Dogodki / Zvoki iz poletne prestolnice

Konec minulega tedna so staro mestno jedro prestolnice preplavili pisani, iz domačih in številnih tujih logov nabrani zvoki. Pestrost raznoterih glasbenih izročil na letošnjem tradicionalnem festivalu Noči v Stari Ljubljani je tokrat obljubljal že podnaslov “Sozvočje različnosti”. Na dvanajstih prizoriščih je v treh dneh menda nastopilo kar 191 glasbenikov, zato je bil obisk vseh dogodkov za še tako angažiranega glasbenega entuziasta praktično nemogoč. Mu je pa bila v oporo smotrna razporeditev koncertov. Na Mestnem trgu so nastopili godci, zanimivejši najširšemu krogu ljudi, privrženci jazza so na svoj račun prišli na Gornjem trgu, o etno izročilih pa smo se poučili na Novem trgu.

Za uradno otvoritev festivala je na napolnjenem trgu pred Mestno hišo z repertoarjem, sestavljenim iz romskih standardov, poskrbel Madžarski nacionalni ciganski orkester. Sicer mojstrska izvedba žal ni postregla s kakšnim presežkom, saj je celoten koncert bolj kot na pristno izkušnjo spominjal na turistično ekshibicijo. Da festival verjetno vendarle obišče največ rekreativnih poslušalcev, se je potrdilo dan pozneje, ko smo ob zanimivem, nestandardnem brenčanju tubista Gorana Krmaca poslušali komentarje tipa “slabo trobi”. Krmac je sicer ob še dveh vidnejših domačih etno glasbenikih, Boštjanu Gombaču in Janezu Dovču, nastopil kot gost na koncertu/delavnici vietnamskega etnomuzikologa Tranq Qunag Haia. Na tem dogodku se je z didaktično lekcijo o vzhodnjaških, azijskih glasbenih tradicijah predstavil še tablist Carlos Yoder, da bo prizorišče na bregu Ljubljanice pisano na posluh glasbenih sladokuscev, pa so s svojimi zanimivimi interpretacijami slovenskih ljudskih izročil že pred tem napovedali Bogdana Herman in njeni somišljeniki.

V široko zastavljenem programu, tako skozi generacijsko kot prizmo izraza in različnega ustvarjalnega pristopa glasbenikov, je bržkone vsak obiskovalec našel sebi všečne vsebine. Vse lepo in prav. Toda po drugi strani lahko izboru očitamo preveč ziheraštva, celo konservativnosti. Ne nazadnje sodobna etno in jazz glasba ponujata vse več vsebin, ki izstopajo iz predvidljivih okvirjev. Žal pa te, paradoksalno, očitno še vedno lahko spremljamo le v kontekstu avantgardnih glasbenih dogodkov. Kje se skriva vzrok za to, vedo le koncertni promotorji. Bi pa z angažmajem ustvarjalcev, ki te vsebine nameščajo v moder(nejš)o preobleko, za etno in jazz glasbo verjetno lahko navdušili tudi mlajšo publiko. In tudi te je v poletnih mesecih v Ljubljani veliko. Zato se lahko le vprašamo, kam se čez poletje umaknejo koncertni organizatorji, ki od jeseni do spomladi skrbijo, da je Ljubljana v samem svetovnem vrhu mest z najbolj zanimivo koncertno ponudbo.