Bajukova zapuščina

Predvolilni plakati so zbledeli, stara vlada še vedno kadruje, obrisi bodoče vladajoče koalicije pa se bodo morali kmalu prikazati. Propagandna gesla sicer odzvanjajo, strankarski štabi pa morajo v naslednjih dneh dogovoriti, kaj bi veljalo zapisati v koalicijsko pogodbo. Pri iskanju odgovorov, ki se tičejo dela zapuščine Bajukove vlade, najbrž ne bo večjih političnih dilem. Koalicijska pogodba pa bo morala odgovoriti tudi na nekaj vprašanj, ki jih predvolilne brošurice niso omenjale.

Katere reči so dokaj jasne že danes? Koalicijska pogodba bo morala definirati, kako ponovno vzpostaviti stabilnost v šolskem sistemu. Koalicijska pogodba bo morala odgovoriti na vprašanje, kako liberalizirati telekomunikacije. Bodoča koalicija bo morala vrniti stabilnost davčni upravi. Koalicija bo morala odgovoriti na vprašanje, kako ravnati s kadri, ki so v državno upravo in diplomacijo pripotovali v zadnjih mesecih. Težja vprašanja pa bodočo koalicijo čakajo pri vprašanjih javnih financ. Če bi namreč v bodoči vladajoči koaliciji res prevladovala os LDS - ZLSD, bi ti dve stranki konsenz relativno lahko dosegli pri večini vprašanj, glede javnih financ pa stranki nimata enotnega mnenja. Zato se zastavlja vprašanje, ali si stranke, ki so obljubljale, da bo šla Slovenija naprej, da bo prišla nova energija, da je treba biti ponosen, da je treba glasovati zase in da je čas za Slovenijo, v koalicijsko pogodbo upajo zapisati tisto, kar je leta 1940 Britancem sporočil Churchill. Namreč, da te kraje čakajo kri, solze, garanje in znoj? Ali pa vsaj garanje, znoj in solze. Vrstni red niti ni važen. Predvolilne kampanje so namreč okrog nekaterih bistvenih vprašanj raje naredile ovinek.

Kadrovska dediščina

Najprej k enostavnim rečem. Vladno kadrovsko komisijo je vodil najbolj produktiven in najbolj pronicljiv član Bajukove vlade, Janez Janša. Del kadrovskih potez Bajukove vlade je bil kratkoročen; vlada je imenovala nekaj deset novih državnih sekretarjev. Državni sekretarji morajo s prihodom novega ministra ponuditi odstop. Zato se bo z nastopom nove vlade končal mandat tudi državnim sekretarjem. Če novi minister meni, da bi državnega sekretarja zaradi strokovnosti vendarle veljalo obdržati v službi, ga lahko ponovno imenuje na funkcijo državnega sekretarja ali kakšno nižjo funkcijo v hierarhiji državne administracije. Ni pa nujno. Državni sekretarji lahko ostanejo tudi brez službe. Pomenljivo je, da je vlada tik pred koncem mandata deset državnih sekretarjev na videz degradirala in jih postavila na funkcijo podsekretarja. S tem pa je sedanja vladajoča koalicija zagotovila, da desetim visokim državnim uradnikom ne bo treba zapuščati vladne administracije, pač pa bodo naslednji mandat preživeli na nekoliko nižjem položaju vladne hierarhije.

Bajukova vlada je na novo postavila tudi precejšnje število direktorjev velikih javnih podjetij. Tako smo dobili novega direktorja Telekoma, Elesa in direktorico Pošte Slovenije. Direktorji velikih sistemov so na položaj imenovani za dobo štirih let, ob morebitni predčasni razrešitvi pa jim pripada dokaj visoka odpravnina. Če vlada razreši direktorja velikega javnega podjetja, pa ob tem ne navede škodnih razlogov, ki so bili razlog za razrešitev, dobi odstavljeni direktor odpravnino v višini vsaj šestih mesečnih plač. Odstavitve brez navajanja škodnih razlogov bi ob finančnih posledicah, ki jih bi utrpel proračun, dobile tudi prizvok čistke. Za Slovenijo kot državo z majhnimi kadrovskimi potenciali pa bi bilo neprimerno, če bi ob vsakih spremeni na čelu vlade serijsko letele glave vseh vrhov državne uprave.

