Pridelovalci in preprodajalci

Ker je v zadnjih letih vse več državljanov Slovenije, ki se pečajo s prepovedano drogo kanabisom, nas je zanimalo, kako pridejo do prgišča zeli ali koščka hašiša, s katerim si obogatijo papirček in miselno dogajanje. Eni gojijo, drugi (pre)prodajajo, tretji zgolj uživajo.

Prvi par živi v mestu. On kadi 11 let, ona pozna travo še iz najstniških dni. Pred nekaj meseci sta se vrnila z enega svojih potovanj po zahodni Evropi in domov prinesla dobesedno praktične suvenirje - semena marihuane. Nekateri za spomin prinesejo zgolj kanabis ali hašiš, onadva pa sta si zamislila, da bosta doma gojila trav'co zase. Ker pa v mestu ni gozdov ali močvirij, kjer bi konoplja poganjala pod svetlobo sonca, sta se lotila gojenja pod umetno svetlobo v prostoru, kjer tudi sama živita.

Sprva sta se stvari lotila kot popolna laika. V bivalnem prostoru sta uredila omaro z nekajmesečnim nasadom, v katerem uspevajo amsterdamska semena. Navaden indoor mix zavojček po 20 ali 25 semen za okoli deset tisočakov, ki si ga človek prinese iz Amsterdama. Ali iz Avstrije, kjer znajo biti kakšne vrtnarske potrebščine še cenejše. Sam svoj mojster za domač nasad porabi od štirideset do petdeset tisočakov, med potrebno opremo pa sodijo še timer, posodice, svetilka, gnojiva ... Ne pozabimo ventilatorja, ki je skoraj potreben zaradi ne prav prijetnih vonjav pod svetlobo poganjajočih bilk; posebej pomembno za obiske. Ducat potrebščin ima skupni imenovalec - vsak jih lahko kupi v mestnih trgovinah.

Prodaja semen ni nikjer prepovedana, cariniki jih ne smejo odvzeti. "Kolikor sem gledal v knjigi, bi morala biti kakšna afganistanska vrsta," svoja prva spozna(va)nja posreduje on. "Tale tukaj pa je hermafrodit; pol moška, pol ženska bilka," razlaga ob razkazovanju mladik, ki imajo drobne vršičke. Prva letina spominja na blagi planinski vetrič, ki lahkotno prevzame duha, nakar se vse blago izteče v vsakdanjik. Druga, katere vršaci so bili borni, a lepi, je učinkovala precej močneje. "Okus po buzari," se nasmeje ona. Navkljub umetni svetlobi drugače še malo posegata v rast zeli. Na polici je knjiga, ki jo te dni precej listata - Marihuana Insiders Guide, priročnik o vzgajanju. "Podobno je gojenju paradižnika, toda vendarle precej kompleksnejše." A trud se povrne po izkušnjah, zaradi katerih vsakih nekaj mesecev obrodijo močnejši sadovi.

Se ne bojita, ker uživata in gojita? "Prepričana sem, da je prav, da kadim. Gre za mojo zasebno stvar. Tako kot je moja stvar, kakšne vibratorje uporabljam. Moja in ljudi, s katerimi to želim deliti," je odločna ona. Je zaposlena, on končuje študij. Živita redno in urejeno, kanabis pa jima popestri življenje in konjičke.

Si zapletata življenje z gojenjem? "Manj sva izpostavljena kot takrat, ko sva kupovala. Vidijo te tam, kjer se giba veliko ljudi, kupujejo se trava in amfetamini. Nočem hoditi v takšno stanovanje, stokrat na tak način," pove ona. "Sedela sva in razmišljala, kako nerodno je ves čas nakupovati, se izpostavljati." Z drugim dilerjem sta se razumela bolje, "ne toliko ulično, sedaj pa niti tega ni treba". Po njuni skromni računici naj bi letina navrgla okoli stotke. To jima zadostuje za nekaj mesecev. Pa ne vzgajata mamila? "Kakšno mamilo? To vendar predpisujejo za zdravilo," polemiko konča on.

Raje domača kot tuja

Ljubljančan tridesetih let je v življenju pokadil malo več, torej je tudi malo več prideloval. Prvič se je s konopljo srečal pred dobrimi petnajstimi leti, vsaj deset let pa je reden konzument. Sprva mu niso bili všeč preprodajalci, ki goljufajo svoje stranke. Ko pa je po osamosvojitvi pri nas trava postala še dražja od alkohola, se je dokončno odločil za lastno pridelavo. Nasadi niti niso bili tako majhni za posameznika, saj je mimogrede pridelal tri kilograme suhih vršičkov. Že takrat je zastonj, ali za majhne denarje, znancem odstopil nekaj pridelka. Ko pa so mu nepridipravi pobrali največjo letino (okoli dvajset kilogramov), ga je volja minila. Sumi, da je šlo za ljubitelje marihuane, saj bi ga policisti pri tolikšni količini čakali v zasedi. Takrat se je odločil, da bo s preprodajanjem kril stroške svojega zakajanja. "Dilati sem začel, ker sem prideloval zase in so me okradli. Prej sem jaz njemu prodal kakšno stotko, potem je pa šlo v nasprotno smer. Začel sem kupovati. Ker pa kadim sam, nisem pravi klasični diler. Prodajam le prijateljem, ki jih poznam, in imam zato tudi nižje cene kot drugi."

