Urša Matos

 |  Mladina 9

Država nas zastruplja

Lani smo koruzna polja poškropili s sedmimi tonami kancerogenega in tetatogenega herbicida

Zeleno luč za prodajo 25 ton zalog acetoklora je dal nekdanji kmetijski minister Ciril Smrkolj

Zeleno luč za prodajo 25 ton zalog acetoklora je dal nekdanji kmetijski minister Ciril Smrkolj
© Borut Krajnc

Na svetu ni države, ki škodljivcev na pridelovalnih površinah ne bi zatirala s pesticidi in herbicidi. Uporaba strupov je nujno zlo. Ni pa nujno, da uporabljamo vse, kar je mogoče kupiti na svetovnem trgu. Ker dovoljenje za prodajo pripravkov izdajajo državni organi, je zgolj od njihove ekološke in zdravstvene zavesti odvisno, kako nevarne snovi bodo prišle na polja ter posledično v živalsko in človeško prehrano. O tem, kaj se zgodi, ko je zdravje prepuščeno neodgovorni politiki in pritisku dobičkaželjnih multinacionalk, govori naslednja zgodba. V lanski kmetijski sezoni je bilo na koruznih poljih po Sloveniji uporabljenega sedem ton acetoklora, za katerega obstaja sum o potencialni kancerogenosti za človeka in močni strupenosti za vodne organizme, izključene pa niso niti deformacije pri zarodkih. Ob tem se postavljajo logična vprašanja: kdo je odobril prodajo tega strupa, s kakšnimi argumenti in zakaj niso delovale ustrezne zdravstvene varovalke?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Urša Matos

 |  Mladina 9

Zeleno luč za prodajo 25 ton zalog acetoklora je dal nekdanji kmetijski minister Ciril Smrkolj

Zeleno luč za prodajo 25 ton zalog acetoklora je dal nekdanji kmetijski minister Ciril Smrkolj
© Borut Krajnc

Na svetu ni države, ki škodljivcev na pridelovalnih površinah ne bi zatirala s pesticidi in herbicidi. Uporaba strupov je nujno zlo. Ni pa nujno, da uporabljamo vse, kar je mogoče kupiti na svetovnem trgu. Ker dovoljenje za prodajo pripravkov izdajajo državni organi, je zgolj od njihove ekološke in zdravstvene zavesti odvisno, kako nevarne snovi bodo prišle na polja ter posledično v živalsko in človeško prehrano. O tem, kaj se zgodi, ko je zdravje prepuščeno neodgovorni politiki in pritisku dobičkaželjnih multinacionalk, govori naslednja zgodba. V lanski kmetijski sezoni je bilo na koruznih poljih po Sloveniji uporabljenega sedem ton acetoklora, za katerega obstaja sum o potencialni kancerogenosti za človeka in močni strupenosti za vodne organizme, izključene pa niso niti deformacije pri zarodkih. Ob tem se postavljajo logična vprašanja: kdo je odobril prodajo tega strupa, s kakšnimi argumenti in zakaj niso delovale ustrezne zdravstvene varovalke?

