Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 36  |  Kultura  |  Film

Kako sem preživel to poletje

Kak ja provjol etim letom, 2010

Pekel so drugi!

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 36  |  Kultura  |  Film

Pekel so drugi!

Arktika izgleda kot planet, na katerem bi se lahko dogajal Osmi potnik. Ali pa Solaris. Arktika je neobljudena, nenaseljiva, prazna. Tam nimaš kaj početi. Tam ni ničesar. In ta nič je lepa priložnost za trilerje. Ni ga čez triler, ki se dogaja na Arktiki, kajti tam se zgodi le to, kar ljudje prinesejo s sabo. Ali bolje rečeno: triler ima na voljo le to, kar ljudje v to veliko praznino - v ta absolutni, ekstremni nič - prinesejo s sabo. In v ruskem filmu Kako sem preživel poletje na ruski arktični meteorološki postaji, zgrajeni v času Stalina in gulagov, ni ravno gneče - tam sta le Pavel (Grigorij Dobrigin) in Sergej (Sergej Puskepalis), meteorologa, polarna zombija, ki bi si lahko povsem mirno momljala verze Bowiejevega štikla Space Oddity: »Here am I sitting in a tin can far above the world/ Planet Earth is blue and there's nothing I can do.« Momljala bi si jih lahko noč in dan, pravzaprav dan na dan, kajti noči tu ni - vedno je dan. In ledeno morje in morilske temperature in divji vetrovi. Sergej je kakih 20 let starejši od Pavla, toda obsojena sta drug na drugega - kot sin na očeta in oče na sina, kot učenec na učitelja in učitelj na učenca, kot mlajša generacija na starejšo in starejša generacija na mlajšo, kot tehnofil na tehnofoba in kot tehnofob na tehnofila, kot postsovjetska Rusija na sovjetsko in sovjetska Rusija na postsovjetsko. Do njiju je daleč, ne le geografsko in tehnološko, ampak tudi psihogeografsko, med njima pa je distanca, stkana iz arktičnega niča, enoličnosti, dolgčasa, brezdelja, izoliranosti, asocialnosti, paranoje, norosti, ki pride s teritorijem (tako kot avtodestruktivnost), in rutinskega pošiljanja podatkov, ne ravno tako dramatičnih ali pa alarmantnih, da bi spremenili izraz na njunih obrazih, toda ko Pavel nekega dne prestreže alarmantni, tragični podatek, ki ga potem Sergeju taktično - tako rekoč preventivno - zamolči, se tisti nič napihne v katastrofo. Nič je pač kraj, ki človeku nudi veliko možnosti, da postane HAL - ali pa tisti ocean iz Solarisa, Tarkovskega odgovora na Kubrickovo Odisejo v vesolju. Kot je rekel Brecht: Če v prvem dejanju na steni visi puška, pomeni, da bo v tretjem dejanju uporabljena.

(Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.