Manipulator / Neznana turistična atrakcija
Kako nas neprepoznavnost dela potrpežljive
Janja Prešern
MLADINA, št. 30, 31. 7. 2002

© Tomo Lavrič
Deset let se že imamo za center sveta. Ponosni, da smo sami na svojem, na svoji zemlji, s svojo vizijo, v svoji majhnosti in enkratnosti. S ponosom na mejah kažemo svoj potni list, češ a vidite kako smo bili pogumni, da smo se ločili. Ja, kot kakšen moški, ki je leta zbiral pogum, da se loči in reši tlake neljubega zakona. Menda smo ženske pri tem veliko bolj odločne in hitreje naredimo konec.
Janja Prešern
MLADINA, št. 30, 31. 7. 2002

© Tomo Lavrič
Deset let se že imamo za center sveta. Ponosni, da smo sami na svojem, na svoji zemlji, s svojo vizijo, v svoji majhnosti in enkratnosti. S ponosom na mejah kažemo svoj potni list, češ a vidite kako smo bili pogumni, da smo se ločili. Ja, kot kakšen moški, ki je leta zbiral pogum, da se loči in reši tlake neljubega zakona. Menda smo ženske pri tem veliko bolj odločne in hitreje naredimo konec.
V vsakem primeru nam teh deset neverjetnih let prav nič ne pomaga. Niti vse bronaste, srebrne in zlate olimpijske medalje; niti fuzbalisti na svetovcu; niti Bush in Putin na Brdu; niti vsi blazno pametni sonarodnjaki, ki se udinjajo v tujini; niti vsi ambasadorji znanosti; niti promocijski denar; niti prodorni net artisti; niti premier brez žene; niti pojoči travestiti; niti tisti čudni pradavninski predmet, za katerega trdijo, da je najstarejši glasbeni instrument ... nič od tega vam ne pomaga, ko vas v tujini vprašajo, od kod ste. V očeh sogovornikov širom po svetu še vedno vidite le vprašajčke. Bolj pametni potem vprašajo, kakšna je Praga. In če ste pred leti še nestrpno zavijali z očmi v prepričanju, da bi državo morali prepoznati, smo sedaj ponavadi le stoični. In z enim takim prisiljeno prijaznim nasmeškom razložimo, da to ni Slovaška. In če smo dobre volje, ponovimo še frazo, da je Slovaška kakšnih 450 kilometrov stran, da prihajate iz države, ki meji na Italijo in Avstrijo in za vsak primer dodate še eks-Jugoslavija. Kar niti ni priporočljivo, ker potem takoj vprašajo, kako ste preživeli vojno. Zdi se, kot da smo se že navadili na to razlaganje in nas niti na mejah ne preseneti, da moramo policajem razlagati, od kje smo. Kot da bi bili turistični vodiči, ki dan za dnem leta in leta vedno novim obrazom razlagajo isto: "Tukaj na desni vidite Eifflov stolp ..." In so pri tem enako prijazni, ustrežljivi, prijateljski, kot ko so to razlagali prvič. Rutina.
Pa se je zgodilo, da sem srečala neke Slovake. Moj letnik, razgledani ... in ko smo se izpovedali, od kod smo, smo bolj zaradi zabave drugih tujcev izmenjali nekaj besed v svojem jeziku. Nikakor nismo pričakovali, da bodo drugi razumeli razliko v jeziku, ampak tako nekako se nam je zazdelo fino, da se lahko pogovarjamo v neangleščini. Potem pa smo se takoj začeli smejati. Hkrati smo namreč drug druge vprašali, kako prenašamo zamenjavo držav. Slovaški prijatelji so povedali, kako so se počutili, ko so lani na neki mednarodni slovesnosti na Slovaškem v okviru Združenih narodov zamenjali zastavi, oni pa so mirno stali v pozoru, gledajoč slovensko zastavo na drogu, in se muzali. Jaz pa, kako sem v tuji državi od daleč zagledala znano zastavo, naredila pet prekrškov, ker sem bila lačna komunikacije s sonarodnjaki, stekla čez cesto in prasnila v smeh - ja, zastava na poslopju je bila slovaška. Če se to lahko zgodi nam, res ne moremo biti hudi na tujce. In zakaj ne bi svoje neznanosti jemali kot prednost, kot turistično atrakcijo, kot našo malo posebnost, ki nas dela drugačne in zanimive. Vsaj dokler ne bomo zamenjali zastave in imena države ali se združili s Slovaki.