vrednote / Antigeneracija

Šli smo na pot in spraševali. Debele in suhe, na videz piflarje in luzerje, provincialne vaške in od ponosa napihnjene mestne srednješolce. Pred njimi so življenjsko pomembne odločitve, toda za zdaj so šele dijaki tretjega ali četrtega letnika. Konkretno vprašanje - kako si predstavljajo svoje življenje čez petnajst let, in to v podrobnostih. Govorili so o sebi in svoji okolici. Odgovori pa niso pričali samo o njihovih sanjah, ampak je iz njih mogoče razbrati tudi to, kakšne vrednote rolajo sedanjo generacijo starejših najstnikov. In kakšni so bili odgovori? Brez dvoma slovenska mladina ne spoštuje institucij. Niti države, niti politike, niti cerkve, niti Nata ali EU. Spoštujejo tako rekoč samo svoje starše. A to sploh ni kdo ve kako veliko presenečenje, saj so ti pri mladih generacijah skoraj vedno na vrhu lestvice zaupanja. Izjeme seveda tudi tokrat le potrjujejo pravilo.

S trebuhom za kruhom

V prestolnici se velika večina dijakov sploh ne vidi v mejah rodne grude. "Jaz bom šel na Kubo in bom tam pisal knjigo. Recimo o svojih življenjskih izkušnjah. Ker pa teh še ne bo dovolj, se bom posvetil pisanju o cigarah. No, če bo tako naneslo, da bom moral živeti v Sloveniji, se bom ustalil na Krasu. Tam sta dobra teran in pršut," je dejal od vročine utrujeni David iz tretjega letnika viške gimnazije. In kakšna se mu zdi z daljne Kube Slovenija? "Narodno zelo pisana dežela. Saj je že zdaj preveč južnih bratov. Kot država bo obstajala le še na papirju." Dolgin Črt z bežigrajke pa upa, da bo dober košarkar: "Če bodo ponudbe, bom šel v tujino. Žena? Toliko, da govori slovensko. Slovenija se ne bo veliko spremenila, tako kot se tudi v teh desetih letih, odkar smo Slovenci, ni." Andrej (s katalogom svojih risb avtomobilov pod pazduho) s srednje šole za oblikovanje in fotografijo misli, da bo v Ljubljani čez petnajst let začel "furati" tramvaj. Toda on bo daleč stran v Nemčiji ali Franciji, v velikem oblikovalskem studiu. "Najbrž se bom, ko si bom nabral izkušenj, vrnil in odprl atelje v Ljubljani. Škoda, da gredo talenti, kakršen sem jaz, ven in se ne vrnejo," mu ni manjkalo samozavesti. Imel bo dva otroka: "Ne bom se sekiral, kot na primer moj stric, če bosta obe punčki." Bil je tudi eden redkih, ki jih ne moti odprtost meja in več tujcev na slovenskih tleh: "Všeč mi je, da bomo kot metropola, da bo več narodov živelo v sožitju." Andraž, po videzu zavzet skejter, z gimnazije na Viču pa se vidi v povsem drugačni domovini. "Živel bom v Sloveniji, ki bo takrat dvakrat večja (dobili bomo celoten Piranski zaliv in Trst ter se zavzeli še za Istro), in upam, da v njej ne bo kakšnih mošej. Bom pa stomatolog. Imel bom tri otroke, drugače je dolgčas. Ženo in naraščaj bo treba vzgojiti s trdo roko, da bodo lažje živeli, da ne bodo preveč zahtevni." Bodoči mojstri glasbe, arhitekture in drugih umetniških in napol umetniških poklicev ne bi radi niti študirali v Sloveniji. Recimo Ljubljančan Grega bi šel v tujino pridobivat sposobnosti za snemanje filmov, tam bi tudi najraje ostal: "Če bi snemal slovenske filme, bi jim dodal nove poteze. Da ja ne bodo tako zamorjeni."

