Ministrova visoka kultura

V prejšnji številki Mladine smo že pisali o najbolj sporni točki interpelacije zoper kulturnega ministra Vaska Simonitija, ki je predsedniku sveta javnega zavoda Lutkovnega gledališča v Mariboru (LGM) in svetniku Alojzu Križmanu v pogovoru priznal, da država ne nakazuje denarja za mariborsko kulturo, ker štajersko prestolnico vodi župan vladi neljube stranke Socialnih demokratov, Boris Sovič.

Zaradi česa tako politično nehigieničnega v normalni državi ne bi bilo treba politika niti odstaviti, saj bi zaradi slabe vesti sam na hitro odstopil. V novih evropskih nerazvitih demokracijah pa si politiki očitno lahko privoščijo nekoliko več. Kljub sprejetemu Zakonu o kulturnem tolarju, kjer je med prioritetnimi investicijami na področju kulture v obdobju 2005-2008 tudi gradnja mariborskega lutkovnega gledališča, se je Simoniti, verjetno po navodilu svojega šefa, odločil, da jo bo izločil iz proračunskih obvez. Ni bilo dovolj, da je občina s sprejetimi zakonskimi dokumenti zagotovila 50 odstotkov sredstev od skupnih 1,7 milijarde tolarjev, pripravila projektno dokumentacijo in pridobila gradbeno dovoljenje. Minister je obljubljeni denar raje nakazal za obnovo ljubljanske Opere. Kot argument je Križmanu izpostavil nizkotni politični razlog, da ne bo nakazal nobenega denarja, dokler bo župan Boris Sovič. Alojz Križman, ki je s prvim kulturnikom v državi opravil dva neuspešna razgovora, je želel vsaj skozi daljše časovne obdobje priti do želenega rezultata: "Pri tem sem izpostavil, da letošnje lokalne volitve ne smejo biti ovira za dogovor in začetek gradnje LGM. Omenil sem tudi, da bo v primeru, da se gradnja ne bo pričela, to prav gotovo ena izmed zelo perečih tem predvolilne tekme. Dobil sem odgovor, da naj se z začetkom izgradnje počaka na morebitne politične spremembe v Mariboru. (...) Žalostno je, da dejstvo, da se tudi pri takšni investiciji, ki je namenjena otrokom ter kulturi mesta, pojavljajo takšni ali drugačni politični interesi."

Vseeno minister ni premogel niti toliko politične zrelosti, da bi konkretno odgovoril na hude obtožbe in na poslansko vprašanje, ki bi zamajalo stolček vsakemu politiku. Tudi njegova PR-služba v pojasnilu našemu tedniku ni bila konkretnejša, niti ni želela v javnosti oprati "dobrega" ministrovega imena, ampak se izmika, da bi medtem našla še kakšen primeren argument: "V zvezi s tem vam sporočamo, da bomo na interpelacijo na Ministrstvu za kulturo odgovorili v postavljenem roku v celoti in celoten odgovor bo takrat dostopen tudi javnosti." Minister torej ni jasno in glasno zanikal obtožb, kar kaže, da je dejansko spremenil ministrstvo za kulturo v politični instrument.