Vendarle morilci

V zgodnjih jutranjih urah 15. marca 2006 je skupina ameriških vojakov prispela v iraško mesto Išaki blizu Tikrita; celotna regija je bila tedaj in še dolgo po tem pod nadzorom sunitskih upornikov in bojda »leglo privržencev Al Kaide«. Skorajda vsak vojaški incident v tej regiji je bil označen za boj s teroristi. Enako je veljalo za dogajanje omenjenega dne. Ameriški vojaki so trdili, da je nanje iz neke hiše streljal član Al Kaide, čemur je sledil skoraj polurni strelski spopad, temu pa bombardiranje hiše iz zraka. Po uradni razlagi so Američani premagali teroriste, v prvem poročilu je bilo navedeno, da je bilo ubitih pet ljudi, to število pa je bilo pozneje povečano na 11. Diplomatska depeša, ki jo je te dni objavil WikiLeaks, razkriva drugačno zgodbo. Oziroma resnico.

Ameriški vojaki so vdrli v hišo, v kateri je prebivala desetčlanska družina, in jo hladnokrvno pobili. Žrtve so bile najprej vklenjene v lisice, nato pa od blizu ustreljene v glavo. Namesto pripadnika oziroma pripadnikov Al Kaide sta bila med drugimi umorjena starejša ženska v sedemdesetih letih in petmesečni dojenček. Letalski napad pa je sledil zato, da bi vojaki z ruševinami prikrili svoj zločin. Trupla so lokalne iraške oblasti prenesle v mrtvašnico v Tikritu, kjer je obdukcija pokazala, kako so ljudje dejansko umrli. Poročilo mrliškega oglednika je potem romalo k Philipu Alstonu, posebnemu poročevalcu Združenih narodov za zunajsodne poboje in podobne usmrtitve. Ta je zadevo preučil in o njej v depeši obvestil ameriško veleposlaništvo, to pa je depešo poslalo v Washington. In tam je zadeva poniknila.

Alston je sedaj za britanski časopis Independent pojasnil: »ZDA so se v tistem obdobju namerno izogibale kakršni koli komunikaciji (v zvezi s takšnimi zadevami, op. a.). Tragedija je v tem, da ta sistem nekomuniciranja še vedno obstaja, toda odbor za človekove pravice ne stori ničesar, da bi raziskal te stvari, če posamične države tega nočejo.«

Med drugimi sta bila umorjena starejša ženska v sedemdesetih letih in petmesečni dojenček.

Gre pravzaprav za sistem sprenevedanja, ki presega zaroto tišine ameriške vlade in vojske. V tem sistemu sodelujejo tudi vodilni svetovni mediji, ki prevečkrat nekritično povzemajo uradne trditve vojske o tem, kaj se dogaja na »bojiščih«. Z oznako »domnevni skrajneži« se označujejo malodane vse tamkajšnje žrtve in o ustreznosti uporabe te besedne zveze se ni nikoli resno podvomilo, čeprav se za njo pogosto skrivajo civilne žrtve. Kajti ne gre samo za Išaki, gre za ves Irak, Afganistan in Pakistan. Če se vojaki sami ne fotografirajo za svojo zabavo, medtem ko počnejo te zločine, resnica praviloma nikoli ne pride na dan.

Zaradi dejanj posameznih skupin ne moremo vse ameriške vojske označiti za zločinsko, toda uradna tišina, v katero so zaviti ti poboji ter mučenja in prikrivanje takšnih dejanj, so del sistema. Veliko pove že to, da vojaki, za katere nadrejeni vejo, da so zagrešili vojna hudodelstva, ne odgovarjajo zanje ali pa odgovarjajo zelo redko. So pa zato takoj vrgli v zapor vojaka Bradleyja Manninga, ki je tajne depeše domnevno posredoval WikiLeaksu.