Kaj pa pisalni stroj, Barbara?

Kaj se je zgodilo s skupino ovadb zaradi ponarejanja v zadevi Depala vas, dolgo ni bilo znano. Šele leta 1999 smo v Mladini razkrili, da se je zgodba o pisalnem stroju znamke Olympia, na katerega so bili napisani ponarejeni dokumenti (in verjetno tudi pisma Civilne iniciative), končala za ponarejevalce zelo ugodno.

Pisalni stroj je najprej postal materialni dokaz v preiskavi “posebne” tožilske skupine, kriminalisti pa so izdelali zelo natančen tipkopis tega stroja. Na podlagi tega so bili izvajalci ponarejanja vojaških dokumentov - predvsem pripadnik Morisa Milan Kunstelj - v kriminalističnih analizah popolnoma razkriti. Kriminalisti so neizpodbitno ugotovili, da je Kunstelj Smolnikarju do aretacije izročil vsega skupaj trinajst podobnih ponarejenih dokumentov. Ker so bili ti sestavljeni iz različnih drugih dokumentov, kriminalistom v kasnejših analizah ni bilo težko ugotoviti, da gre za ponaredke. Grafološka analiza je pokazala, da je Njavra večinoma podpisoval Kunstelj ali pa so bili podpisi sestavljeni s fotokopiranjem. Ponarejeni dokumenti so bili napisani na pisalnem stroju, ki je last vrhniškega podjetnika Romana Kordiča. Po mnenju kriminalistov je v vseh teh primerih šlo za kaznivo dejanje ponarejanja listin, zato so v ovadbah zahtevali, da pristojni tožilec Mitjo Kunstlja in njegove sostorilce spozna za krive in jih obtoži.

Triindvajsetega januarja 1997 je Barbara Brezigar kazenske ovadbe ljubljanskih kriminalistov zoper Mitjo Kunstlja zavrgla. Sprejela je sklep, v katerem je zapisala: “... kazensko ovadbo UNZ Ljubljana zoper Mitjo Kunstlja ... zavržem.” Razlogi za to “zavrženje” so še danes dobesedno šokantni. Barbara Brezigar je najprej odkrito priznala, da je bilo “z grafološkimi ekspertizami ugotovljeno, da je na njih Njavra podpisal Kunstelj”, nato pa se nenadoma pričela ukvarjati s povsem drugim vprašanjem, namesto s tistim, ki bi ga morala raziskati. Kriminalisti so trdili, da je Kunstelj ponarejal državne dokumente. To je bilo očitno res. In zgolj na podlagi tega bi Brezigarjeva preprosto morala vložiti obtožni predlog in nato prepustiti sodiščem, da odločijo o zadevi. To je bila njena dolžnost. Toda ravnala je drugače. Čeprav je v prvem osnutku obtožnega predloga zoper Mitjo Kunstlja ugotovila, da je ta kriv kaznivega dejanja ponarejanja listin, se je pričela ukvarjati z vprašanjem, kdo ga je napeljal na to, da je pričel ponarejati dokumente. Prišla je do sklepa, da “ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je osumljenca napeljal na to, da je na papirjih podpisoval Njavra ter zapisal lastnoročne pripise”, čeprav to za obstoj kaznivega dejanja, ki so ga opredelili kriminalisti, sploh ni bilo nujno. Nato je ugotovila, da za Kunstlja “ni bilo ugotovljeno, ali je tudi vsebino ponarejenih listin zapisal sam”. To za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja znova ni bilo niti najmanj pomembno. Tehnologijo ponarejanja bi moralo raziskovati sodišče. Takoj nato je Barbara Brezigar - ne da bi to posebej razložila - sklenila, da je”malo verjetno, da bi osumljenec na lastno roko ponarejal in Smolnikarju izročal takšne papirje,” ki so bili celo, kot je ugotovila sama, “podlaga pisma MNZ predsedniku slovenske vlade z dne 15. 2. 1994”.

Sklep tožilke si brez dvoma zasluži posebno mesto v zgodovini tožilskih odločitev v Sloveniji. “Glede na to, da so torej pravi razlogi za ponarejanje dokumentov drugje in da je bil Kunstelj le zadnji člen v tej verigi, prejšnji členi pa niso razkriti, je bilo treba ovadbo zoper njega zaradi pravičnosti in ob uporabi določila 14. člena KZ zavreči,” piše v sklepu o “zavržbi”, ki ga je lastnoročno podpisala Barbara Brezigar, tedaj “okrožna državna tožilka“. Kot cinizem posebne vrste sledi pripis “P. S.”: “Ta sklep nima pravnega pouka, ker ni bilo oškodovanih oseb.” To je seveda zelo daleč od resnice - s takšnim ravnanjem je Barbara Brezigar oškodovala vso državo, ker je dala jasno vedeti, da so tudi ponarejevalci vojaških dokumentov, ki s svojimi ponaredki zavajajo celo predsednika vlade, v Sloveniji popolnoma varni pred roko pravice.

