družinska politika / Več Janezov

Število rojstev in število zgrajenih stanovanj na leto premo sorazmerno padata, hkrati pa je število rojstev obratno sorazmerno s število brezposelnih, ki iščejo prvo zaposlitev. Večja kot je nedostopnost stanovanj, manj ljudi se odloča za starševstvo. Večja kot je brezposelnost med mladimi, manj ljudi se odloča za starševstvo.

Leto 1953 je bilo plodno leto. Če pustimo ob strani uvedbo samoupravljanja in druge hokus pokuse, je za leto 1953 značilno, da se je tedaj v Sloveniji rodilo skoraj 34 tisoč otrok, umrlo pa je 15 tisoč ljudi. Statistiki so na koncu leta potegnili črto in ugotovili, da je naravni prirastek prebivalstva znašal več kot 18 tisoč ljudi. Takšnega naravnega prirastka ni bilo ne prej ne kasneje. Res je sicer, da se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, pet let po prvi svetovni vojni, rojevalo celo po 40 tisoč otrok na leto. Leta 1979, v letu, ko se je še vedno dozdevalo, da bo Josip Broz živel večno, se je zadnjič pripetilo, da se je v Sloveniji rodilo več kot 30 tisoč otrok. Potem je trend strmoglavil. Slavnega leta 1991 se je v letu dni še zadnjič rodilo več kot 20 tisoč otrok. Dve leti kasneje, leta 1993, je drugič v stoletju umrlo več ljudi, kot se jih je rodilo. Le še v krvavem letu 1945 je umrlo več ljudi, kot se jih je rodilo. Leto 1996 je bilo zadnje leto, ko je letna statistika kazala več rojstev kot smrti. Dve leti kasneje, leta 1998, je letna statistična bilanca pokazala, da je umrlo 1000 ljudi več, kot se jih je rodilo. Z novim milenijem se je statistična slika le še poslabševala. Zadnji podatek govori, da se je leta 2003 rodilo 17.321 otrok. Umrlo je 19.451 oseb. Bilanca? Minus 2.130 oseb. Populacija v Sloveniji se stara, število otrok se zmanjšuje, planerji ugotavljajo, da bo čez nekaj desetletji zmanjkalo ljudi, ki bi se šli produkcijo. Tistih, ki bi prejemali penzije, pa bo kot listja in trave. In ker ne bo tistih, ki bi se šli produkcijo, tudi upokojenci ne bodo imeli od česa živeti. Razen od listja in trave.

Zdi se, da je slika katastrofična. Hkrati pa je paradoksalna. Planet namreč še vedno doživlja demografsko eksplozijo. Nič ne kaže, da bi imel planet sorodne težave kot Slovenija. Množice ljudi iz tretjega sveta čakajo, da bi odpotovale vsaj v drugi, če že ne v prvi svet. Zato se dozdeva, da je problem, ki ga ima Slovenija, namišljen. Pač, če trepetamo, kdo bo čez trideset, štirideset let delal za naše penzije, odprimo meje. Povedano grobo: prišleki iz tretjega sveta bodo pripravljeni delati za nižje mezde, saj bodo te še vedno višje od mezd, ki bi jih prejemali v tretjem svetu. In pokojninski skladi bi lahko vnovčevali dobičke.

Vendarle: ali v Sloveniji obstaja stranka, ki bi si drznila v program zapisati, da bo država demografske probleme reševala z aktivno imigracijsko politiko? Si kdo upa oditi na volitve z geslom: preprečimo izumrtje slovenskega naroda, odprimo meje?

Če beremo koalicijsko pogodbo, ugotovimo, da ta v uvodnem delu postavlja pomembno diagnozo. Eno najbolj kriznih, temeljnih in problematičnih vprašanj tega trenutka naj bi bilo vprašanje slovenske nacionalne substance. In če prav razumemo intenco pogodbe, naj bi se koalicija naslednja leta ukvarjala z varovanjem nacionalne substance. Pojem nacionalne substance sicer ni opredeljen, zdi pa se, da avtorji koalicijske pogodbe to reč razumejo kot splet kulturnih, zgodovinskih, etničnih, civilizacijskih in morda tudi genetskih lastnosti naroda. Marsikaj, kar prihaja od zunaj, lahko ogrozi nacionalno substanco. No, tuje investicije menda nacionalne substance ne ogrožajo. Živa sila, ki bi seboj prinesla tudi civilizacijsko, etnično, kulturno in morda genetsko prtljago, pa menda nacionalni substanci škoduje. Zato lahko sklenemo, da ideje, ko bi demografsko sliko reševali z drugačno imigracijsko politiko, ni v horizontu sedanje vladajoče koalicije. Natančneje: te ideje ni bilo v horizontu nobene vladajoče koalicije. Toleranca do prišlekov je v teh krajih pač nizka.

