20. 3. 2006 | Mladina 12
Zadnji pozdrav “nepremaganemu”
“Tokrat so vas premagali, ko ste spali,” je v osmrtnici zapisal njegov telesni stražar Senta
Zadnja fotografija pred aretacijo
© Mirjana Marković
Ob smrti Slobodana Miloševića je v srbskih in črnogorskih medijih prišlo do prave poplave različnih osmrtnic. Največ prahu je dvignila tista, v kateri je 34 haaških obtožencev iz republik nekdanje SFRJ v vodilnih srbskih medijih, v Politiki in v Večernjih novostih, objavilo "poslednji pozdrav haaškemu soborcu”, v soboto umrlemu nekdanjemu jugoslovanskemu predsedniku Miloševiću. Med podpisanimi je tudi hrvaški general Ante Gotovina, ki je pozneje zanikal, da je dal svoj pristanek k takšni osmrtnici, priznal pa je, da je vsekakor želel družini izraziti sožalje. Nenavadno ob vsem tem pa je, da je bila prav ta osmrtnica 24 ur “na hladnem” - prav zaradi preverjanja pristnosti. Objavljena je bila z dnevom zamude, in to šele potem, ko je Toma Nikolić, namestnik Vojislava Šešlja v Srbski radikalni stranki, v oddaji “Zamka” na TV Pink obtožil časnik Politiko, češ da “cenzurira” osmrtnice. Dejstvo je, da v beograjski Politiki vodja oglasnega oddelka osmrtnice res ni takoj objavil, ker je podvomil o pristnosti podpisov hrvaških generalov. Strogo preverjanje vsebine oziroma identitete tistih, ki želijo objaviti osmrtnice, so v Politiki uvedli že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, potem ko je neodvisni novinar Milovan Brkić izvedel medijsko “diverzijo” in v Politiki objavil osmrtnico - še kako živega - direktorja “Politike”, Miloševiću do konca vdanega Živorada Minovića.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
20. 3. 2006 | Mladina 12
Zadnja fotografija pred aretacijo
© Mirjana Marković
Ob smrti Slobodana Miloševića je v srbskih in črnogorskih medijih prišlo do prave poplave različnih osmrtnic. Največ prahu je dvignila tista, v kateri je 34 haaških obtožencev iz republik nekdanje SFRJ v vodilnih srbskih medijih, v Politiki in v Večernjih novostih, objavilo "poslednji pozdrav haaškemu soborcu”, v soboto umrlemu nekdanjemu jugoslovanskemu predsedniku Miloševiću. Med podpisanimi je tudi hrvaški general Ante Gotovina, ki je pozneje zanikal, da je dal svoj pristanek k takšni osmrtnici, priznal pa je, da je vsekakor želel družini izraziti sožalje. Nenavadno ob vsem tem pa je, da je bila prav ta osmrtnica 24 ur “na hladnem” - prav zaradi preverjanja pristnosti. Objavljena je bila z dnevom zamude, in to šele potem, ko je Toma Nikolić, namestnik Vojislava Šešlja v Srbski radikalni stranki, v oddaji “Zamka” na TV Pink obtožil časnik Politiko, češ da “cenzurira” osmrtnice. Dejstvo je, da v beograjski Politiki vodja oglasnega oddelka osmrtnice res ni takoj objavil, ker je podvomil o pristnosti podpisov hrvaških generalov. Strogo preverjanje vsebine oziroma identitete tistih, ki želijo objaviti osmrtnice, so v Politiki uvedli že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, potem ko je neodvisni novinar Milovan Brkić izvedel medijsko “diverzijo” in v Politiki objavil osmrtnico - še kako živega - direktorja “Politike”, Miloševiću do konca vdanega Živorada Minovića.
Od Miloševića so se v “haaški”osmrtnici poslovili tudi Hrvat Mladen Neletilić - Tuta, ki je v Haagu menda postal najboljši prijatelj Vojislava Šešlja, ki v celici že več kot tri leta čaka na začetek sojenja, ter vukovarska trojka, Veselin Šljivančanin, Mile Mrkšić in Miroslav Radić, ki jih obtožnica bremeni pokola hrvaških ujetnikov pri Vukovarju. Svojo osmrtnico je objavila tudi Miloševićeva stranka SPS: “Srbija in SPS smo ponosni, ker nas je vodil in ker smo živeli v njegovem času. Zgodovina nam nikoli ne bi oprostila, če bi zapustili to, za kar se je boril. Do končne zmage!”
Od Miloševića so se v Črni gori poslovili tudi v “Združenju borcev v vojnah 1991-1995”, na celi strani pa je v časopisu Pobjeda oglas plačala tudi Miloševićeva hčerka Marija, ki živi na Cetinju. Ob velikanski fotografiji Slobodana Miloševića piše le “Oče, rada te imam, *Marija”. Miloševićeva dolgoletna “tiha senca”, osebni stražar Senta, se je skupaj s svojo družino podpisal pod besedilo: ”Vedeli so, da ste nepremagljivi, dokler gledate in govorite. Tokrat so vas premagali, medtem ko ste spali.” Goran Milinović, vodja kabineta Slobodana Miloševića, je v osmrtnici, ki jo je objavila Politika, zabrenkal na iste strune: “Čast je nesmrtna. Vi ste jo resnično imeli in jo ubranili. Za primer in vzor v vseh časih.”
Združenje “Vasojevića” iz Črne gore je v čast “velikanu Vasojevića” v srbskem tisku čez celo stran naznanilo: “Heroju srbskega naroda, Predsedniku, ki je položil svoje življenje v obrambi Srbije, obrambi resnice o svojem narodu in obrambi pravičnosti, človeku, ki je bil v haaškem zaporu svoboden z velikim in malim S.”
