Manipulator / Nikdar kaznovani Italijani

Slovenski oblastniki se precej medlo odzivajo na različne akcije italijanske desnice, uperjene proti Slovanom na vzhodnih italijanskih območjih, celo prek precej posrečenega filmskega epa Srce v breznu, ki ga je financirala državna italijanska televizija RAI. Zunanji minister Dimitrij Rupel pa je posredno namignil, češ da se ne gre razburjati, ker je to pač stvar italijanske notranje politike in ne italijansko zunanjepolitično vprašanje. Italijanski neofašisti z Robertom Menio na čelu pa že razglašajo, da bosta v novi Evropi, kateri bo nekoč v bližnji prihodnosti pripadala tudi Hrvaška, Istra in Dalmacija spet postali italijanski ozemlji, in to brez boja.

V Italiji bodo kmalu na vrsti parlamentarne volitve in desnica pač skuša nabirati glasove na račun "infojbatorjev", kot popularno označujejo Slovence in Italijane, ki so v fojbah pobijali Italijane, ker so pač le Italijani.

Nad medlostjo Janševe vlade glede ponovne revitalizacije in poveličevanja fašizma onkraj italijanske meje pa so najbolj prizadeti primorski Slovenci, ki so na lastni koži občutili, kako človekoljuben je bil fašistični režim. Italijanski fašisti, ki so med drugo svetovno vojno zagrešili številne vojne zločine ob okupaciji jugoslovanskih ozemelj, pa se zaradi svojih početij niso nikoli zagovarjali na vojaških sodiščih. RTV Slovenija je minuli teden spet predvajala dokumentarec BBC Dediščina fašizma. V njem je pojasnjeno, da so zahodni zavezniki, še posebej Velika Britanija, nasprotovali, da bi zaradi vojnih zločinov s seznama Združenih narodov sodili več kot 750 Italijanom.

Na italijanske vojne zločine pa se je pozabilo tudi po osamosvojitvi, čeprav bi morda tedaj lahko zahtevali sodni pregon za kakšnega živega domnevnega vojnega zločinca. Na seznamu Združenih narodov smo namreč našteli več kot 130 osebkov italijanskega rodu, ki so tam zaradi mučenj, umorov in krutih zasliševanj, ki so jih storili na slovenskem ozemlju (30 od tega v Ljubljani). Slovenske oblasti najbrž nimajo niti politične volje, da bi morda preverile, ali je katera od teh oseb še živa, in potem zahtevali sodni pregon. Na drugi strani pa bi bil proces proti takšni osebi najbrž videti ravno tako groteskno, kot je bilo sojenje nekdanjemu ustaškemu notranjemu ministru Andriji Artukoviću, ki so ga 1986 v nekdanji Jugoslaviji obsodili na smrt, vendar kazni zaradi njegovega zdravstvenega stanja nikdar niso izvršili.