Demografija v centru

Koalicijska pogodba, ki je nastala pred štirimi leti, je demografske probleme omenjala le na enem mestu. LDS, ZLSD, SLS in DESUS so leta 2000 zapisale, da bodo "z izboljšanjem celotne stanovanjske oskrbe spodbujati demografski razvoj in omogočati ustanavljanje novih gospodinjstev." Prejšnja koalicija je torej strmoglavljenje demografskih kazalcev povezovala s stanovanjsko problematiko.

Ko je ministrski predsednik Janez Janša pred slabima dvema tednoma predstavil vladni program, je ukrepe za zmanjševanje negativnih demografskih gibanj predstavil kot ključno prioriteto vladne politike. Poteza je presenetljiva, ker do zdaj spopad z negativnimi demografskimi trendi ni sodil med politične prioritete. Drugi razlog za presenečenje je dejstvo, da gre za načrt, čigar uresničitev nikakor ni enostavna. Za nameček so kazalci, ki govorijo o demografskih gibanjih, enostavno merljivi. Zelo enostavno je ugotoviti, ali je politika spreminjanja negativnih demografskih trendov učinkovita ali ni.

Glede na to, da so negativni demografski trendi značilni za večji del Evrope, mora imeti ministrski predsednik precej samozavesti, da zmanjševanje negativnih demografskih trendov predstavi kot prioriteto vladne politike. S tem ne trdimo, da je uvrstitev demografske problematike na top listo prioritet neprimerna. Z demografskimi kazalci bo pač treba nekaj narediti. Če se populacija zmanjšuje, sta na voljo le dva ukrepa. Ali bo vlada spremenila imigracijsko politiko ali pa se bo lotila samih demografskih problemov.

Kaj najavlja ministrski predsednik? Med predstavitvijo vladnega programa je prioriteto vladne politike pojasnil le v par vrsticah. Vlada naj bi omogočala usklajevanje družinskega in poklicnega življenja, spodbujala naj bi starševstvo, spodbujala naj bi povečevanje rojstev. Ob tem je predsednik vlade obljubil še "vrsto zakonov in podzakonskih aktov". Pretirano gostobeseden torej ni bil.

Tudi koalicijska pogodba ni bistveno bolj izčrpna. Ta dokument ocenjuje, da je povečevanje rodnosti eno od "ključnih strateških vprašanj prihodnosti države". Vladajoča koalicija naj bi sistematično zagotavljala "ugodne pogoje za razvoj sleherne družine in ne le tistih v slabšem dohodkovnem položaju. Pri reševanju problemov družinske politike je premalo sodelovanja med ministrstvi in tudi usklajenega delovanja z nevladnimi organizacij in civilno družbo."

Na drugem koncu koalicijska pogodba ugotavlja, da "družinska politika ne obravnava družine kot osnovne razvojne enote družbe, temveč jo obravnava preveč formalno in skozi prizmo socialne zaščite. Družina v tradicionalnem smislu kot partnerska in starševska zveza moškega in ženske izgublja na pomenu tudi zaradi močnih pritiskov po izenačitvi statusa z zvezami istospolnih partnerjev." V nadaljevanju pa je v koalicijski pogodbi prepisana misel o strateškem pomenu demografske politike. Zgolj spotoma: nenavadno je, da koalicija išče vzročno povezavo med pobudo za sprejetje zakona o istospolni partnerski zvezi in spremenjeno vlogo družine. Ne glede na to, ali bo zakon o istospolni partnerski zvezi sprejet ali ne, bodo procesi zmanjševanja pomena zakona in družine kot institucije tekli še naprej. Vzročne povezave med odpravo diskriminacije istospolnih partnerstev in spremenjeno vlogo družine pač ni. In ne glede na to, ali bo zakon o istospolni partnerski zvezi sprejet ali ne, bodo demografski trendi ostali enaki.

Družina bo vrednota

Po napovedi predsednika vlade, da demografska politika sodi na vrh prioritet nove vladajoče koalicije, se je zastavilo vprašanje, kako namerava ministrstvo za delo in družino vladno idejo operacionalizirati. Minister za delo Janez Drobnič je pred mikrofone stopil spredi prejšnjega tedna, opisu demografskega problema, ki ga omenja že koalicijska pogodba, pa je dodal še nekaj kazalcev. Ministrstvo za delo opaža, da se zmanjšuje število sklenjenih zakonskih zvez. In le majhen delež očetov koristi dopust za nego in varstvo otroka.

