Kri za hrano

Pentagon je leta 2003 najel priznana stratega s področja energetskih virov, okolja, tehnologije in nacionalne varnosti, Petra Schwarza in Douga Randalla. Dobila sta nalogo izdelati verjeten scenarij vpliva podnebnih sprememb na geopolitične in varnostne razmere v svetu in ZDA. Opravila sta intervjuje z več sto znanstveniki, strokovnjaki za varstvo okolja in varnost, in oktobra isto leto so vodilni v Pentagonu prejeli 22 strani dolg "Scenarij nenadnih podnebnih sprememb in njihov pomen za nacionalno varnost Združenih držav", ki je nekoga tam tako razburil, da ga je izročil medijem. V njem Schwarz in Randall opisujeta, da se bodo že v bližnji prihodnosti zaradi dviga gladine morja, izginotja ledenikov in širjenja puščav začele množične migracije več deset milijonov ljudi in vojne med državami za nadzor nad neokrnjenimi naravnimi viri ter rodovitno zemljo.

Med nastajanjem scenarija je ameriško ministrstvo za kmetijstvo objavilo poročilo, v katerem je ugotovilo, da je vreme od julija do avgusta uničilo 32 milijonov ton pridelkov. Cene žita in riža so poskočile še isti dan. V vzhodni Evropi so kmetje poželi manj kot pred tridesetimi leti. Drugod po svetu je bilo zelo podobno. No, gre pač za hudo leto 2003. Britanski Independent je na svoji spletni strani 31. avgusta zapisal: "Ločeni izračuni dveh vodilnih inštitutov, ki spremljata svetovno pridelovanje hrane, kažejo, da je izjemno vroče vreme zelo zmanjšalo evropsko proizvodnjo žita, to pomeni, da svet ne bo pridelal dovolj hrane, da bi se prehranil, že četrto leto zapored."

In takšna gibanja se nadaljujejo. Daniel Howden se je nedavno v Independentu vprašal: "Prebivalstvo narašča. Dobava (hrane) upada. Cene naraščajo. Kakšno ceno bodo plačali najrevnejši na svetu?" Ti jo že plačujejo, predvsem zato, ker prav v t. i. tretjem svetu število ljudi in naravnih katastrof najbolj narašča. A da o tem v zahodni družbi tako rekoč nič ne vemo, priča predvsem odsotnost pojma ekološki begunci v mainstreamovskem diskurzu. Cene mleka so na globalni ravni zadnje leto zrasle za skoraj 60 odstotkov, a tega na Zahodu nismo prav zares občutili. Cene soje so zrasle za polovico, riž je prav tako vse dražji. Isto velja v živinoreji, na Kitajskem je cena svinjine zrasla za 20 odstotkov. Smešno, a zgovorno, v Mehiki so pred meseci izbruhnili neredi zaradi 60-odstotne podražitve tortilje.

Seveda drvimo v prepad. V spominu imamo transparent z nekega protesta proti WTO-ju, na katerem je bilo povedano vse: "Prišel bo dan, ko boste ugotovili, da ne moremo jesti kreditnih kartic in piti nafte."