Drnovškov plan A ...

Ko je predsednik LDS Jelko Kacin pred časom govoril o planu A in o planu B, je postalo jasno, da je šlo za dve različni verziji slabitve LDS in hkrati krepitve koalicijske in vladne moči. Pri planu A naj bi vidno vlogo igral kar predsednik države Janez Drnovšek.

Po prvem scenariju naj bi Drnovšek paktiral z vladajočo opcijo in ji ponudil pol poslanske skupine LDS, torej pet poslancev, generalni sekretar vlade pa naj bi postal Maksimilijan Lavrinc, tedanji višji svetnik za notranjo politiko v Drnovškovem uradu. Eden od razlogov za neuspeh plana A naj bi bilo Lavrinčevo nasprotovanje vstopu v vlado, posledica pa dejstvo, da je Drnovšek Lavrinca brez obrazložitve odpustil. Plan A je tako nadomesti rezervni plan B, katerega rezultat je Partnerstvo za razvoj, ki je dokaj uspešno razbilo opozicijo in povečalo prokoalicijsko maso v državnem zboru.

Ob vsem tem se zastavlja nekaj pomembnih vprašanj. Kako daleč lahko vlada seže s tako široko podporo v državnem zboru, se obetajo ustavne spremembe, ki zahtevajo absolutno dvotretjinsko večino? Bi morda katera od koalicijskih strank v primeru uspešnega plana A odpadla in kdo bi bili LDS-ovi ministri ali sekretarji? Kdo sploh so poslanci, ki so jih izvolili LDS-ovi volivci in so bili pripravljeni prestopiti na vladno stran?

No, Drnovšek je Maksa Lavrinca skupaj s še dvema prej odpuščenima sodelavkama pred kratkim vzel nazaj. Lavrinca naj bi vzel nazaj za določen čas, in sicer na prosto delovno mesto višjega svetnika za obrambne zadeve in ne na staro mesto višjega svetnika za notranje zadeve. Drnovšek je spet zaposlil tudi prej odpuščeno Divno Potočar, tudi njo ne na staro delovno mesto generalne sekretarke urada, pač pa na nižje delovno mesto namestnice generalne sekretarke. Jasno tudi zadnji povratnici v urad predsednika, Barbari Fakin, Drnovšek ni vrnil stare službe svetovalke za gospodarsko-socialne zadeve, sedaj mu bo svetovala le v gospodarskih zadevah. Če se torej potrudimo in odmislimo dejstvo, da takšnega načina menjavanja svojih sodelavcev ne poznajo niti predsedniki t. i. banana republik, potem se kar sam ponuja sklep, da sistemizacija delovnih mest in usposobljenost kandidatov predsednika sploh ne zanimata. Očitno je pomembno, kdo so kandidati za delo v uradu in ne kakšne so potrebe predsednikovega urada.

Iz predsednikovega urada sicer vztrajno sporočajo, da predsedniku menjav ni treba obrazložiti javnosti, kar je gotovo vsaj malo smešno, če nič drugega. Tudi glede scenarijev krepitev oblasti in slabitve opozicije je Drnovškov PR zelo skop, predsednik naj ne bi poznal vsebine omenjenih planov A in B.