Med dolgoročne kadrovske poteze Bajukove vlade sodijo tudi imenovanja novih nadzornih svetov in skupščin podjetij v državni lasti. Vlada lahko brez večjih zapletov imenuje in razrešuje člane nadzornih svetov, do večjih zapletov pa pride, če novo imenovani nadzorni sveti na hitro postavijo tudi nove direktorje. Pred tedni je vladajoča koalicija na hitro imenovala nove člane nadzornih svetov elektroenergetskih proizvodnih podjetij, torej elektrarn. No, pričakovanja, da bodo novi, politično izrazito obarvani nadzorni sveti na funkcije direktorjev elektrarn postavljali politične direktorje, so se izkazala za napačna. Novi nadzorni sveti elektrarn so namreč starim direktorjem praviloma mandat podaljšali za nova štiri leta.

Vladajoča koalicija, ki se počasi poslavlja, si je dolgoročni vpliv zagotovila tudi v paradržavnih finančnih družbah, torej v Odškodninski in Kapitalski družbi. Vlada je imenovala skupščini družb, te pa so postavile nadzorne svete in uprave. Bodoča vladajoča koalicija uprav Kapitalske in Odškodninske družbe ne bo mogla zamenjati, ker so mandati članov uprave štiriletni. Če bi se bodoča koalicija odločila za zamenjave, bi članom uprav pripadle odpravnine, ali pa bi morali ob razrešitvi navesti škodne razloge.

Tik pred zadnjo sejo vlade so v javnost prišle tudi informacije, da bo vlada imenovala pol ducata novih častnih konzulov. Hkrati se je vlada tik pred koncem mandata odločila za dve imenovanji na mesta generalnih konzulov. Če bi se bodoča vladajoča koalicija odločila za odpoklice ali za odvzem naslova častnega konzula, bi to povzročalo zoprne pretrese.

Število kadrovskih potez kaže, da je bilo prav to področje prioriteta odhajajoče vladne koalicije. Si lahko bodoča koalicija privošči enako intenzivno kadrovanje? Od odgovora na to vprašanje so odvisni tudi dolgoročni kadrovski standardi. Če bo bodoča koalicija na čistko odgovorila s čistko, bodo vsake naslednje volitve povzročale hude potrese v državni upravi. Ta pa naj bi delovala po načelih strokovnosti, ne pa po strankarskih načelih.

Šola je zgorela

Zapuščina Bajukove vlade bo zelo opazna v šolskem sistemu. Od leta 1990 naprej, ko je vodenje šolskega ministrstva prevzel dr. Peter Vencelj, so bile smeri razvoja šolskega sistema razpoznavne. Cilj je bil jasen: količina znanja, ki ga mora učencem zagotoviti šolski sistem, mora biti čim večja. Slovenija lahko v svetovni konkurenci preživi le, če bo imela izobraženo prebivalstvo. Kako to zagotoviti? Že od začetka devetdesetih let je znan tudi odgovor, ki pa seveda ni edini možni. Šolski sistem lahko zagotovi večjo količino znanja med drugim tudi tako, da postane kompetitiven. V šolski sistem naj bi bili vtkani mehanizmi, ki bi učence silili, da iz šole odnesejo čim več. Količina znanja, odnesenega iz šole, naj bi postala merljiva. Sistem točkovanja naj bi bil torej tisti mehanizem, ki bi po eni strani učence silil k tekmovalnosti, smisel tekmovalnosti pa naj bi bil v tem, da bi na koncu učenci iz šole odnesli čim več.

Vzpodbujanje tekmovalnosti najbrž res ni edini način, ki bi zagotovil boljšo stopnjo izobraženosti mladeži. Šolski sistem bi lahko višjo stopnjo izobraženosti prinesel tudi tako, da bi, denimo, država za izobraževanje namenila več denarja.