Slovenščina kot fetiš

Poseben, privilegiran položaj pri vseh teh "tujineželjnih" dijakih ima slovenščina, saj bodo svoje otroke obvezno naučili govoriti slovensko, tudi če bodo ti Slovenci le napol. Tako bi dolgonoga blondinka Nika iz tretjega letnika bežigrajske gimnazije - v za ta letni čas povsem primernem mini krilu - posebej iz zamejstva pripeljala otroke na šolanje v Slovenijo ravno zaradi maternega jezika. "Študirala bom francoščino, po možnosti v Franciji. Vidim se v Strasbourgu na francoski ambasadi, imam dva otroka, moža, ki je približno enako izobražen kot jaz. Menda celo delava skupaj. Otroka bom obvezno naučila slovensko. Staršem bi kupila hiško v Sloveniji in bi jih obiskovala med počitnicami." Goran, ki je videti starejši, z mariborske škofijske gimnazije, pa bi otroke, čeprav bo z družino živel v Ameriki, naučil ne samo slovenščine, temveč tudi svojega domačega narečja: "Da bodo vedeli, od kod prihajajo." "Vidim se v svoji župniji, nekje v ZDA. Vsako jutro bom sprejel nov izziv, vsak dan bom poskusil najti odgovore na zjutraj zastavljena vprašanja. Včasih bo zelo težko ..." Na vprašanje, kako si sebe predstavlja kot župnika in očeta najmanj treh otrok hkrati, je odgovoril, da bo katoliška cerkev do tedaj že odpravila celibat. "Škoda, da si zdaj zatiska oči pred resničnostjo. Življenje duhovnika bi bilo boljše, če ne bi bilo celibata." Poleg dela v župniji si bo prizadeval za odprtje svetovalnice za odvisnike. "Če bo šlo tako naprej, bo še več sovraštva in vse manj dialoga med ljudmi. Droga bo zavladala svetu. Hočem organizirati ustanovo, kjer bo zasvojenec čutil, da ga ima kljub njegovi odvisnosti nekdo rad."

Zanimivo je (tukaj se ne bomo poglabljali v analizo tega, kaj čaka državo, iz katere hočejo celo bodoči župniki oditi s trebuhom za kruhom), da so za slovenščino v skrbeh tudi drugi, t. i. zapečkarski dijaki. Zdi se, da je (po njihovih trditvah sodeč skoraj neizbežno) izginotje slovenščine tako kot vprašanje rodnosti (če se že govori o otrocih, se sproti obvezno doda: treba je zvišati nataliteto) in izbira znamke bodočega avtomobila (prednjačijo audiji in mercedezi) za sodobnega dijaka (gimnazijke se raje izogibajo takim temam) bolj vredno razburjanja kot kritika nesposobnih profesorjev ali pogovor o osebnih ciljih. Povsem povprečen dijak kranjske gimnazije Tomaž meni, da bo imel vstop v EU sicer pozitivne gospodarske posledice, toda slovenščina bo čedalje manj pomembna, čedalje bolj se bo v njej poznal vpliv tujih jezikov (zakaj je to obvezno slabo, nihče ni znal jasno povedati). Prikupna Mojca z Viča vidi Slovenijo kot deželo, ki je izgubila svojo narodno identiteto. Njen sošolec Gregor pa ima EU za pošast, ki bo požrla domovino, saj bo ta obstajala le ideološko. "Čistih Slovencev ne bo več, zato je treba še posebej negovati slovenščino." Če njihove teze začnemo argumentirano spodbijati, ugotovimo, da ne znajo nasprotovati. Iz tega je mogoče sklepati, da so mnenja in stališča, ki jih izražajo, prinesena od doma, kjer so bila sprejeta za čisto resnico. Matej, dijak četrtega letnika I. mariborske gimnazije, si misli (in v tem ni edini), da bo v Sloveniji šlo s slabšega še na slabše: "Postala bo preveč kapitalistična. Preveč odprta za tujce, kar je dvorezen meč. Po eni strani bodo tujci prinašali nove ideje, po drugi bo naša kultura počasi propadla." "Prevladal bo eden, dva jezika. Mi smo majhni, zato bomo morali popuščati," je na ustnicah kot flavta pela ksenofobija po vsej Sloveniji. Tako je tudi (od sreče) okajeni Miha, ki je ravno končal gostinsko šolo, izrekel: "Vprašanje je, ali bo takrat Slovenija sploh obstajala. Samo izkoriščali nas bodo!" Poročen ne bo nikoli (redka trditev), rad pa bi imel več žensk hkrati, a se mu to zdi nemogoče. "Ukvarjal se bom z gojenjem trave, saj bodo tačas mehke droge že legalizirane."

