ratifikacija / Varni v Natu

Leta 2001, ko se je izteklo prvo desetletje obstoja republike Slovenije, je bila na Trgu republike proslava. Vlada in državni protokol sta se odločila za pomenljivo gesto. Slavnostni govornik na proslavi naj bo Gerhard Schroeder, nemški kancler, sicer socialdemokrat po političnem profilu. Če je pred letom 2001 veljalo, da je Nemčija nekakšna neuradna botra slovenske samostojnosti, je bil s Schroederjevim prazničnim nastopom ta status Nemčije še nekoliko bolj podčrtan. Pred letom 2001 je Slovenija hvaležnost za nemško podporo izkazovala denimo s tem, da je slovenski zunanji minister dr. Rupel prosil Hansa Dietricha Genscherja, nemškega zunanjega ministra v času slovenskega mednarodnega priznanja, naj napiše predgovor h knjigi Skrivnost države. Leta 1992 je pri časopisnem podjetju Delo izšla 300 strani obsegajoča knjiga, na zadnji strani pa je zapisana tudi zanimiva Genscherjeva misel, da je lahko Evropa utemeljena le na vladavini prava. "Evropa zavoljo vladavine moči ne sme nikoli več zabresti v novo, hudo krizo," je leta 1992 zapisal Genscher. Drži, to je bil čas, ko so v Rašici Genscherju spletni nov rumeni brezrokavnik. Pa tudi minister Rupel je tedaj nastopal v rumenem brezrokavniku. Nemčija je Slovenijo priznala 19. decembra 1991, hkrati z Islandijo in Švedsko. Pred Nemčijo je mednarodno priznanje prišlo še iz Hrvaške, Litve, Latvije, Estonije, Ukrajine in Gruzije.

ZDA so Slovenijo priznale 7. aprila 1992, tri mesece in pol po Nemčiji.

Nemški zunanji minister Genscher je pomembne reči počel že leta 1991. 2. julija, med osamosvojitveno vojno, je po obisku Beograda sklenil, da se bo sestal tudi s slovenskimi predstavniki. Njegov boeing je pristal v Celovcu, predsednik predsedstva Kučan in zunanji minister Rupel pa sta se z vlakom odpeljala do Beljaka. Ideja je bila, da bi Genscherja vkrcali na vlak, v salonski vagon, ki sta ga včasih uporabljala Kardelj in Dolanc, in ga pripeljali na drugo stran Karavank. Vendar se Genscherjevo spremstvo z načrtom ni strinjalo, češ da bi bilo potovanje prenevarno. Morda je k oceni, da bi bilo potovanje prenevarno, nekaj malega prispevala tudi slovenska stran, saj je slovenski šef varnosti, kot v knjigi Skrivnost države poroča dr. Rupel, želel nemškega šefa varnosti pomiriti s tem, da mu je razkazal rakete, spravljene v vagonu. Razkazovanje skladišča raket nemškega varnostnika ni prepričalo, da bi bila pot varna. Četudi Genscher ni odpotoval v Slovenijo, je medvojni sestanek s slovenskimi predstavniki nedvomno prispeval k umiritvi razmer in k hitremu končanju vojne.

Roko na srce, slovenska hvaležnost Nemčiji ni šla tako daleč, da bi popevkarji klepali verze, ki bi se Nemčiji zahvaljevali. Na začetku devetdesetih let je bila namreč popevka "Danke Deutschland" na sosednjem Hrvaškem velik hit. Popevk res nismo prepevali. Genscher pa je leta 1992 prejel najvišje slovensko državno odlikovanje. Vendar sta tedaj najvišje odlikovanje dobila še dva italijanska državnika, De Michelis in Cossiga, avstrijski zunanji minister Mock in vatikanski državni tajnik kardinal Sodano.

Ko sta vlada in protokol pred dvema letoma sklenila, da bo na Trgu republike govoril nemški kancler Schroeder, je iz zveze borcev pripotovala opazka, da tak nastop morda ne bi bil najbolj primeren, ker so bili Nemci med 2. svetovno vojno okupatorji. Če si smemo privoščiti skrajno neokusno opazko: obisk kanclerja Schroederja je bil po aprilu 1941, ko se je v Mariboru mudil tedanji nemški fuehrer, prvi obisk nemškega politika v Sloveniji na najvišji ravni.