Smrkolj podpiše odločbo

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je 11. januarja lani izdalo dovoljenje za odprodajo 25 ton zalog sredstva Trophy, čigar aktivna snov je že omenjeni acetoklor. Odločbo, ki je omogočila enoletno trgovanje, sta podpisala nekdanji kmetijski minister Ciril Smrkolj in podsekretarka Milena Koprivnikar. Ker sta prodajo odobrila, še preden je bil pripravljeno mnenje zdravstvenega ministrstva, sta ravnala v nasprotju z zakonom o zdravstvenem varstvu rastlin. Ta namreč določa, da je mnenje zdravstvenega ministrstva ključni del dokumentacije, na podlagi katere se izda stalno ali začasno dovoljenje za trgovanje. Povedano natančneje: pri ministrstvu za zdravstvo deluje urad za kemikalije, znotraj njega pa posebna komisija za dajanje mnenj o fitofarmacevtskih sredstvih. V njej sta dva predstavnika državnih uradnikov (mag. Gorazd Pretnar in Vesna Ternifi) ter šest uglednih strokovnjakov s področja medicine, agronomije, veterine, biologije in kemije (trikratni doktor znanost Jože Maček, prof. dr. Metka Budihna, Stanko Brumen, dr. Marija Jamšek, dr. Valentin Skubic in dr. Metka Filipič). Omenjena komisija je pooblaščena za pripravo toksikološke ocene, iz katere je razvidno, kakšno nevarnost ta snov pomeni za človeka in okolje. Ko sestavi odločbo, jo s podpisom zdravstvenega ministra pošlje na kmetijsko ministrstvo. Če zdravstveni in kmetijski minister nimata zadržkov, kmetijski minister izda dovoljenje za prodajo sredstva na domačem tržišču. Če pa je ocena strokovne komisije urada za kemikalije negativna, kmetijsko ministrstvo ne sme prižgati zelene luči za prodajo. In prav strokovna ocena, ki živali in ljudi ščiti pred negativnimi vplivi strupov, je bila v naši zgodbi zlorabljena. Smrkolj in Koprivnikarjeva namreč v rokah nista imela odločbe zdravstvenega ministrstva, saj člani strokovne komisije postopka ocenjevanja do takrat še niso končali. Zdravstveno ministrstvo je odločbo, s katero je zaradi nevarnosti za zdravje živali in ljudi prepovedalo uporabo acetoklora, izdalo šele 13. novembra lani, torej deset mesecev potem, ko so se strupene zaloge začele prodajati na domačem tržišču.

S kakšnimi argumenti kmetijsko ministrstvo utemeljuje izdajo dovoljenja za prodajo zalog? S sklicevanjem na staro odločbo zdravstvenega ministrstva iz januarja 1999, v katero stroka ni zapisala nobena suma o kancerogenosti, ampak je pripravek za leto dni razvrstila v tretjo skupino strupov in s tem omogočila njegovo prodajo. V bran stroki je treba povedati, da se spoznanja o nevarnosti posameznih snovi glede na napredek znanosti iz leta v leto dopolnjujejo. Kar je še pred leti veljalo za manj nevarno, danes lahko velja za zelo nevarno. Ker je bila stroka leta 1999 do pripravka prizanesljiva, je kmetijsko ministrstvo še isti mesec izdalo dovoljenje za enoletno trgovanje, uvoznik pa je dovoljenje izkoristil tako, da je v državo pripeljal več acetoklora, kot bi ga smel, če bi pravilno predvidel enosezonsko porabo. V skladišču so se mu nabrale ogromne zaloge. Ko je bilo januarja leta 2000 jasno, da je dovoljenje za prodajo tik pred iztekom, slovenski zastopnik multinacionalke Zeneca, ki proizvaja Trophy, pa si je prizadeval prodati uvožene zaloge, mu je kmetijsko ministrstvo priskočilo na pomoč in dovoljenje za trgovanje podaljšalo še za eno leto. V kmetijstvu namreč velja doktrina, po kateri je zaloge fitofarmacevtskih sredstev, ki so skladiščene na območju podtalnice, boljše distribuirati po površinah kot pa jih po izteku uporabnosti sežigati, saj se pri tem sproščajo druge nevarne snovi. Takšna doktrina v očeh povprečnega državljana, ki bo jedel popkorn, seveda še zdaleč ne more biti opravičilo. Še manj ga lahko potolaži pojasnilo, da je bila dovoljena le odprodaja zalog, ne pa tudi nov uvoz acetoklora. Smrkolj in Koprivnikarjeva sta bila dolžna počakati na novo strokovno mnenje, a sta se namesto tega rajši oprla na zastarele podatke. Koprivnikarjeva se izgovarja na zavlačevanje zdravstvenega ministrstva, češ da so 7. februarja lani urad za kemikalije prosili za končno odločitev v treh točkah: ali bo acetokloru podaljšana odločba o razvrstitvi ali ne, kdaj bo proizvajalec dobil dokončen sklep in kaj storiti z zalogami, ki so že v Sloveniji, opremljene s slovensko deklaracijo in slovenskim navodilom za uporabo. Odgovora niso dobili. A to niti ni tako pomembno. Pomemben je sam dopis. Smešno je namreč februarja spraševati, kaj z zalogami, čigar odprodajo si dovolil že mesec dni prej. Drznili si bomo celo zapisati domnevo, da se je z acetoklorom trgovalo tako rekoč ilegalno. Vsako fitofarmacevtsko sredstvo z veljavnim dovoljenjem za trgovanje v državi mora biti namreč vpisano v poseben seznam, ki se objavi v uradnem listu. Če bi bile zadeve povsem čiste, bi se na enem od lanskih seznamov znašel tudi acetoklor. A se ni. Za Koprivnikarjevo je to dejstvo očitno precej manj relevatno od interesov multinacionalke, saj je v odgovoru na naša vprašanja med drugim zapisala: "Oviranje prostega pretoka blaga brez tehtnih razlogov in ustreznih pojasnil ni skladno s svetovno trgovinsko politiko in usmeritvijo Slovenije v Evropo." In posledice? Do novembra lani, ko je zdravstveno ministrstvo vendarle izdalo negativno odločbo in je bilo trgovanje ustavljeno, je bilo prodanih 7 od 25 ton acetoklora. Preostalih 18 ton bo zelo verjetno izvoženih v eno od držav, kjer je prodaja acetoklora dovoljena.

