Športna čistka

Zdajšnja vlada je 14. septembra sprejela sklep o prenehanju Zavoda Republike Slovenije za šport. Sklep je v nasprotju s sprejetim zakonom o športu, ki v 24. členu opredeljuje naloge tega zavoda. Po politični plati je ta sklep podoben ukrepu, ko so takoj po drugi svetovni vojni s političnim dekretom odpravili vse športne organizacije in ustanovili Fizkulturno zvezo Slovenije. Po strokovni plati pa gre za ''kriminal'', ki ga ni mogoče primerjati niti z znamenitimi portoroškimi sklepi.

Predlog je zrasel na zeljniku diplomiranega športnega pedagoga, zdajšnjega državnega sekretarja za šport. Sklep vlade je bil sprejet brez soglasja ustanoviteljev in brez vednosti strokovnega sveta za šport, torej na nedemokratičen način. Direktorica zavoda in zaposleni so za odpravo izvedeli iz časopisa. Zavod za obdobje od junija do avgusta ni dobil sredstev niti za plače delavcev. Državni sekretar v imenu ministra razveljavlja razpise zavoda in uničuje projekte, ki že tečejo. Predstojnico zavoda šikanira in ne dovoli, da sodeluje na seji strokovnega sveta, kjer se razpravlja o delovanju zavoda.

Zagotovo bo sklep o odpravi Zavoda za šport s črnimi črkami zapisan v zgodovini slovenske športne kulture. Menda državni sekretar ugotavlja, da takšen zavod ni več potreben. To je tudi edini 'argument', ki smo ga v strokovni javnosti zasledili. Več kot 35 let spremljam slovenski športni utrip in trdim, da zdajšnji zavod s svojimi programi učinkovito posega predvsem na tista področja športne kulture, ki jih navadno zapostavljajo vse specializirane športne organizacije, in tako zapolnjuje veliko vrzel. V delovanju Zavoda za šport vidim neko smiselno, strokovno in logično organiziranost, predvsem pa dosledno skrb za udejanjanje (ne le govoričenje!) projektov in javno sprotno poročanje o tem. Petdeset let smo se mučili z odpravljanjem plavalne nepismenosti, tako da zdaj ugotavljamo, da 30 odstotkov Slovencev ne zna plavati. Šele Zavod za šport je izoblikoval logičen sistem plavalnega opismenjevanja in ga tudi udejanja. Po petdesetih letih je šele Zavod za šport izoblikoval smiseln in razumen sitem šolskih športnih tekmovanj. Zavod za šport je na področju Športa mladih prvi v Sloveniji smiselno povezal programe različnih športnih združenj v enovit sistem. To je le nekaj dejavnosti zavoda, ki jih kritično spremljam od njegovega nastanka. Njegovo delovanje je javno, kar ni odlika drugih zavodov. Vsako leto julija in avgusta izideta posebni številki glasila Šport mladih z imenom Informator, kjer so natančna poročila o vseh projektih, ki jih zavod izvaja. Tudi v času, ko se je zamenjal državni sekretar, so izšle tri obsežne številke, ki se odlikujejo po razvidnosti raznovrstnega delovanja, natančnosti in doslednosti. Letošnje tri številke Informatorja argumentirano izpodbijajo stališče državnega sekretarja, da takšen zavod ni več potreben.

Seveda je dozdajšnje delovanje zavoda še mogoče dopolniti in obogatiti. O tem ni nobenega dvoma. Ne nazadnje zavod deluje šele šest let. Pričakovali smo, da bo novi državni sekretar deloval konstruktivno, vendar se je oprijel 'pomladne' strategije ustvarjanja afer. V sodnem registru je menda zavod drugače opredeljen kot v sklepu prejšnje vlade. Strategija je jasna. Najprej je treba zavod kriminalizirati in s tem ustvariti podlago za njegovo odpravo. Toda s stroko, pa tudi s poštenostjo to nima nikakršne zveze. V vsem dozdajšnjem delovanju novega državnega sekretarja sem zasledil le dve konkretni stvari: demontažo Zavoda za šport in več kot štirinajstdnevno bivanje v Sydneyju. Zlobnež bi lahko dejal, da je zato delavcem Zavoda za šport bilo ustavljeno plačilo za osebne dohodke.

Najbolj žalostno pa je, da se vnema zdajšnjega državnega sekretarja napaja iz zasebnih travm in sporov (da ne rečem kar iz sovraštva) s prejšnjim državnim sekretarjem za šport. Novi A. L. Vest bi zagotovo dal kraljestvo za to, da bi prejšnjega sekretarja lahko kje 'zašil'. V javnosti tudi ni nobena skrivnost, da je Zavod za šport treba zbrisati s področja slovenske športne kulture zgolj zato, ker ga je ustanovil prejšnji državni sekretar. In tako se zasebna nesoglasja prenašajo na državno raven, čemur bi lahko rekli tudi privatizacija države. To za državo ni dobro. Še najmanj pa za šport.