Kljub temu, da je Nemčija veljala za neuradno botro neodvisne Slovenije, je nemški kancler na krst prišel šele po desetih letih. Poglavar Vatikana, denimo, je bil do leta 2001 v Sloveniji že dvakrat. Tudi dva prva človeka Bele hiše sta Slovenijo obiskala pred nemškim kanclerjem. Tudi najvišji ruski gost je za nekaj dni prehitel gosta iz Berlina.

Kakorkoli že, zunanji minister dr. Rupel je tedaj na svoji spletni strani komentarje, češ da bi bila kanclerjeva navzočnost na proslavi znamenje slovenskega klečeplazenja, označil s štirimi pridevniki: blasfemično, nespodobno, ozkosrčno in ksenofobno. V naslednjem stavku pa je dodal še peti pridevnik: v luči vstopanja v EU so takšni komentarji tudi zaskrbljujoči.

Schroederjevo spremstvo je pred kanclerjevim prazničnim nastopom razdelilo vnaprej spisan govor. Vendar je nemški gost tik pred nastopom sklenil zamenjati besedilo. Pred publiko, zbrano na Trgu republike, je nastopil z boljšim, bolj avtorskim govorom.

Če se je med letoma 1991 in 2001 dozdevalo, da je Nemčija ključna slovenska zunanjepolitična zaveznica, pa zadnji dve leti tak dozdevek ni več možen. Zadnji dve leti slovenska politika z največjo pozornostjo posluša ameriške sogovornike, denimo veleposlanika Johnnyja Younga. Ne posluša ga le, ko gre za reči, ki se tičejo boja proti terorizmu. Posluša ga tudi, ko gre za čisto druge reči, denimo za farmacevtsko industrijo.

Pred ducatom let je bilo precej drugače.

Ameriško - slovensko prijateljstvo

Kakšni so bili ameriško-slovenskimi odnosi ob nastanku Slovenije? Če so poročila o anekdotah, ki so na začetku devetdesetih let nastajale med Bonnom in Ljubljano, precej izčrpna, je poročil o ameriško-slovenskih odnosih manj. Ključna poročila pripovedujejo o tem, kako je ameriški državni sekretar James Baker tik pred slovensko razglasitvijo samostojnosti v Beograd povabil predstavnike vseh republik tedanje federacije in jih spraševal o namerah. Kučanu in Ruplu je 21. junija, pet dni pred zgodovinskim datumom, na srce položil misel: "Pogajanja, pogajanja". Po eni strani naj bi Baker zvezni administraciji pošiljal signale, naj se vzdrži uporabe sile, po drugi strani pa naj bi tik pred zdajci slovenske sogovornike posvaril, naj ne vlečejo enostranskim potez. Margaret Tutwiler, ki je leta 1991 službovala kot tiskovna predstavnica State Departmenta (Bush mlajši pa jo je kasneje postavil za ameriško veleposlanico v Maroku), je svojemu šefu Bakerju sredi pogovorov poslala listek. Slovenski zunanji minister Rupel je na hitro poškilil na papirček in prebral, da tiskovna predstavnica šefu naroča, naj zastavi vprašanje, kaj bo po razglasitvi slovenske samostojnosti s carinami. Jasno, vse se začne in konča s carinami. Tudi ameriška neodvisnost je bila povezana s carinsko vojno, je Bakerju povedal slovenski sogovornik. Kdor bo odločal o tem, kam gre denar od carine, tisti bo izvajal suverenost. Ob pojasnilu, da bodo poslej carine ostale v Sloveniji, je bil ameriški državni sekretar slabe volje. Kljub temu, da je Baker zvezno oblast pozival, naj se vzdrži uporabe sile, je po mnenju nekaterih opazovalcev ameriška politika zvezno vlado opogumila, da je začela vojno. Viktor Meier v knjigi Zakaj je razpadla Jugoslavija ocenjuje: "Mogočna, pogosto nepremišljena podpora, ki so jo ZDA, a tudi države Evropske skupnosti, prej dajale Markoviću, dopušča domnevo, da je to premiera vsaj posredno opogumilo k uporabi sile z namenom ohranitve celovitosti Jugoslavije. To velja predvsem za Združene države."

