Manipulator / Cyberjugend

Tistim, ki smo pred par leti zrli v amatersko predelavo kultne prvoosebne razturačine Duke Nukem, v kateri je lahko igralec namesto grdimgrdim vesoljcem odtujeval ude pripadnikom manjšin iz bivše domovine, je bilo ob vsem zgražanju hudičevo jasno, kako potenten medij je lahko animirano dogajanje na domačem monitorju, kadar gre za novačenje zaslepljenih novih soldatov bodočih maršev pravičniških gibanj, ki svojo pravičnost v prvi vrsti vzpostavljajo glede na sovražen odnos do drugačnih in drugače mislečih. Če bi lahko do neke mere posplošili, da je populacija, ki se redno fiksa z računalniškimi igricami, v primerjavi z vrstniki kot celota cerebralno nekoliko bolj naspidirana ali vsaj progresivna, gre po drugi strani večkrat kot ne obenem za mladiče, katerih stik z realnostjo ni ravno najtrdnejši in so obenem pogosto premladi, da bi se jim lahko že razvil tisti pravi občutek za razlikovanje med dobrim in zlim oziroma med tem, kaj sme biti smešno in kaj pač ne. Kakšna krasna vhodna vrata torej za celo legijo najrazličnejših demagogov in hujskačev.