Standardizirane sanje

Velika večina gimnazijcev se ni odlikovala z izvirnimi sanjami. Že za tiste najubogljivejše, povprečno sive sanje so se pogosto opravičili in dodali: "če bo vse po sreči," "če bo šlo," "upam, da bo, čeprav resničnost ni takšna ..." Razen redkih izjem bi skoraj vsi živeli v hiši z vrtom, ki bi imel predvsem estetsko in ne praktično vlogo - nič več solate in krompirja. "Bivala bi v hiši, vrt mora biti obvezno urejen - v džungli že ne bom živela. Naj bodo predvsem rože in drevesa. Psa ne bi imela, ker je obveznost več. Z otroki, imela bom tri, bi se igrali na vrtu, prirejali piknike. Proti večeru bi se lotili domačih nalog ..." je dejala resna Ana s kranjske gimnazije, ki bo delala v farmaciji. Zato predvideva, da ne bo ostala v Prešernovem mestu, saj veste, kje so slovenski orjaki farmacevtske stroke. Podobno razmišlja bodoči učitelj osnovnošolcev - krpanovski Denis iz Žirov, ki prav zdaj končuje četrti letnik škofjeloške gimnazije in je, še preden je začel odgovarjati, vprašal, ali lahko govori v narečju. "Z ženo (zdajšnjo punco) bi živela v Žireh v hiši. Po službi bi me žena veselo čakala s kosilom. Potem bi na vrtu kaj rihtal pa pospravljal. Med vikendom bi z otroki izletovali po Sloveniji." Izredno pogosta je navezanost na domači kraj oziroma življenjski moto: "Tam, kjer sem rojen, bom tudi umrl." "Živel bi v Medvodah, v hiši, v svojem kraju. Upam, da bo takrat policija kaj več storila kot le zafrkavala v prometu," je pripomnil Grega z oglatimi potezami s splošne in strokovne gimnazije Ljubljana. Grega bi bil ravno tako kot večina vrstnikov zaposlen v državni službi ali velikem podjetju, kar bi mu zagotavljalo stabilnost in soliden dohodek. Tako se mnogi vidijo pri Petrolu, v Iskri (Kranjčani), odvetniških pisarnah in arhitekturnih birojih. Le redki si želijo svobode, pa še ta je navadno omejena: "Delal bom v družinskem podjetju (sledi dolga razlaga, kaj vse dela žlahtniško podjetje, katerega del je že). Žena mora biti zaposlena pri meni. Živeli bomo v veliki hiši skupaj s starimi starši," je navrgel z zlatom overiženi Luka iz Celja.

Ob omembi partnerja so predstave moškega spola o ženskem in podoba žensk o tem, kako se bodo uveljavljale v življenju, pogosto nasprotujoče si. Tako Tim z mariborske škofijske gimnazije jutro čez petnajst let začne ob ženi: "Peljal bom otroke v vrtec in ljubo v službo." Tukaj ga sedanja punca Urška, bodoča profesorica umetnostne zgodovine, prekine: "Sama se bom peljala." V drugih stvareh se par, ki daje vtis, kot da bi že več let živel skupaj v zakonu, strinja. Urša govori o preživljanju prostega časa in vzgoji otrok, ko gre za politiko, pa prepusti besedo bodočemu menedžerju Timu.