Ker se ima za navadnega državljana, se noče pečati s kriminalnimi družbami in raje posluje s slovenskimi kmeti. "Blago večinoma dobivam direktno od slovenskih pridelovalcev. S tem jim po svoje pomagam." Vendar pa policisti, lovci, gobarji ali "zavedni" državljani pobirajo slovensko travo po gozdovih in travnikih ter s tem omogočajo prodor tujih kriminalnih združb. Ob pomanjkanju slovenske trg kaj hitro preplavi albanska marihuana. Denar od tega blaga izgine neznano kam. "Jaz raje podpiram slovenske kmete. Namesto toliko koruze bo pač zraven posadil še malo trave in bo takoj nov traktor pri hiši. Pač ne od koruze. Komu gre pa denar od bosanke?"

Vzgoji tudi kmete, ki mu pridelujejo travo za prodajo, čeprav je sami sploh ne kadijo. Na začetku jim da semena in osnovne napotke, potem se z leti že sami naučijo. "Prvo leto je blago polno semen in perja, potem mu razložiš, da mora populiti samce ... Čez leto ali dve se že vsi naučijo, saj je roža le roža." Stranski učinek tega, da so kmetje vsako leto večji izvedenci za konopljo, je tudi ta, da počasi zavohajo zaslužek. S preveč podjetnimi hitro prekine stike. Kilogram trave namreč prinese veliko manjši dobiček kot kilogram heroina, saj lahko zrase za vsakim grmom. "Če trava ne bi bila nelegalna, bi bila lahko poceni kot koruza, saj je plevel."

Obstajajo pa tudi veliko večji gojitelji, katerih edini motiv je čim večji dobiček. Podjetnejši posamezniki lahko pridelajo do šestdeset kilogramov suhih vršičkov, večji nasad pa bi bil res že preveč izpostavljen. Z nasadi je posejana vsa država. Vendar niso (tako kot majhni zaselki) skriti na nikogaršnji zemlji sredi gozda, temveč rastejo večje količine marihuane med brajdami in koruzo na lastniških zemljiščih. Pri sorodnikih ali na lastni posesti. Za nekaj deset kilogramov je potrebnih precej bilk.

Kriminalci ali trgovci?

Na obisku pri njem doma smo med drugim opazili, da ima na razpolago pet različnih vrst trave. Ponudba je torej pestra. "Več jih imam zato, ker se folk navadi ene in si želi spremembe. Pa še ljudje imajo različne okuse. Kakšen umetnik bo rekel, da so na kiparski koloniji dva dni kadili samo kemijo (skunk), pa niso mogli nič ustvariti, so samo debelo gledali, zato drugič raje nabavi domačico. Kakšen didžej tudi ne more v komi plat rolat. Malo za inspiracijo pa mora pihnit." Kupci so večinoma že stari znanci ali prijatelji. Veliko je parov z otroki ali brez. "Oče pride po službi domov, in preden žena pripravi kosilo, pokadi še en joint. Od tega ni kaj preveč zadet. Le malo se je pomiril in si vzbudil apetit." Večina uživalcev, ki kupujejo pri njem, je povsem navadnih ljudi, ki so se odločili, da ne bodo pili ali si telesa zastrupljali s kakšnim drugim strupom, temveč bodo raje kakšnega pihnili. "Iz prve roke lahko povem tudi, da ogromno policajev in vojakov kadi gandžo. Celo oficirski kader. Recimo, zelo dolgočasna so stražarska mesta. Dolge ure stojiš ponoči na mrazu, potem pa raje enega zviješ. Saj stojiš še vedno na straži, samo ure malo hitreje minejo. Tako, da trava ni nekaj, kar bi konzumirali le rokerji, to delajo vsi."

Prodaja tudi skunk. Kupci umetno vzgojenega kanabisa iz Nizozemske ali v zadnjem času tudi izpod domačih svetilk so drugačnega profila. Večinoma so mlajši. "Redni kadilci niti ne posegajo po skunku, ker je premočen, preveč te zabije. Pa še: če ves dan kadiš kemijo, ne moreš opravljati svojega posla. Večina pa normalno pokadi čez dan kakšen joint, hodi v službe, šole, vozijo avte, opravljajo fakse. Trava ni namreč nič hudega. Malo se smejiš, malo si čuden, nič pretresljivega. Ni odvisnosti ..."