Zadnji meseci pa so v izobraževalni sistem prinesli predvsem negotovost. Kaj so cilji šolskega sistema? Minister dr. Lovro Šturm se je strinjal s tistimi kritiki šolskega sistema, ki menijo, da pretirana kompetitivnost ni dobra. Pretirana tekmovalnost naj bi bila razlog za stres. Dr. Šturm je zato sklenil odpraviti sistem točkovanja, ki je bil uveden zato, da bo bi zagotavljal objektivno merljivost količine pridobljenega znanja. Argumentov, da tekmovalnost ni dobra, je res precej. Vendar se ob ukinitvi mehanizmov, ki so vzpodbujali tekmovalnost, zastavlja drugo vprašanje: ali je dr. Šturm poskrbel za nadomestne mehanizme, ki bi poskrbeli, da bo šolski sistem prebivalstvu zagotovil čim višji nivo znanja. Tekmovalnost naj bi ukinili, drugih mehanizmov, ki bi zagotavljali visok nivo znanja, pa dr. Šturm ni predstavil. Zato v šolskem sistemu vlada zmešnjava. Ali je cilj, da mora šolstvo dvigniti izobrazbeno raven prebivalstva, še veljaven? Ali pa morda šolski sistem pluje proti kakšnemu drugemu cilju? Če so šolniki do začetka letošnjega leta predpostavljali, da vrhovna šolska oblast ve, kakšni so cilji šolskega sistema, to danes ne velja več. Dr. Šturm je namreč več kot o kvalitetnem izobraževanju govoril o prijazni šoli. Ti dve reči pa ne gresta nujno skupaj.

Če naj bi šola še skušala doseči za začetku devetdesetih let definirani cilj, torej dvig izobrazbene ravni prebivalstva, bi lahko država namesto tekmovalnosti sklenila zagotoviti več denarja. Več denarja bi pomenilo več didaktičnih pripomočkov, denimo računalnikov. Boljši didaktični pripomočki pa bi lahko prinesli podoben učinek kot kritizirana tekmovalnost. Zgodila pa se je še ena nesreča. Proračun za letošnje leto je Zavodu za šolstvo zagotavljal okrog 300 milijonov SIT za program računalniškega opismenjevanja. Prvi razpis za izbiro podjetij, ki bi šolam dobavljala računalniško opremo, je zaradi napake v razpisnem postopku propadel. Državna revizijska komisija je namreč razpis po pritožbi razveljavila. Črpanje proračunskega denarja pa je zgodba zase. Kdor se pravočasno ne postavi v vrsto, proračunskega denarja ne bo dobil, ker bo ta poniknil v varčevalnem programu. In denar za računalniško opismenjevanje je letos poniknil, ker razpis ni bil pravočasno ponovljen.

Finance

Slovenske javne finance so čudna ponikalnica. Ob koncu proračunskega leta se namreč vlada že po tradiciji sooča s pomanjkanjem denarja. Drnovškova vlada teh problemov ni obešala na veliki zvon, pač pa je pooblastila finančnega ministra Gasparija, da "zapleni" tista finančna sredstva, ki so še na voljo, pa niso namenjena za plače. Minister Gaspari je potem opravil "umazano" delo, ostali ministri so bili strašansko jezni nanj, proračunski minus pa je bil znosen. Ko je Gaspari zaprl finančno pipo, je nekaj denarja iz nje vendarle še odcurljalo, načeloma pa je bilo ministrom jasno, da v drugi polovici leta država varčuje.