Gimnazijke so o bodočem možu večkrat poudarile: "Mora biti približno na enakem nivoju kot jaz. Eeee, mislim - enako izobražen." Fantje pa bodočo partnerico oziroma ženo vidijo povsem drugače. "Moja punca bo Slovenka. Zaslužil bom dovolj, da bo lahko ostala doma in pazila name," se nasmehne bodoči politolog Dean z italijanske gimnazije Antonia Sema v Portorožu. Blondinec, med pogovorom obkoljen s sošolkami, Andrej, ki namerava po končani I. gimnaziji v Celju postati arhitekt, tudi misli, da bo žena uživala na njegov račun. "Delal bom dvorane za parke, tudi za tujino. Z ženo bova vsak dan jedla zunaj. Imel bom pa tudi dober avto, audija S8." Peter s I. gimnazije Maribor se vidi kot oftalmolog z lastno ambulanto v Ljubljani: "Žena oziroma punca (takrat še ne bom poročen) bo zaposlena pri meni, recimo kot medicinska sestra. Denarja bom imel, kolikor bom hotel. Delal bom do dvanajstih, sledil bo odmor za kosilo in delo od petnajstih tam nekje do devetnajstih. Petek bo dela prost dan - takrat bom nakupoval, malo potoval. Živel bom v hiši pod Šmarno goro s psom pasme shar-pei. Vrt bo čisto majhen, zanj bo skrbela žena." Če ženska že ni pod nadzorom, tj. v službi pri možu, potem opravlja "neka" dela v pisarni, je učiteljica ali medicinska sestra s krajšim delovnim časom, da lahko več pozornosti posveti otrokom. Kar se tiče delavnika nasploh, so vprašani srednješolci v sanjah pridnejši od čebelic - vstajajo že ob petih, šestih, najkasneje ob sedem trideset (izjeme, kakršen je bodoči športni novinar iz Kranja, ki bo vstajal in žural v svojem sodobnem stanovanju takrat, ko se mu bo zljubilo, le potrjujejo pravilo). Vendar ne le začnejo, temveč tudi končajo naporni delavnik zgodaj - ob dveh, treh, ker je zanje pomembno, da imajo čas zase in za družino. Samo bodoči zasebniki (odvetniki itd.) so pripravljeni delavnik, če je treba, raztegniti za nekaj ur. Katastrofalno dolgočasni so slišati njihovi načrti za preživljanje prostega časa. Hodili bodo v naravo (ponavadi je kot "tempelj priklanjanja" imenovan njihovi gimnaziji najbližji hrib), ukvarjali se bodo s športom (katerim, še ni jasno, toda ne ekstremnim), poleti šli na morje (mišljena je hrvaška obala), no, če bo pa vse v redu, bodo tudi kdaj pokukali v tujino. Zjutraj časopis, vmes skupno družinsko kosilo, zvečer malo televizije pa "naredit" še kakega otroka. Ali sploh potrebujejo prihodnost, če bi najraje živeli kot v "najlepših" starih časih? Niti eden od vprašanih ni rekel, da že ne bo sledil starševskemu zgledu. Ravno nasprotno, otroke bi vzgajali tako, kot so bili vzgojeni sami: da bodo pridni, da bodo vedeli, kaj je prav in kaj narobe, in obvezno govorili slovensko. In katera je najpomembnejša stvar, ki jo morajo nujno narediti pred 30. letom - doštudirati in izgubiti nedolžnost. Toliko o samozavesti.

Wake up!

Na koncu izpraševanja, ko se je število intervjujev približevalo okrogli številki petdeset, mi je začelo zmanjkovati potrpežljivosti. Pripravljena sem bila sklicati referendum o preventivnem vključevanju znanstvene fantastike na gimnazijski seznam obveznega čtiva. Hudiča, kako lahko dosežete kaj velikega, če si tega niti v sanjah ne upate zamišljati? In potem je med podelitvijo spričeval na italijanski gimnaziji v Portorožu Jan iz Strunjana dejal: "Mislim, da se bom čez petnajst let zbudil dva metra pod zemljo." Takrat že vsega vajena, ga vprašam, kaj bo tam počel. "Predvidevam, da bom mrtev. Zagotovo bo do takrat kakšna vojna - teroristov bo več kot Američanov, morda pa bodo zblazneli Američani. Razstrelili nas bodo in bomo vsi v nebesih." Se vidimo torej čez petnajst let.