javne finance / Tajne plače

Pravica javnosti, da izve, kdo in kako gospodari z njenim denarjem in kako je za to nagrajen, je nesporna. To je končno ugotovila tudi država in ministrstva so nam zadnji mesec vendarle priskrbela vsaj večino podatkov o plačah direktorjev in funkcionarjev, ki gospodarijo z javnim denarjem. To je seveda krasno, nerodno je le, da smo ob koncu skupaj ugotovili, da nam, kako naj rečem, kot podlaga za naše mukotrpno početje manjka kakšen primeren zakon.

Zakon o minimalni plači, o načinu usklajevanja plač in o regresu za letni dopust v obdobju 1999-2001, ki je vsaj delno določal javnost plač, je že pred časom nehal veljati. Še "boljši" je zakon o sistemu plač v javnem sektorju (govori tudi o javnosti teh plač) iz 13. julija 2002. Njegova težava je v tem, da se bo začel uporabljati šele 1. januarja 2004. Junaka, ki bi nam razložil, kaj za javnost podatkov to pomeni, nismo našli ne v vladnem generalnem sekretariatu, ne v uradu vlade za informiranje, ne na ministrstvu za notranje zadeve (urad za plače) in ne na inšpektoratu za varstvo osebnih podatkov. Razsvetlilo nas je šele sporočilo ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, od koder so, povzeto, sporočili, da je prvi zakon res nehal veljati in da se drugi res še ne uporablja, vendar to - v naše veliko olajšanje - ne pomeni, da je vsakršna objava podatkov o plačah nezakonita.

Za vsak primer je slovenska vlada na priporočilo generalnega sekretarja Mirka Bandlja 9. maja ministrstvu za notranje zadeve in ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve vendarle jadrno naložila, naj v najkrajšem času poskrbita za javnost, ob tem pa še za analizo teh podatkov. Ali bomo popolno javnosti dostopno uradno evidenco, ki bi poleg podatkov o poslovanju in o plačah absolutno morala vsebovati še podatke o drugih dohodkih vodstva in nadzornih svetov (torej tudi o nagradah, udeležbah pri dobičku, kapitalu ..., ki večinoma bistveno presegajo plače), res kdaj dočakali, bomo še videli. Kaj dosti v smeri lažjega dostopa do javnih podatkov niti od napovedane evidence niti od novega zakona sicer ni pričakovati, saj tudi že omenjenega zakona o minimalni plači takrat, ko je še veljal, ni nihče upošteval. Za zdaj pa boste lahko po prvič objavljenih številkah sami presodili, ali si plačo, kakršno imajo, zaslužijo državni funkcionarji, direktorji javnih zavodov, agencij in skladov in vsaj večina direktorjev podjetij, ki so v več kot 50-odstotni lasti države.

Kljub toni podatkov, ki jih je država zbrala, vendarle bistveno bolj bodejo v oči tisti, ki ji jih ni uspelo izvedeti. Naj omenimo le Telekom in Zavarovalnico Triglav, podjetji v večinski državni lasti. Da pristojna ministrstva na naša vprašanja povsem resno odgovarjajo: "Tudi mi ne moremo do podatkov," je resnično katastrofa, ki bistveno presega vprašanje dostopnosti teh podatkov javnosti. Ali do podatkov res ne morejo ali pa morda le nočejo, niti ni pomembno, saj je oboje absolutno nesprejemljivo in neopravičljivo. Zakaj država ob tem ni takoj odločno ukrepala, kar bi kot dober gospodar javnega premoženja vsekakor morala, ni jasno. Morda se odgovor skriva v višini plač članov uprave in nadzornih svetov, ki so jo v dobro duševnega in telesnega zdravja povprečnega državljana raje zamolčali. Je pa v tem kontekstu in ob najnižji, zajamčeni slovenski plači, ki znaša 50 tisočakov bruto, bistveno lažje razumeti aktualno slovensko sliko: plačna razmerja v javnem sektorju znašajo 1 : 35, razlike pa še naraščajo, 40 odstotkov ljudi živi v revščini ali na robu revščine in 10 odstotkov tistih iz najbogatejšega sloja prejema že 60 odstotkov ali več dohodka.