Bajukova vlada se je podobnega problema lotila na drugem koncu kot Drnovškove ekipe. Problem proračunskega minusa je obesila na veliki zvon, za proračunsko sušo je obtožila Drnovškovo vlado, finančni minister Zvonko Ivanušič je imel premalo politične moči, da bi lahko ostalim ministrom "plenil" s proračunom obljubljeni denar. Ob nastopu je Bajukova vlada sicer obljubila varčevalni program, potem pa je nastopila z novo idejo. Če je bilo Drnovškovi administraciji jasno, da je med sprejemanjem proračuna obljubljala preveč, je Bajukova vlada izvirni greh videla drugje. Problem naj bi bil v tem, da davkarija ne pobere dovolj davkov. V zadnjih tednih je bila vlada obsedena z mislijo, da se v davkariji skrivajo zavezniki sil kontinuitete. Sile kontinuitete pa menda ne plačujejo davkov. Iz državne administracije je do tiska pripotoval seznam domnevnih davčnih neplačnikov. Neplačniki naj bi bili vir vsega zla. Vlade ob tem ni motilo, da davčne odločbe domnevnih neplačnikov niso niti dokončne niti pravnomočne. Vlada se je enostavno postavila na stališče, da je davkarija nezmotljiva. Hkrati je iz vladnih uradov prihajala ocena, da javne finance, če bi pobrali vse davke, ne bi imele minusa. Če bi torej davčne zavezance oželi do zadnjega tolarja, bi bilo denarja dovolj za izpolnitev vseh obljub, pa še kakšno novo subvencijo bi si lahko omislili.

Bodoča koalicija in finance

Prejšnje Drnovškove vlade so problem javnih financ reševale s "plenjenjem" že obljubljenega denarja, Bajukova vlada pa bi problem rešila tako, da bi na čelo davkarije postavila "železno" Romano Logar, ki bi privila davčne dolžnike. Oba pristopa sta napačna. Bodoča koalicija se bo morala sprijazniti s tem, da lahko v proračunu obljubi natanko toliko denarja, kolikor ga lahko pobere davkarija. Če, recimo, v proračunu ni denarja za višje plače državnih uradnikov, potem plače pač ne morejo biti višje, četudi bi se pripetila kakšna stavka. Teorija, da s proračunom ne bi imeli težav, če bi privili davčne dolžnike, pa je še bolj kratkovidna. Slovenija je vendarle pravna država, pravna država pa predpostavlja, da se lahko prizadeti pritoži - četudi je to domnevni davčni dolžnik. Dacarji so se pred leti že opekli, ko so oželi ljubljansko Tobačno tovarno. Ta je najela pametne davčne svetovalce in po par letih pravdanja na ustavnem sodišču zmagala. Za državo je bil poraz obupno drag, saj je moral proračun Tobačni plačati tudi zamudne obresti.

Kaj torej lahko naredi bodoča koalicija? Davkarija bi lahko učinkovitost povečala le tako, da bi uspešno zajemala denar, ki nastane v sivi ekonomiji. Siva ekonomija je namreč v teh krajih še vedno izjemno pomembna. BDP na prebivalca po standardnih meritvah znaša 10 tisoč dolarjev na prebivalstva, meritve po kupni moči pa pokažejo, da BDP na prebivalca znaša 14 tisoč dolarjev. Razlika je tudi posledica sive ekonomije, torej tistih dejavnosti prebivalstva, ki sicer prinašajo zaslužek, vendar niso obdavčene. Dodati pa je treba, da je davčna uprava rosno mlada institucija, ki bo potrebovala še lep čas, preden bo sposobna zajeti tudi denar, ki nastaja v sivi ekonomiji. Načeloma pa davkarija na kratki rok ne bo zmogla zbrati več denarja kot sedaj.

Preostane torej resno varčevanje. Tu pa se zastavlja vprašanje, ali sta LDS in ZLSD kompatibilni. Ko gre za javne finance, stranki nista niti notranje enotni. Del LDS poudarja tudi socialno vlogo države, del stranke pa v ospredje postavlja uravnotežen proračun. Del stranke je torej naklonjen iskanju kompromisov med delom in kapitalom, del stranke pa odkrito zastopa predvsem interese kapitala. Zanimivo je, da je LDS edina stranka v državi, ki ima tudi "kapitalistično" frakcijo. Stranke, ki veljajo za desne, namreč ne branijo interesov kapitala.

Tudi Združena lista ob vprašanjih javnih financ ni enotna. Del stranke je tesno povezan s sindikalnim gibanjem in je bolj "socialističen" kot socialdemokratski. Del stranke pa prihaja iz vrst gospodarstvenikov in razmišlja tudi o potezah, ki med delavci ne bodo popularne, so pa za ohranjanje delovnih mest nujne. Če bi torej bodočo vladno koalicijo res sestavlja os LDS-ZLSD, bi vladno koalicijo v resnici sestavljala mešanica "socialistično" obarvanih zastopnikov pravic delavcev, socialdemokratska skupina, ki bi iskala ravnotežje med interesi dela in kapitala, ter liberalnih varuhov "kapitalističnih" interesov.