Cilji demografske politike, kot jih opredeljuje program ministrstva za delo, so sledeči: povečanje rodnosti, odločanje za družino, promocija starševstva, vzpodbujanje zaposlovanja mladih staršev, ukrepi na stanovanjskem področju, izboljšanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja. Vlada načrtuje, da bi s spodbujanjem aktivnega očetovstva dosegla enakomernejšo porazdelitev starševskih obveznosti. To pa naj bi olajšalo usklajevanje poklicnega in družinskega življenja.

Ministrstvo za delo in družino govori še o davčnih olajšavah, ustvarjanju pozitivnega odnosa javnosti do družine, stanovanjski shemi za družine ter o uvajanju "pravic iz naslova dela v družini". Če prav razumemo to skovanko, naj bi za delo v družini ljudje prejemali določene bonifikacije, morda plačilo.

Minister Janez Drobnič pa je demografskim načrtom dodal še nekaj misli: družina mora postati vrednota, je ponavljal. Celo bolj slikovit je bil: "Če hočemo obstati kot narod, moramo družino opredeliti kot vrednoto." O družini je dejal: "Človeštvo je že zdavnaj spoznalo, da je družina tisto okolje, ki zagotavlja zdrav razvoj otroka." Najavil je, da bo ministrstvo sprožilo projekt Družinam prijazno podjetje. Stanovanjska politika naj bi postala bolj fleksibilna. Ker bo demografski projekt zahteval sodelovanje več ministrstev, je nekaj besed namenil tudi nalogam, ki čakajo njegove kolege. Varstvo v vrtcih naj bi zaradi podaljševanja delovnega časa staršev postalo bolj fleksibilno. Ob precej skopi predstavitvi programa je minister nekajkrat ponovil, da ukrepi ne bodo obrodili plodov, če družina ne bo postala vrednota.

Na naše vprašanje, kako komentira v Evropi relativno najbolj uspešno demografsko politiko, ki jo vodi Norveška, ki za tarčo demografske politike ni izbrala družine, pač pa posameznico in posameznika, je minister Drobnič odgovoril, da v naš prostor ne bi bilo primerno prenašati kulturnih vzorcev, ki niso značilni za naš prostor.

Če ministrovo predstavitev demografskega programa postavimo ob bok nekaterih njegovih starejših izjav, lahko dobimo nekoliko bolj jasne predstave, kam bo šla politika ministrstva za delo in družino. Kmalu zatem, ko je postal minister, je na javni tribuni v Ribnici izjavil: "V tej državi je nenavadno, da si nagrajevan, če se odločiš za samohranilstvo." Po predstavitvi vladnega programa pa je za nacionalno TV hišo izjavil: "Sedaj so ukrepi naštimani tako, da tisti, ki vztraja v partnerski zvezi, družini, je finančno oškodovan. Bolj se splača živeti narazen. To pa ni skladno z ustavo." OK, pustimo ob strani vprašaje, od kje podatek, da je finančni status mater samohranilk boljši od ostalih. Razmišljanje ministra Drobniča je vendarle dovolj jasno. Družina je center. Domnevne privilegije mater samohranilk pa bo vlada, če prav razumemo, zmanjšala.

Kaj pa položnice?

Ker je prvi sosed ministrstva za delo in družino otroški vrtec, smo se spotoma ustavili pred vrati in klepetali z mimoidočimi. Bi v vrtec postali še enega otročička? Odgovori mimoidočih so bili v povprečju resno zadržani. Če vrtec za enega otroka mesečno stane kakšnih 50 tisoč tolarjev, si tudi oseba z nadpovprečnim dohodkom težko privošči še eno položnico s podobno cifro. V teoriji pa so reči jasne. Demografska politika se začne pri cenah in kvaliteti vrtcev ter zdravstva. Če so vrtci kvalitetni in če je cena bivanja v vrtcih znosna, se s tem povečuje verjetnost, da bi se starši odločali za potomstvo.

Ker tudi minister Drobnič pozna pregovor "Najprej štalca, potem krav'ca", si velja zastaviti tudi vprašanje, kaj je s stanovanji. Če na trgu ni stanovanj, katerih cena bi bila znosna, pomeni, da verjetnost, da se bodo ljudje odločali za starševstvo, pada. Neurejene stanovanjskem razmere in starševstvo gredo slabo skupaj. In če pogledamo, kaj govorijo podatki Statističnih letopisov, ugotovimo, da so leta 1975 v Sloveniji zgradili več kot 15 tisoč novih stanovanj, potem pa je cifra strmoglavila. Leta 1987, torej v obdobju, ko je komunistična partija sklenila dogovorno ekonomijo nadgraditi s tržnimi mehanizmi, je število zgrajenih stanovanj padlo na deset tisoč. Leta 1999 je bilo v Sloveniji zgrajenih le še 5142 stanovanj. Zadnja leta so številke sicer nekoliko višje, hkrati pa smo daleč od tega, da bi bila stanovanja dostopna mladi populaciji.