Za javnost je sicer bistveno bolj kot višina plač pomemben odgovor na vprašanje, ali si tisti, ki tako plačo dobiva, to zasluži. Povsem neutemeljeno prikrivanje podatkov o plačah onemogoča vsakršno presojo. Delno na to odgovarja sam sistem direktorskih plač v našem javnem sektorju, kjer še vedno vlada prava socialistična uravnilovka. Kar 85 do 90 odstotkov direktorskih plač sestavlja fiksni del (na Zahodu od 35 do 70 odstotkov), zato direktorji prejemajo bolj ali manj enake plače, ne glede na to, ali ustvarjajo bajne dobičke ali hude izgube, poslujejo dobro ali razmetavajo naš denar. V energetskih podjetjih so plače direktorjev (približno 900 tisoč do milijon tolarjev) skoraj bi lahko rekli kar v obratnem sorazmerju s poslovnim uspehom podjetij, saj jih večina že dolga leta posluje z izgubo. Da vseh 140 državnih funkcionarjev s povprečno bruto plačo tam okrog 900 tisoč tolarjev tako enakomerno in hudo gara, je tudi malce težko verjeti. Še posebej, če njihove plače primerjamo z ministrskimi in premierovo, s katerimi se res ne gre hvaliti.

Ministrstva, ki so jim naložili analizo plač, bi se verjetno morala malce zakopati v akte, ki urejajo direktorske plače. Za direktorje javnih podjetij, agencij in skladov je vlada zdaj denimo določila razpon od 50 do 90 odstotkov ministrove plače. Trikrat lahko ugibate: tistih, ki so izbrali slabšo možnost od 90 odstotkov, je seveda bistveno manj kot tistih, ki so te okvire presegli. Za direktorje gospodarskih družb, katerih večinska lastnica je država, pa je ta priporočila (!), da se osnovna plača določi v višini aritmetične sredine povprečne plače v RS, izplačane lani, in povprečne plače v dejavnosti, izplačane predprejšnji mesec, pomnožene z ustreznim mnogokratnikom glede na velikost družbe (od 3 do 5). Koliko in kaj pričakovati od upoštevanja priporočil v državi, kjer še določila in zakoni bolj malo ali nič ne zaležejo, pa verjetno tako ali tako ni treba posebej pojasnjevati.

Skrivači podatkov

Iskanje podatkov za nekaj stotnij direktorjev je bilo težko in naporno delo, kar zadeva Telekom Slovenije in Zavarovalnico Triglav, pa je to žal še vedno pravi projekt. Javnega ugibanja o višini direktorjeve plače so se očitno naveličali le pri RTV Slovenija in sporočili, da je bruto plača generalnega direktorja Aleksa Štakula na izplačilni dan 15. maja za redno delo znašala 1.013.552 tolarjev (brez dodatka za minulo delo). Plača drugih delavcev (tudi vodstvenih) naj po kolektivni pogodbi ne bi bila javna.

Prav neverjeten primer je Telekom Slovenije, podjetje v 65,2-odstotni državni lasti (!!!), ki državljanom še vedno dolguje prispevke za vse prekopane rove in ki na prošnjo pristojnega ministrstva za informacijsko družbo, naj sporoči podatke o bruto plači predsednika uprave Petra Graška, odgovarja: "Telekom Slovenije, d. d., je na podlagi 152. čl. Zakona o telekomunikacijah (Ur. l. RS, št. 30/1) zasebno podjetje in tako plače članov uprave niso javne. Podatki o plačah posameznika so osebni podatki in jih lahko prizadeti posameznik razkrije le sam." Glede postavke "stroški uprave", ki znaša 16.527 (v milijonih tolarjev) in ki nam je po naključju prišla v roke z uskupinjenim izkazom uspeha za leto 2001, so v Telekomu odgovorili: "stroški uprave" iz uskupinjenega izkaza uspeha za leto 2001 po slovenskih računovodskih standardih pomenijo, preprosto povedano, vse stroške splošnih dejavnosti skupaj z amortizacijo (kamor sodi v bistvu vse, kar ni povezano s prodajo). Našo prošnjo za podatek o bruto prejemkih članov uprave in nadzornega sveta so ponovno zavrnili, iz česar lahko sklepamo le, da so številke očitno res tako bajne, da jih je treba skrivati.

V Zavarovalnici Triglav pod vodstvom Milana Tomaževiča, podjetju, v katerem je 85 odstotkov nenominiranega družbenega kapitala, so se odgovora elegantno rešili s tem, "da bi podatke res radi dali, ampak so skrivnost tudi v sami firmi, tisti redki posvečeni, ki imajo do njih dostop, pa so nedosegljivi". Obljubili so nam jih za ta teden. Podatkov o bruto plači direktorja Franca Hermana Šimnovca niso hoteli posredovati niti z likvidacijske družbe D.S.U., d.o.o. Ljubljana, češ, da za to ni pravne podlage.

Preglednici: Direktorji agencij, skladov, javnih zavodov in podjetij v več kot 50-% lastni države in Vladni funkcionarji (format pdf, 40 KB).
Podatki o bruto plačah: vir ministrstva. Imena direktorjev: vir Mladina.