Namerno zavlačevanje

Ker nobena stvar ni črno-bela, tudi v tej zgodbi krivde ni mogoče zvaliti le na ramena kmetijskega ministrstva. Svoj delež je prispevalo tudi zdravstveno ministrstvo in še posebej urad za kemikalije. Če namreč s pripravo strokovnega mnenja ne bi zavlačevali, se kmetijsko ministrstvo ne bi moglo opreti na zastarele ekspertize in danes ne bi imeli o čem pisati. Zakaj je stroka za ključno oceno potrebovala toliko mesecev? Odgovor ima zdaj že nekdanji član strokovne komisije, biolog, mag. Gorazd Pretnar. Trdi namreč, da je zavlačevanje zahtevala direktorica urada za kemikalije dr. Marta Ciraj. "Soglasna odločitev komisije za dajanje mnenj o fitofarmacevtskih sredstvih, da za 25 ton zalog acetoklora ne izda pozitivnega mnenja, je bila sprejeta 17. februarja lani." Pretnarjevo trditev je mogoče preveriti v zapisniku seje, kjer najdemo tudi nekaj kratkih mnenj strokovnjakov. Dr. Filipičeva je na primer izjavila, da je kancerogen in tetatogen, dr. Jamškova pa je svojo zaskrbljenost nad 25 tonami pripravka v prometu izrazila z besedami, da nas v zdravstvu izuči le kazen. Na isti seji je Pretnar dobil nalogo, da na podlagi skupne ocene komisije pripravi odločbo, ki bo stala na trdnih argumentih, tako da Zeneca ne bi mogla tožiti zdravstveno ministrstvo. Znano je namreč, da je prav zaradi acetoklora tožbo zoper zdravstveno ministrstvo vložila že leta 1997, a jo je pozneje, po izgubi na prvostopenjskem sodišču in po obisku Cirajeve v londonskih prostorih multinacionalke, umaknila. "Ko sem se o pripravi dokumenta želel posvetovati s Cirajevo, je na moje veliko presenečenje zahtevala, da z izdajo odločbe zavlačujem, kolikor dolgo bo le mogoče. Ker je šlo za ukaz nadrejene osebe, sem se podredil," trdi Pretnar. Prepričan je, da je direktorica z zahtevo po molku organa storila kaznivo dejanje, zato je na vlado že naslovil predlog o njeni razrešitvi. Hkrati predlaga razrešitev Koprivnikarjeve, pri čemer med argumenti navaja tudi njeno izjavo, ki naj bi jo na nekem strokovnem srečanju v Budimpešti dala Lijani Kononenko, svetovalki vlade v uradu za kemikalije. V tej izjavi naj bi trdila, da je zaloge fitofarmacevtskih sredstev, za katere ni bilo izdano pozitivno mnenje zdravstvenega ministrstva, najlažje uničiti tako, da se porabijo.

