O politični odgovornosti pa nič

Slovenski parlament je končal svoj mandat. Preiskovalne komisije, ki so brskale po globinah političnih afer, so prej še sestavile poročila in jih predale poslancem, da jih sprejmejo, ignorirajo ali pa nanje kar pozabijo.

V tem mandatu državnega zbora je delovalo pet parlamentarnih skupin. Zamernikova je preiskovala ozadje zaplembe vohunskega kombija v Zavrču, Mogetova je iskala denar od trgovine z orožjem, Jerovškova je vohala po aferi Vič-Holmec, Pukšičeva odkrivala probleme s privatizacijo in Elanom ter Zimškova štela denar od Dadasa. Namen vseh teh komisij je bil ugotoviti politično odgovornost. Če je kdo politično odgovoren za svoje dejanje, pomeni, da mora to odgovornost tudi nositi. Da npr. odide iz politike, da odstopi kot predsednik stranke ali da vsaj s sklonjeno glavo prizna svoje grehe in skesano opazuje padec javne podpore. Preiskovalne komisije lahko podajo tudi sum za kazensko odgovornost. Preiskovalne komisije naj bi bile torej strah in trepet. Tako je npr. preiskovalna komisija v Nemčiji pred kratkim odkrila, da so krščanski demokrati (CDU) v času vodstva nekdanjega kanclerja Helmuta Kohla med letoma 1982 in 1998 prek tajnih računov prejeli kar 20 milijonov mark. Seveda so ti podatki močno omajali ugled in položaj te nemške politične stranke ter vrgli slabo luč na njihovo četrtstoletno vladavino. Kaj takšnega se v Sloveniji seveda ni zgodilo.

Edina parlamentarna komisija, kateri je državni zbor že potrdil poročilo, je preiskovala afero kombi. Rezultati o aferi Zavrč so bili zelo splošni. Komisija pravzaprav ni ugotovila ničesar novega, afera pa je že tako ali tako odnesla nekaj ljudi. Končnega poročila ni uspelo pripraviti dvema komisijama. Poročilo, ki ga je pripravil Jožef Zimšek, predsednik Dadasove komisije, naj bi bilo po mnenju drugih članov komisije vsebovalo nekatera nova dejstva in bilo preveč ekonomsko. Zato ga na seji niso sprejeli. Podobno je bilo z orožarsko komisijo Rudolfa Mogeta. Tej zaradi pomanjkanja časa in težav z drugim državnimi službami, ki niso hotele sodelovati s komisijo, ni uspelo dokončati preiskave. Državni zbor pa bo le obravnaval še eno zaključno poročilo (če bo seveda čas). To je poročilo komisije, ki je preiskovala ozadje afere Vič-Holmec. Ta je v končnem poročilu "nedvoumno" ugotovila, da sta nekdanji notranji minister Mirko Bandelj in nekdanji generalni direktor policija Borut Likar kriva za diskreditacijo slovenskih policistov. Poročilo pa, kakšno naključje, vsebuje tudi ločeno mnenje dveh članov komisije, ki zanika krivdo Mirka Bandlja, obenem pa ugotavlja odgovornost nekdanjega premiera Janeza Drnovška. To ločeno mnenje je po besedah predsednika komisije Jožefa Jerovška "odraz notranjih trenj v LDS-u", pa tudi nenapovedano in zato neskladno s poslovnikom. Največ prahu pa je v svojem delu dvignila Pukšičeva komisija, pred katero je med drugimi pričal tudi Milan Kučan. Končno poročilo je državni zbor umaknil z dnevnega reda. Franc Pukšič je seveda glasno protestiral in napovedal možnost, da bo zbral 23 podpisov in zahteval novo sejo državnega zbora, na kateri bodo poslanci obravnavali to poročilo. Do umika naj bi po njegovem mnenju prišlo, ker so se poslanci kontinuitete pač ustrašili poročila. Seveda ima druga stran svojo zgodbo. Komisija naj bi bila nepravilno sestavljena, pa tudi zaključno poročilo ni korektno. Trije člani komisije so napisali odklonilno mnenje. Med drugim so poročilu očital procesne in vsebinske nepravilnosti ter neskladje z materialno resnico.

Toliko o rezultatih dela petih parlamentarnih komisij. Eden od razlogov zakaj njihovo delo ni bolj uspešno je gotovo pravni status preiskovalnih komisij, preiskovalcev, preiskovancev in metod, ki jih preiskovalne komisije uporabljajo. Drugi je nesodelovanje različnih državnih služb. Najpomembnejši pa, da se na njih pravzaprav ne obravnava določen problem, ampak se uporabljajo za politične boje in razkazovanje moči.