Tretji kazalec, ki ima neposreden vpliv na odločitev za starševstvo, so razmere na trgu dela. Če ni delovnih mest za mlade, je verjetnost, da bi se ti odločali za starševstvo, nižja. Do sredine osemdesetih let je bilo na zavodih za zaposlovanje prijavljenih okoli pet tisoč iskalcev prve zaposlitve. Potem so cifre poletele v nebo. Leta 1995 je prvo zaposlitev iskalo 26 tisoč oseb. Leta 2000 so se razmere na trgu dela nekoliko izboljšale; prvo zaposlitev je iskalo malo manj kot 20 tisoč oseb. Vendar je do leta 2003 cifra spet poskočila na 24 tisoč.

Če računalnik nakrmimo z demografskimi kazalci, podatki o številu zgrajenih stanovanj ter podatki o številu iskalcev prve zaposlitve, ugotovimo, da imajo trendi, vzpostavljeni v zadnjih treh desetletjih, čvrsto zakonitost. Korelacijski koeficient, statistična mera, ki pojasnjuje, kako močno sta povezana dva niza podatkov, je osupljivo visok. Če primerjamo niz podatkov o številu rojenih otrok ter številu zgrajenih stanovanj, ugotovimo, da sta v zadnjih treh desetletjih padajoči krivulji skoraj vzporedni. In če primerjamo podatke o številu rojstev ter o številu iskalcev prve zaposlitve, ugotovimo, da obstaja skoraj popolno obratno sorazmerje. Za statistične navdušence: Pearsonov korelacijski koeficient v obeh primerih presega vrednost 0.9 oziroma -0.9. Prevedeno v laični jezik: ko spremljamo družbene pojave, tako visokih povezav med dvema nizoma podatkov skorajda ne moremo srečati.

Konzervativni liberalci

Kaj učijo izkušnje držav, ki imajo uspešno oziroma neuspešno demografsko politiko? Relativno dobre rezultate imajo le države, ki dobro ekonomsko kondicijo kombinirajo z ukrepi socialne države. Hkrati pa imajo relativno dobre demografske rezultate tiste države, ki so vzpostavile relativno liberalen kulturni in socialni okvir. In obratno: z najslabšimi trendi se soočajo države, ki so radikalno liberalizirale ekonomijo, hkrati pa so njihove vrednote tradicionalistične in patriarhalne. O tem, denimo, poroča analiza dr. Mirjane Ule in Metke Kuhar, objavljena v knjigi Mladi, družina, starševstvo.

Na prvi pogled delno izjemo predstavlja Irska, tradicionalna katoliška država z uspešno ekonomsko rastjo. Irska se namreč lahko pohvali s podatkom, da gre za evropsko državo z eno najvišjih stopenj rodnosti v Evropi. Ženske na Irskem v povprečju rodijo nekoliko manj kot dva otroka. Vendar so relativno dobri rezultati Irske varljivi. Pred tremi desetletji so ženske na Irskem v povprečju rodile skoraj štiri otroke.

Če načrte slovenske vlade postavimo v kontekst evropskih izkušenj, se zastavlja niz vprašanj. Iz orisov vladnega programa lahko namreč razberemo, da demografska politika stavi na tradicionalistične vrednote - "Družina mora postati vrednota," prav minister Drobnič. Hkrati pa vlada načrtuje liberalizacijo ekonomije. "Trg dela mora postati bolj fleksibilen," je nekaj minut zatem, ko je predstavil oris demografskega programa, povedal minister Drobnič. Večja "fleksibilnost" trga delovne sile je sinonim za poenostavljeno odpuščanje delavk in delavcev. Res je sicer, da naj bi večja "fleksibilnost" trga delovne sile na dolgi rok prinesla večji podjetniški zagon in s tem menda več delovnih mest. Hkrati pa bolj "fleksibilen" trg dela na kratki rok prinaša še več negotovosti.

Pogled v Statistične letopise pa pokaže še eno pomembno dejstvo. Povprečna starost matere ob rojstvu prvega otroka je v tem trenutku dobri 27 let. V generaciji, ki je stara 27 let, je v tem trenutku 15 tisoč žensk. Hkrati pa je v generaciji, ki je v tem trenutku stara leto dni, le še 8.500 deklic. Ko bo generacija, ki je v tem trenutku stara leto dni, prišla v reproduktivno obdobje, bo ta generacija občutno manjša od sedanje. Torej bo že zaradi matematičnih zakonitosti demografska slika čez četrt stoletja še bistveno slabša od sedanje. Predstavljeni oris vladnega načrta, ki pravi, da bi se demografskih problemov lotili s pospeševanjem tradicionalnih vrednot in liberalizacijo ekonomije, zahteva resno recenzijo.