Vidni člani ameriške administracije so sredi devetdesetih let, ko so se lotili pisanja spominov, priznavali, da bi junija 1991 lahko ravnali tudi drugače. Na očitke, da so prižgali zeleno luč za začetek vojne proti Sloveniji, so sicer lahko odgovorili dokaj suvereno. Zelene luči za začetek vojne niso prižgali. Vendar bi od velesile pričakovali kaj drugega. Ko se je James Baker mudil v Beogradu, bi moral prižgati rdečo luč, s katero bi prepovedal izpad tankov iz vojašnic. Baker in Warren Zimmerman, na začetku devetdesetih veleposlanik ZDA v Beogradu, priznavata, da velesila te rdeče luči ni prižgala.

Kljub temu pa bi težko rekli, da so bili Američani ob izbruhu vojne nepripravljeni, presenečeni ali neobveščeni. Pomenljivo: v dneh, ko je jugoslovanska armija napadla Slovenijo, se je ameriški vojaški ataše, akreditiran v Beogradu, mudil v Sloveniji. Ameriška administracija je bila torej dobro obveščena o vseh vojaških rečeh, ki so se junija 1991 dogajale v Sloveniji.

Prosrbska mafija?

Kaj je v začetku devetdesetih let določalo nemško in ameriško politiko do Slovenije? Nemčija je z združitvijo vzhodne in zahodne polovice na mizo vrgla karto pravice do samoodločbe naroda. Če naj bi ostali evropski in svetovni narodi Nemčiji priznali pravico do samoodločbe kot eno ključnih pravic, izhajajočo iz mednarodnega prava, je morala tudi Nemčija enako pravico priznati drugim narodom.

In kaj je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja določalo ameriško politiko? Če je nemška politika govorila o načelih mednarodnega prava, je bila ameriška politika, ko je šlo za slovensko neodvisnost, povezana bolj z osebnimi simpatijami članov administracije Georgea Busha starejšega. Bushev svetovalec za nacionalno varnost generalpolkovnik Brent Scowcroft je bil med letoma 1959 in 1961 v Beogradu pomočnik vojaškega atašeja za letalstvo. Lawrence Eagelburger, tedanji namestnik ameriškega državnega sekretarja Bakerja, je bil v času, ko je umiral Josip Broz Tito, ameriški veleposlanik v SFRJ. V Beogradu pa je služboval že v šestdesetih letih. Eagleburger je imel z jugoslovanskimi firmami precej poslovnih stikov. Domnevamo lahko celo, da je na tedanjo ameriško politiko vplivalo tudi dejstvo, da je bil jugoslovanski obrambni minister Kadijević gojenec ene od ameriških vojaških akademij. Pred Veljkom Kadijevićem se ni noben visoki oficir iz komunistične države šolal v ZDA. Robert McNamara, v šestdesetih letih ameriški obrambni minister, je imel zaradi Kadijevićevega šolanja celo nekaj težav.

Na ameriško politiko do Slovenije so v začetku devetdesetih let vplivala osebna stališča članov administracije; zgodovinar dr. Jože Pirjevec v še sveži knjigi Jugoslovanske vojne govori o "prosrbski mafiji", ki je službovala v administraciji Georgea Busha starejšega.

Če je ameriški tisk pred razglasitvijo slovenske samostojnosti pisal, da se Hrvaška in Slovenija obnašata kot pubertetnici, ki ju razganja zaradi hormonskih sprememb, je sredi devetdesetih let v ameriški javnosti prevladalo stališče, ki ga je izrekel ex veleposlanik v Beogradu Zimmerman; namreč, da je Slovenija leta 1991 ravnala sebično, zaradi te sebičnosti pa je soodgovorna za izbruhe vojn. Zdi se, da se je ta predstava veljala vsaj do sredine devetdesetih, spremenila pa se je šele v drugi polovici devetdesetih let, ko je ameriška administracija tudi z vojaško silo udarila po ZRJ.

