Ni še konec

Videti je bilo, da je odgovor pritrdilen - če bi sodili po izgredih, ki so izbruhnili 14. oktobra na nečem, kar bi lahko bil vrhunec jugoslovanske nogometne sezone: tekma med Crveno zvezdo in Partizanom, mogočnima beograjskima kluboma, katerih rivalstvo je bilo ena od redkih stalnic viharne beograjske scene.

A le malo ljudi v Beogradu meni, da je šlo pri neredih na stadionu Crvene zvezde, v katerih je bilo ranjenih 40 ljudi - med njimi tudi nekaj popularnih igralcev - za spontano prekipevanje. Skorajda gotovo so jih sprožili privrženci nedavno pregnanega tirana Slobodana Miloševića, ki še vedno poskušajo spraviti v zadrego novo administracijo, ki jo vodi Vojislav Koštunica, in jo destabilizirati.

Težave so se začele, ko je nekaj sto privržencev Partizana - in očitno tudi nekdanjega predsednika - na igrišče začelo metati goreče bakle. Kasneje so trgali sedeže in napadali člane nasprotnega moštva, ki je že dolgo povezano z gibanjem proti Miloševiću.

Odziv policije je bil šibak, zakasnel in zmeden - kar nerodno poudarja dejstvo, da skoraj dva tedna po Miloševićevem padcu nihče ne ve, kdo nadzira sile reda in miru. Ali je to ekipa Koštunice, ki je negotovo zadolžena za komaj delujočo jugoslovansko federacijo, ki vključuje uporno malo Črno Goro skupaj s Srbijo? Ali pa je to oblast republike Srbije, v kateri še vedno prevladujejo prijatelji nekdanjega diktatorja, med katerimi je Mirko Marjanović, srbski ministrski predsednik, ki je hkrati tudi direktor nogometnega kluba Partizan? (Srbski predsednik je še vedno Milan Milutinović, osumljen vojnih zločinov.)

Dva dni po izgredih na stadionu je bil za zadetek na vrsti Koštunica, ki je dosegel sporazum o prehodni vladi za Srbijo do volitev, ki so sedaj načrtovane za 23. december. A sporazum je okoren. Štiri ministrstva, med njimi notranje ministrstvo, ki vodi policijo, bodo skupaj nadzirale tri politične skupine - Demokratična opozicija Srbije, pod tem imenom nastopa koalicija, ki je za Koštunico; Miloševićeva Srbska socialistična stranka, ki bo sedaj morda začela trditi, da se je odrekla svojemu ustanovitelju; in Srbsko gibanje obnove, ki ga vodi odpadnik Vuk Drašković. Podobna zmešnjava zadeva tudi Marjanovića, ki bo zaenkrat ostal ministrski predsednik, a vse njegove odločitve bosta morala potrditi dva namestnika iz tabora, ki je proti Miloševiću.

Zmešnjava se je še poglobila, ko je Koštunica prebil led in 17. oktobra obiskal Črno Goro, tam pa slišal, da se njeni voditelji še vedno nagibajo k rahljanju vezi s Srbijo, čeprav so olajšani, da so se znebili Miloševića. Zato niso pripravljeni poslati poslancev v zvezno vlado.

Ko se je evforija, ki je nastopila po zmagi Koštunice, umirila, je med njegovimi privrženci začelo rasti razočaranje zaradi previdnosti, s katero trga pravo oblast iz rok starega režima. In ljudje, ki staro gardo dobro poznajo, kot je Marko Niković, nekdanji šef beograjske policije, svetujejo novim oblastnikom, naj pohitijo z utrjevanjem oblasti. "Pogajanja med demokratično zvezo in policijo se bodo morala kmalu začeti, če ne, bo policija začela sodelovati s staro oblastjo," je dejal prejšnji teden.

Kar pa zadeva vojsko, so njeni zvesti, za Miloševića zagreti poveljniki godrnjaje sprejeli dejstvo, da se je zamenjal predsednik, zdi pa se, da so prilepljeni na svoje stolčke. Rade Marković, vodja tajne službe nekdanjega predsednika, tudi še ni zapustil svoje pisalne mize. Prav tako "uradne" varnostne sile niso edine oborožene skupine v Srbiji, ki čakajo in razmišljajo, kako zaščititi svoje interese v novem političnem ozračju. Niković pravi, da dramatičnega padca oboroženih ropov, avtomobilskih tatvin in kriminalnih strelskih izgredov, do katerega je prišlo po spremembi režima, ne gre interpretirati preveč optimistično. Nasprotno, meni, zatišje je znak "novega oblikovanja skupin" v podzemlju, ko šefi razmišljajo, ali lahko preživijo v svetu po Miloševiću in v njem celo uspejo.

Kriminalna narava jugoslovanske države bo morda ena največjih težav, s katerimi se bo soočal Koštunica. Profesor prava, ki živi skromno, je ena od redkih javnih oseb v Beogradu, ki je ne maže povezava s kriminalom. Večina uglednih politikov, tudi liberalcev, ki so vodili njegovo volilno kampanjo, ima v podzemlju vsaj bežne znance.

Ali lahko novi predsednik ohrani svojo podobo kot srbski "gospod Brezmadežni", ko pa toliko drugih, tudi njegovih najtesnejših zaveznikov, pristaja na kompromise - in to v državi, kjer se zločinci neusmiljeno maščujejo, če jih kdo pritisne ob zid? To vprašanje se utegne izkazati za veliko težje kot pa umirjanje nogometnih nemirov ali kovanje nenavadnih političnih koalicij.

London 2000