Tako Koprivnikarjeva kot Cirajeva očitke zanikata. Prva trdi, da je njena izjava prirejena in da je treba zaloge neprimernih pesticidov seveda uničiti s sežigom. Cirajeva, ki je Pretnarja že aprila odstranila iz strokovne komisije (prenehali so mu pošiljati vabila) ter ga iz oddelka za pesticide premestila na oddelek za dobro laboratorijsko prakso, proti njemu pa je sprožila celo disciplinski postopek, pa pravi: "Ne spominjam se, da bi komur koli naročala zadržanje odločbe. Ravno obratno. Sodelavcem sem bila ves čas za petami in jih spodbujala k hitrejšemu delu. Pretnar bi moral kot odgovorna oseba prositi kmetijsko ministrstvo za odložitev odločbe o prodaji zalog, a tega ni storil." Pretnar to trditev izpodbija: "Klical sem Koprivnikarjevo in jo opozoril, da obstajajo novi znanstveni izsledki, ki jih mora komisija pred pripravo odločbe še preučiti. Dogovorila sva se za prekinitev prodaje, vendar obljube ni izpolnila." Verzija Koprivnikarjeve je drugačna: "Pretnar me je po izdaji odločbe kmetijskega ministrstva o porabi zalog poklical po telefonu. Po uri zelo neprijetnega telefonskega pogovora sva se dogovorila, da nam bo zdravstveno ministrstvo poslalo strokovno obrazložitev, na podlagi katere bomo umaknili odločbo o prodaji zalog. Ker je ni poslalo, nismo imeli pravne podlage za preklic prodaje." Kaj je logičen sklep, ki se ponuja kar sam od sebe? Da prodaja zalog acetoklora, ki se je začela s kršitvijo zakona, ni bila ustavljena samo zato, ker je bila Pretnarjeva prošnja izražena zgolj ustno, ne pa tudi pisno. Pri čemer Cirajeve in Koprivnikarjeve ne zanima, da je tovrstna birokratska razlika pri celotni zgodbi povsem irelevantna. Kmetijsko ministrstvo je po zakonu dolžno počakati na strokovno oceno. Roki za njeno pripravo se lahko vedno znova začnejo vrteti od ničelne točke, dokler komisija na mizo dobiva nova spoznanja o nevarnosti obravnavanega fitofarmacevtskega sredstva. In še to: če bi si Cirajeva v resnici tako zelo prizadevala za čim hitrejšo pripravo odločbe, potem ni jasno, zakaj je bila ta dejansko izdana šele novembra 2000, ko je bila sezona prodaje acetoklora mimo. Kdo je v resnici kriv za zavlačevanje, je stvar, ki jo bo moral razčiščevati novi zdravstveni minister Dušan Keber. Za prebivalce, ki smo v preteklem letu jedli koruzne izdelke, pa je bolj od prepiranja uradnikov pomemben odgovor na vprašanje, ali smo prejeli kritičen odmerek.

Kako nevaren je acetoklor

Pri nas se acetoklor uporablja za zatiranje enoletnega travnega in nekaterih vrst širokolistnega plevela v koruzi, v ZDA pa na primer tudi pri nekaterih drugih kulturah, kot so kava, bombaž, grah, čebula, krompir, soja, sladkorna pesa, sončnica. Ker zelo hitro pronica v tla, se ne bi smel uporabljati na alkalnih ali peščenih tleh, zaradi preprečitve onesnaževanja pa tudi ne v neposredni bližini vodotokov, vodnjakov, jezer in vodnih izvirov. Odločitev posamezne države o tem, ali bo sredstvo registrirala, je pogosto odvisno od premoči kmetijskega lobija nad ekološkim in zdravstvenim lobijem. Nekatere države na primer sredstev tujih proizvajalcev ne registrirajo zato, da ščitijo domačo proizvodnjo. V teh primerih torej sploh ni nujno, da acetoklora ne uporabljajo, ampak gre samo za to, da ga ne uvažajo. Druge države, kot je na primer Nemčija, z acetoklorom nočejo imeti nobenega opravka. Še več. Nemci so s seznama vrgli tudi ostale acetanilide. Zato pa uporabo acetoklora dovoljujejo v Franciji, Španiji, na Hrvaškem, Madžarskem in v ZDA. Pri čemer so Američani njegovo uporabo omejili le na severovzhodni predel ZDA, kjer so tla manj prepustna ali pa ni vodovarstvenih območij. Prepoved uporabe acetoklora na vodovarstvenih območjih z odločbo iz leta 1999 pozna tudi Slovenija, pri čemer smo v nasprotju z Američani postavljeni pred dve veliki zadregi. Večina koruznih polj v državi je v ravninskem delu, kjer je podtalnica prej pravilo kot izjema, poleg tega pa je po trditvah poznavalcev doslej v državi zabeleženih le manjši del vseh vodovarstvenih območij. Tudi najbolj ekološko osveščeni kmetje od občinskih uradnikov torej ne bi mogli dobiti zadovoljivega pojasnila, ali na svojem polju lahko uporabljajo acetoklor. Posledice tega so bile vidne leta 1999, ko je bil acetoklor že v prodaji in ko je bilo z analizami vode ugotovljena njegova prisotnost na štirih mestih. V enem od teh vzorcev je prisotnost presegla zgornjo še dovoljeno mejo.

