodelavec.

Med drugo svetovno vojno je v domovini organiziral odpor proti japonskim okupatorjem, po vojni pa je postal obrambni minister v vladi nove Demokratične republike Vietnam. A veselje nad osamosvojitvijo je bilo kratkotrajno, kajti nadzor nad Vietnamom so kmalu znova prevzeli Francozi in leta 1946 je izbruhnila prva vietnamska vojna.

»Umazana vojna«, kot so ji rekli mnogi v Franciji, se je vlekla več let. Leta 1953 je francoski general Henri Navarre sklenil z utrdbo pri Dien Bien Phuju blizu laoške meje prekiniti življenjsko pomembne preskrbovalne poti Viet Minha in mu s tem zadati smrtni udarec. Prepričan je bil, da gverilci niso sposobni premagati dobro utrjenih francoskih sil, a se je grdo uštel.

Vietnamski borci so pod vodstvom generala Giapa na skrivaj obkolili francosko postojanko in v hribe okoli Dien Bien Phuja na hrbtih prinesli razstavljene težke havbice. Ko so Francozi spoznali, da so v pasti, je bilo že prepozno. General Giap je ukazal napad in po 57 dneh zagrizenih bojev in več tisoč padlih na obeh straneh se je francoska posadka 7. maja 1954 vdala. Naslednji dan je francoska vlada objavila, da Francozi zapuščajo Vietnam.

Zmaga pri Dien Bien Phuju je generalu Giapu zagotovila občudovanje pri obojih, zaveznikih in nasprotnikih. Vpis med legendarne vojskovodje je nato samo še potrdil z zmago v drugi vietnamski vojni, v kateri so Vietnamci iz domovine pregnali Američane in dosegli združitev po prvi vojni razdeljene države. Giapovi dosežki so še toliko bolj občudovanja vredni, ker ni imel formalne vojaške izobrazbe. Vojaško znanje je črpal iz knjig, na primer znamenite Sun Wujeve Umetnosti vojskovanja, in ker je tudi veliko pisal - njegova v slovenščino prevedena knjiga Ljudska vojna, ljudska armada je bila svoj čas obvezno čtivo naših obramboslovcev -, so mu rekli tovariš Van, literatura po vietnamsko.

Giap se je pri vojaški doktrini zgledoval po Maovem konceptu ljudske vojne in bolj kot na same vojaške zmage stavil na politično dejavnost, propagando in izčrpavanje nasprotnika. Ko so ga nekoč vprašali, kako misli premagati Američane, je odvrnil, da ne potrebuje niti ene vojaške zmage, le toliko časa jih bo napadal, da bodo obupali in odšli. Ali, kot je povedal v nekem drugem intervjuju, »v vojni hočete uničiti bodisi nasprotnika samega ali njegovo voljo do boja«.

Dobro se je zavedal moči javnega mnenja in marsikatero potezo naredil bolj zaradi dosege propagandnih kot neposredno vojaških ciljev. Vedel je, da gverilsko vojskovanje ni dovolj učinkovito za dokončno zmago in se je zato treba z nasprotnikom tudi frontalno spopasti, kot pri Dien Bien Phuju. Podobno strategijo je ubral proti Američanom, in čeprav je bila denimo velika ofenziva Tet leta 1968 za Severni Vietnam vojaški poraz, je pomenila politično in propagandno zmago.

Nekateri vojaški strokovnjaki mu zamerijo, da je bil pripravljen žrtvovati na tisoče svojih borcev, in mu pravijo komunistični klavec, pri tem pa radi navajajo Giapovo trditev, da si lahko Vietnamci privoščijo več porazov kot Američani zmag. V resnici Giap nikoli ni napadal za vsako ceno in brezglavo, temveč premišljeno in z natanko določenimi cilji, zanje pa je bil res pripravljen veliko žrtvovati.

Po vojni je bil do leta 1980 obrambni minister in do leta 1991 podpredsednik vlade. Ko je opravljal to funkcijo, je med drugim vneto podpiral naravovarstvenike, zaradi česar so mu rekli tudi »zeleni general«. Na stara leta je živel spokojno upokojensko življenje in v svoji skromni v kolonialnem slogu zgrajeni vili sprejemal ugledne občudovalce z vsega sveta, na primer brazilskega, venezuelskega in južnoafriškega predsednika Lulo, Chaveza in Mbekija. Veliko je pisal in se še naprej posvečal tudi varstvu narave. Predlani je na primer javno nastopil proti načrtovanemu izkoriščanju boksita v ekološko občutljivem vietnamskem Osrednjem višavju.

Žal medtem ko se Vietnamci pripravljajo na proslavo stotega rojstnega dne svojega »narodnega zaklada«, kot mu pravijo, žilavi general hudo bolan leži v vojaški bolnišnici. A vsaj za zdaj so, kot bi rekel Mark Twain, govorice o njegovi smrti še močno pretirane in legendarnemu generalu lahko zaželimo vse najboljše za stoti rojstni dan. Če bi o njem radi izvedeli še kaj več, pa si v kateri od bolje založenih knjižnic izposodite v slovenščino prevedeno biografijo Giap, general revolucije.