Demagoški kodeks vlade RS

Prvi državni birokrat dr. Gregor Virant je prejšnji teden javnosti predstavil Etični kodeks Vlade RS, s katerim se bodo bodoči ministri zavezali k poštenemu opravljanju svojega dela. Na prvi pogled bi bil kodeks poštenosti izvršne oblasti hvalevredna poteza pomladnih oblastnikov, ker pa kodeks govori o dolžnostih javnosti zavezanih uslužbencev, h katerim jih tako ali tako zavezuje že zdavnaj sprejeta slovenska zakonodaja, se poraja misel, da je Virantov kodeks le provizorično ugajanje javnosti. Začetni del kodeksa recimo ministre zavezuje k delovanju “v skladu s temeljnimi vrednotami spoštovanja človekovega življenja in dostojanstva, svobode, poštenja, pravičnosti ...” in k učinkovitemu, poštenemu ter prizadevnemu opravljanju obveznosti. Kot da ne bi imeli 113. člena Ustave RS Slovenije, ki ministre zavezuje k prisegi, da bodo “spoštovali ustavni red, ravnali po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi delovali za blaginjo Slovenije”. Vendar k delovanju v “skladu s temeljnimi vrednotami spoštovanja človekovega življenja” ministre zavezujeta že 8. člen Zakona o javnih uslužbencih, ki pravi, da mora javni uslužbenec izvrševati javne naloge “na podlagi in v mejah ustave, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, zakonov in podzakonskih predpisov”, podobne zahteve pa določa še 14. člen istega zakona, ki pravi, da mora javni uslužbenec “gospodarno in učinkovito uporabljati javna sredstva, s ciljem doseganja najboljših rezultatov ob enakih stroških oziroma enakih rezultatih ob najnižjih stroških”.

V nadaljevanju Virant in Janša od ministrov zahtevata zavezo, da bodo javnosti “posredovali vse informacije javnega značaja, s katerimi bom razpolagal sam ali organ, ki ga vodim,” ter ji na zaprosilo “posredovali podatke o svojih dohodkih in premoženjskem stanju”. Kot da bi nova oblast pozabila, do so plače javnih uslužbencev javne in da imamo za dostop lažji do javnih informacij celo institucijo poooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja. Prezrli pa so tudi 39. člen Ustave RS, ki vsakomur daje pravico “dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes”. Ker kršitve Virantovega Etičnega kodeksa pomenijo tudi kršitev slovenske zakonodaje, za njeno spoštovanje pa skrbijo pristojni organi, se zdi, da osnovni namen ni preprečitev protizakonitega ministrskega delovanja. Janša, ki mimogrede listine ministrskega poštenja ne bo podpisal, bo Virantov kodeks lahko uporabljal predvsem za bodoče razreševanje neposlušnih ministrov, saj zadnji del Etičnega kodeksa pravi: “V primeru, če bi zaradi nespoštovanja ustavne prisege, nespoštovanja tega etičnega kodeksa ... predsednik Vlade in predsedniki koalicijskih strank presodili, da je nastala občutna škoda za ugled vlade ali institucije, ki jo bom vodil, bom predsedniku Vlade ponudil odstop.”