Paradoksalno; na ameriško politiko do Slovenije je na začetku devetdesetih let vplivala tudi zalivska vojna. Leta 1990 je velesila največ pozornosti namenila razmeram v Zalivu ter dogodkom v Iraku. Vrh administracije za druge dele sveta ni imel veliko časa. Državni sekretar Baker si je junija 1991 za reševanje problemov SFRJ vzel en dan. Kljub temu, da veleposlanik Zimmerman poročal o fantastični Bakerjevi koncentraciji, slab ducat sestankov, ki so bili sklicani drug za drugim, ni preprečil začetka vojne.

In če si pred ducatom let ameriška administracija prav zaradi zalivske vojne ni vzela časa za Slovenijo, danes čas za Slovenijo najde prav zaradi zalivske vojne. Druge zalivske vojne. Po 11. septembru se namreč ameriška administracija ukvarja s širokopoteznim kovanjem koalicij. Po antiteroristični koaliciji, ob kovanju katere je bilo skorajda nespodobno reči "Ne", je skovala še antiiraško koalicijo. Ob tem pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Nemčija, neuradna botra slovenske samostojnosti, je sklenila, da niti slučajno ne bo članica antiiraške koalicije. In če je sredi devetdesetih let Slovenija hrepenela po tem, da bi bila nekoč del enotne in harmonične "evro-atlantske" družine, je zdaj pred zanimivo dilemo. 30. aprila je bil namreč v Londonu sklican sestanek, na katerega so gostitelji povabili diplomate iz 16 držav. Sam londonski sestanek ni bil deležen takojšnje publicitete, zanimiv pa je tudi zato, ker so organizatorji sestanka posebej našteli tudi države, ki jih na srečanje niso vabili. In na sestanek niso vabili Rusije, Francije ter Nemčije. Zato pa so na sestanek povabili Slovenijo.

O čem je tekla beseda? O najpomembnejši mednarodni temi tega trenutka: kako bo funkcionirala okupacijska oblast v Iraku. Kdo bo dal na voljo vojaške in policijske sile, kdo bo prispeval medicinsko osebje, kdo bi čistil minska polja? Takoj po londonskem sestanku je bila objavljena vest, da bo Irak razdeljen na tri okupacijske cone. In da bo ob ameriških in britanskih okupacijskih enotah, kar je nekako samoumevno, svoj okupacijski sektor dobila tudi Poljska. Hm. Bi Slovenija, če bi se odločila za aktivnejšo udeležbo v protiiraški koaliciji, lahko dobila svojo okupacijsko cono v Iraku? Bi dobila vsaj svoj okupacijski sektor v Bagdadu?

Kakšen ključ so uporabili Britanci, ko so sklicali sestanek, na katerem so evidentirali, kakšen vojaški, policijski ali medicinski potencial lahko kakšna država prispeva okupacijskim silam v Iraku? Ob Združenih državah in Britaniji so se sestanka udeležili predstavniki sedmih novih članic Nata (baltske države, Bolgarija, Romunija, Slovaška, Slovenija) in treh malo manj novih članic Nata (Poljska, Češka, Madžarska). Ob teh državah pa so na sestanku sodelovali še predstavniki Katarja, Avstralije, Južne Koreje in Filipinov. Kljub temu, da je slovenska politika na domačem terenu vedno poudarjala, da Slovenija ni članica protiiraške koalicije, teh zagotovil na mednarodni sceni najbrž niso slišali. Če bi bilo slovensko stališče dovolj glasno, nas najbrž ne bi vabili na sestanke, na katerih teče beseda o delitvi okupacijskih con.

Kakšno misel je nemški zunanji minister Genscher napisal na ovitek knjige dr. Rupla? Da je lahko Evropa utemeljena le na vladavini prava. In da Evropa zavoljo vladavine moči ne sme zabresti v novo krizo. Če besedo Evropa nadomestimo s kakšnim širšim geografskim pojmom, dobimo zelo aktualno misel. Razkol, ki se leta 2003 pojavlja med "staro" Evropo in ZDA, teče po črti, ki jo je leta 1992 skiciral Genscher. Ali bo obveljala vladavina prava, v mednarodnih odnosih vladavina mednarodnega prava, ali pa bo obveljala vladavina moči, sile? Na katero stran te črte se bo postavila Slovenija? Glede na to, da so Slovenijo povabili na sestanek, na katerem so se mimo Združenih narodov pripravljali na risanje novega iraškega zemljevida, odgovor sploh ni samoumeven.