Nova razkritja

Zgodba o pisalnem stroju, ki jo v Mladini razkriva Srečko Jeraj, s še nekaterimi podrobnostmi priča, da je tožilstvo takrat res zavarovalo ponarejevalce. Čeprav je imelo pisalni stroj, na katerega so bili ponaredki spisani, in je obstajala priča, ki je bila pripravljena povedati, kdo je dokumente ponarejal, se ni zgodilo nič. Priča sploh ni bila zaslišana. To je konec koncev logično, če predvidevamo, da je bil namen od samega začetka zgolj in edino zavreči vse ovadbe proti "vojaški strani" v aferi Depala vas. Priča ponarejanja bi s svojim pričevanjem onemogočila enostavno, čeprav za lase privlečeno razlago, da so naročniki ponarejanja neznani. V vrhniški videoteki dokumentov po pričevanju Srečka Jeraja ni ponarejal Mitja Kunstelj. To so počele njemu nadrejene vojaške osebe. Šlo je spet za isto skupino ljudi, za katero je Vid Drašček v prejšnji številki Mladine povedal, da so jo na ministrstvu za obrambo poimenovali "Paravomo". Razlog za zavržbo ovadbe bi tako torej odpadel. Ovaden pa ne bi bil samo Kunstelj, temveč tudi ljudje, ki so bili v vojaški hierarhiji precej višje od njega.

Potem je tu še zgodba o pisalnem stroju. Konec oktobra 1996 so bili končno najdeni tipkopisi, ki so potrdili, da so bili dokumenti iz "Depale vasi" ponarejeni točno na pisalnem stroju Romana Kordiča. Že 16. septembra 1996 je v OVS prispel zahtevek posebne tožilske skupine za dopolnitev ovadbe zoper Mitjo Kunstlja zaradi ponarejanja uradnih listin. OVS je ugotovil, da je tipkopise ponaredkov 19. januarja 1994 na pisalnem stroju, ki je bil last Romana Kordiča, izdelal Andrej Podbregar. Ta jih je izročil Kunstlju. Kunstelj pa jih je 25. januarja 1994 prodal Milanu Smolnikarju za 7000 SIT. Isti Andrej Podbregar naj bi bil pisalni stroj "zasegel", tako rekoč samemu sebi, že 18. maja 1994, a ga kljub večkratnim zahtevkom ni dostavil v prostore Voma oziroma kasneje OVS. "Zaseg" pisalnega stroja je sploh posebna zgodba. Andrej Podbregar naj bi ga bil kot vojaška oseba - pomočnik načelnika za varnost prve izpostave Voma - pravnoformalno zasegel Kordiču, ki je bil civilna oseba. To je moral odobriti njegov nadrejeni Simon Krejan, in ta bi o vsem skupaj moral obvestiti ministra za obrambo Jelka Kacina. To se seveda ni zgodilo. Kakorkoli, pisalni stroj se je spet našel šele dobri dve leti kasneje. Andrej Podbregar ga je v prostore OVS dostavil 23. oktobra 1996, po grožnjah Vida Draščka, ki se je v OVS ukvarjal s primerom, da bo sicer vse skupaj spravil v javnost. Kot je ugotovil OVS, je bil do tega dne pisalni stroj nepooblaščeno v hrambi pri Darku Njavru. Dva dni kasneje, 25. oktobra 1996, je bil pisalni stroj poslan posebni skupini tožilcev, skupaj z zahtevano dopolnitvijo ovadbe.

Stvari so bile konec oktobra torej jasne. Tako jasne, da je bilo treba ovadbo po hitrem postopku zavreči? Ponovimo - Barbara Brezigar je to storila 23. januarja 1997. Natanko tri mesece kasneje. In pisalni stroj? Tega so nekam založili. Po logiki zavržbe bi moral biti vrnjen lastniku. A to niti ni pomembno. Pisalni stroj je postal nepomemben detajl. Za pričo ponarejanja pa se je začelo nevarno življenje, v katerem je vsaka omemba znamenitega pisalnega stroja v javnosti zanj pomenila grožnjo. Namesto da bi mu tožilstvo dodelilo status varovane priče, je zavarovalo tiste, katerih početje je skušal razkriti.