Pozna marsikaterega stanovskega kolega. Pravi, da pravi preprodajalci sploh ne kadijo trave, saj bi drugače vse pokadili. Načeloma pa večji preprodajalci trave niso navadni hašišarji. V bistvu deli majhne dilerje v dve skupini. Eni so v poslu že vrsto let, so starejši in imajo stalen krog odjemalcev. Pri nekaterih nabavlja trideset, pri drugih sto ljudi. Gre za znance in prijatelje, ki se povečini poznajo že vse življenje. Ker so navadni ljudje, imajo tudi konstantno porabo, torej so količine prodane trave nekako enake iz meseca v mesec. Takšni preprodajalci se ukvarjajo izključno s travo. Zato pa druga vrsta nima predsodkov. Pri mladih dilerjih lahko dobiš skoraj vse. Ne operirajo z velikimi količinami, saj zanje nimajo denarja. Kar se tiče trave, prodajajo predvsem skunk. Stranke so predvsem mlajši, ponavadi njihovi vrstniki. Imajo pa zato veliko višje cene. Njihov posel je bolj tvegan, saj se jim nemalokrat pripeti, da ostanejo brez denarja ali blaga. "Če nekoga poznaš petnajst let in pride k tebi na obisk enkrat na mesec po deset gramov trave, to ni riskanten posel. Ni odvisnik, ima službo in denar in si želi za svoj denar tudi kaj privoščiti. Nekaj malega nameni za travo, ki sploh ni droga v klasičnem pomenu besede." K njemu hodijo ljudje, ki kadijo deset ali dvajset let: "Nihče nima problemov, niti ni presedlal na trde droge. Veliko jih niti ne pije niti ne kadijo cigaret, kadijo le marihuano. Za starejše je to pač stvar odločitve."

V nasprotju z opisanim naslednji tip preprodajalcev sodi v kategorijo tistih, ki imajo konstantnega grosističnega dobavitelja tujih trav bosanskega, albanskega in še kakšnega bližnjega izvora. Albanka je tipična cenena osemenjena trava, ki ni videti lepa, učinek pa je soliden. Raste na širnih poljih in se (tlačena) tihotapi tostran Alp. Grd videz odtehta cena, saj znaša okoli 400 do 500 tolarjev za gram, bosansko različico pa je mogoče najti celo po 224 tolarjev (beri: dve pokojni marki). "Vsi kadijo in vsi prodajajo. Vsi se ubadajo s tem, poceni trave pa je dovolj," je povedal prodajalec take trave. Ta posel poteka predvsem v večjih središčih, kjer je frekvenca kadilcev, pa tudi količina skajenega precejšnja. Prodajalci šiptarko kupujejo po različni nabavni ceni za kilogram, za okoli 1500 mark ali manj. Pri ulični prodaji se njena vrednost poveča za dvainpolkrat, največ zaslužijo pri preprodaji majhnih količin. "Če prodam 100 gramov za 400 mark, dobim več, kot če dam pol kilograma za 1200," razlaga računico. Ker pa si večina kadilcev nerada dela ozimnice, je manjša količina za malce višjo ceno dober kompromis za oboje. Za številne udobnejši od gojenja, s katerim se - zaradi zakonov - marsikdo ne želi ubadati.

Butanika

Zakaj se človek sploh začne ukvarjati z vzgajanjem rastlin? To nam je razložil gojitelj iz okolice Ljubljane. Vzgajanje konoplje jemlje resno. Zemljo pripravi primerno glede na vlažnost in zračnost, količina pridelka pa vsako leto niha. Če eno leto pridela malo več, mu drugo leto preostaneta kajenje in počivanje. Posadi le toliko, kolikor potrebuje. Kot večina je tudi sam najprej kadil in se nato odločil, da bo še sadil. S tem, ko sam iz zemlje in semen pridela svoje kadilo, ni vezan na denar. "Na ta način je kajenje manj škodljivo. Zdaj ne pričakujem, da moram biti ful zadet, ker sem dal denar za to." Če je letina slaba, raje stisne pljuča, kot da bi plačeval za travo. Vedno sadi na najbolj nedostopnih krajih, kamor ne zaide niti divja žival. Prvo leto je semena kupil v Amsterdamu, vendar niso obrodila ravno najbolj kakovostne konoplje. Drugo leto, ko se je konoplja že prilagodila našim podnebnim razmeram, je bil s pridelkom že zelo zadovoljen. Travo jeseni raje pobere prezgodaj kot prepozno, saj pravi, da je zadetek veliko boljši. Večina ljudi iz perja, ki nima tolikšne vsebnosti THC-ja, pripravlja piškote ali čajčke, sam ga raje spremeni v prvovrsten hašiš. "Sveže perje namočim v ledeni vodi (0 stopinj Celzija), ga narahlo premešam in perje čim bolj sperem ven. Preostalo precedim, usedlino najprej sfiltriram skozi kavni filter, nato pa posušim in dobim šit."