V tem trenutku so zahteve sindikalnega gibanja zelo glasne. Že sedanje stanje proračuna pa kaže, da davkarija ne more pobrati dovolj denarja, da bi izpolnila trenutna pričakovanja. Slovenijo torej najverjetneje čaka krčenje socialnih pravic. Ta poteza pa bo v Slovenijo prinesla večja socialna trenja, ob resno zastavljenem varčevalnem programu pa tudi stavkovni val. Slovensko sindikalno gibanje je relativno dobro organizirano, dosedanje stavkovne grožnje so bile praviloma učinkovite. Pravzaprav se v Sloveniji še ni zgodilo, da bi bila stavka zlomljena. Vprašanje pa je, kako bi reagirala volilna baza Združene liste, če bi ta stranka sodelovala v vladi, ki bi - četudi zgolj zaradi simbolnih razlogov - sklenila zlomiti stavko. S čim bi se lahko ZLSD pohvalila po štirih letih? Obstaja tudi pozitivna plat zgodbe o varčevanju. Zahodne izkušnje kažejo, da lahko temeljit varčevalni program odpira nova delovna mesta. Nemški socialdemokrati so po zmagi na volitvah s serijo nepopularnih potez dramatično zmanjšali število brezposelnih. Tabele, ki kažejo gibanje brezposelnosti, pa so lahko tudi prepričljiv predvolilni argument.

Bodočo vladajočo koalicijo čaka še nekaj napornih vprašanj. Kakšna bo industrijska politika in kako privatizirati državni banki? V zadnjem desetletju je namreč industrija preživljala izjemno naporno obdobje, banke pa v zadnjih letih zaradi visokih obrestnih mer kopičijo astronomske dobičke. Slovenije ne čaka le stavkovni val, pač pa je možen tudi hud konflikt med industrijskim in bančnim lobijem. Na čigavo stran se bo postavila vlada v tem konfliktu? Do zdaj je bančni lobi užival v varnem zavetju države, saj sta dve največji banki v državni lasti. Industrija pa na dolgi rok ne more preživeti, če bodo obrestne mere ostale tako visoke, kot so danes.

Evropa, zdaj?

Vladajoča koalicija, ki se poslavlja, je prihajajoči koaliciji zapustila še en resen problem, ki se tiče harmonizacije slovenske zakonodaje z evropsko. Slovenija se je namreč zavezala, da bo 1. januarja 2001 liberalizirala telekomunikacijski sistem. Vendar se to ne bo zgodilo. Zakona o telekomunikacijah do 1. januarja ne bo. Razlog je nenavaden. V osnutek zakona o telekomunikacijah se je namreč skozi zadnja vrata priplazila ideja, da bi s tem predpisom uredili tudi vprašanje, kako ovrednotiti samoprispevke, s katerimi so krajevne skupnosti zbrale denar za napeljavo telefonskih vodov do bolj oddaljenih krajev. Ljudem, ki so s samoprispevki pomagali graditi telefonsko omrežje, naj bi vrnili okrog 20 milijard SIT. Kako? To ni jasno. V evropski zakon o liberalizaciji telekomunikacij se je torej priplazil težko rešljiv domač problem.

Telekomunikacijske multinacionalke bodo 1. januarja nedvomno opazile, da ne morejo vstopiti na slovenski telekomunikacijski trg. Moči telekomunikacijskega lobija pa Slovenija ne bi smela podcenjevati. Dejstvo, da Slovenija Bruslju obljublja zaprte duty free trgovin, potem pa tega ne stori, je folklorni incident. Pač, netegnili smo bruseljske uradnike. Bistveno bolj nerodno pa je, če nategneš telekomunikacijski lobi. Zgodovina Latinske Amerike kaže, da jezne multinacionalke z veseljem sponzorirajo tudi državni udar.