Manipulator / "Keramične ploščice, na katerih zelo drsi"

Pred dobrimi desetimi leti, konec leta 1997, je bila Mladina na višjem sodišču v Ljubljani dokončno obsojena na plačilo 2,5 milijona takratnih tolarjev "tožeči stranki Antonu Krkoviču", kar naj bi bila "odškodnina za duševne bolečine, ki jih je pretrpel tožnik". Krkovič naj bi te utrpel zaradi šaljivega zapisa v rubriki Rolanje po sceni. Zdaj je tej temi krajše poglavje v svoji knjigi namenil Brane Praznik, tudi ena izmed prič v zadevi Krkovič proti Mladini.

Obnovimo. Tožnik je takrat tožil in tožbo dobil predvsem zaradi naslednjega zapisa v Rolanju po sceni: "Kočevski ris, najpogumnejši slovenski brigadir, je brez carine iz Italije uvozil za 18.000.000 lir keramike in marmorja (prijavil ga je kot vojaški material press)". Novinar Igor Mekina je po obsodbi izpostavil določene vsebinske pomisleke. In sicer, da je bila Mladina takrat obsojena kljub temu, da so bili zapisi v Rolanju del humoristične rubrike; kljub temu da je šlo za bodico, uperjeno proti javni osebnosti, katere "čast in dobro ime" bi si v skladu z evropskimi normami zaslužila precej manj rigidno zaščito; da je bil časopis obsojen zato, ker ni želel izdati svojega vira; in da je sodišče v nasprotju s standardi Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu nekoga obsodilo zgolj zaradi tega, ker kljub najboljši volji ni našel materialnih dokazov za zgodbo, ki so jo potrjevale govorice in izpovedi prič.

Okoliščine zgodbe o keramičnih ploščicah, ki naj bi v Slovenijo prispele kot plačilo za orožje, ki ga je Slovenija priskrbela Bosancem, je zdaj v svoji knjigi popisal Brane Praznik, nekdanji obveščevalec Slovenske vojske in tudi priča v zadevi Krkovič proti Mladini. Tej temi je v svoji knjigi Trgovci s smrtjo posvetil krajše poglavje z naslovom Keramične ploščice, na katerih zelo drsi. Začne ga z besedami, da naj Bošnjaki ne bi orožja in uslug takrat plačevali samo z denarjem, ampak tudi "nekaj malega celo s kahlicami - s keramičnimi ploščicami". O svojem pričanju na sodišču pa zapiše: "Seveda, zatem ko sem bil povabljen na sodišče, nisem 'vedel' ničesar. Doživel sem popolno amnezijo. Izgubil sem spomin, podobno kot Franci Cimerman v zvezi s štetjem denarja za prodano orožje." Praznik, ki torej pred sodiščem ni povedal vsega, na koncu zapiše, da je sčasoma ugotovil, da je najbolje amnezijo raztegniti na nedoločen čas, in poglavje o ploščicah konča takole: "Še so me spraševali o ploščicah: 'Prosim? Ploščice?' (sem se sprenevedal) A Tiste ploščice, na katerih mi je spodrsnilo? ... No, nisem padel, ampak zelo spolzke so bile..."