Da je sredstvo zdravju škodljivo in da ga je v telo mogoče vnesti ne le prek pitne vode, ampak tudi z uživanjem pridelkov, ki zrastejo na z acetoklorom škropljenih poljih, dokazujejo tuje raziskave. Ameriška okoljevarstvena agencija (EPA) je na podlagi lastnih raziskav ugotovila, da acetoklor povzroča tumorje na različnih mestih pri obeh spolih tako pri miših kot podganah. Pri ljudeh naj bi obstajala resna nevarnost, da acetoklor povzroča hormonsko disruptivnost v žlezi ščitnici, kar se kaže v povečani rasti ščitnice in posledično v rakavi tvorbi. Nič čudnega torej, da Kalifornija acetoklor že od leta 1989 uvršča na seznam kemikalij, ki povzročajo raka. Slovenski strokovnjaki so negativne stranke učinke izpostavili novembra lani, ko je zdravstveno ministrstvo zaradi suma o potencialni kancerogenosti izdalo negativni odločbi za oba izdelka, ki sta se v zadnjih letih pojavljala na domačem tržišču, se pravi tako za izdelek pod imenom Trophy proizvajalca Zeneca, kot tudi za izdelek Guardian proizvajalca Monsanto. Ta odločitev je multinacionalko Monsanto tako razjezila, da je zoper zdravstveno ministrstvo vložila tožbo. Njen ključni argument je zavlačevanje zdravstvenega ministrstva. Po zakonu o kemikalijah so namreč zelo jasno določeno roki, v katerih se morajo pristojni državni organi odločiti za prodajo določene kemikalije ali proti njej. Ker so bili ti roki prekoračeni za več mesecev, je upravičen strah, da bo Monsanto tožbo dobil. Pretnar ob tem pravi, da bo krivdo na svoja ramena dolžna prevzeti Cirajeva, češ da je tuji multinacionalki argumente v roke položila prav z zahtevo po zavlačevanju. A tudi če ministrstvu za zdravstvo v tej tožbi uspe ubraniti svoje pozicije, to še zdaleč ne pomeni konca zgodbe o acetokloru.

Po zadnjih podatkih je acetoklor prijavljen za revizijo v programu ocen aktivnih snovi pri Evropski uniji. Kaj to pomeni? "Lahko se zgodi, da ga bodo uvrstili na evropski seznam substanc, ki se dajejo v promet. Če torej pride na tako imenovano listo A1, ga bodo morale obvezno registrirati vse članice EU," opozarja Cirajeva in dodaja: "Članice, ki tega ne bodo hotele storiti, bodo izjemo lahko utemeljevale s posebnostmi glede klimatskih in bioloških razmer v državi." Slovenija bi se ob vstopu v EU sicer lahko sklicevala na veliko območij s podtalnico, vprašanje pa je, če bi s tem prepričali evropske politike. Cirajeva zato ponuja kompromisno rešitev, češ da je še vedno boljše, če se acetoklor registrira, njegova poraba pa maksimalno omeji.