Rekviem za RTVS

"Če ne drugače, pa je to naš Alamo." Alamo? Mitski teksaški misijon, ki ga je leta 1836 po trinajstih dneh obleganja zavzela mehiška vojska in v njem pobila kakšnih 600 ameriških domoljubov, pravzaprav teksaških Mehičanov. "Tukaj stojimo in pademo. Tukaj se ne moremo umakniti, ja, to je naš Alamo." Uf, epsko. Čigav Alamo? "Gre za temeljna načela, za strateško lokacijo, za napad na liberalizem." Besede mladega poslanca LDS so bile daleč od dolgočasnega, a politično uspešnega pragmatizma, ki ga je v slovensko politiko porinil Janez Drnovšek. In, jasno, Alamo je nazadnje padel, skupaj z vsemi legendami in miti, a Teksas je devet let kasneje vseeno postal ameriška zvezna država. Hja, tako je bilo pred več kot sto petdesetimi leti, na drugi strani oceana, vprašanje pa je, ali se bo v Sloveniji zgodba ponovila. Metafora je enostavna. Alamo je napovedani referendum o Grimsovem zakonu, branilca liberalizma sta opozicijski LDS in SD, prevelika mehiška vojska pa je vlada, njeni poslanci in kup njenih volivcev. Kako velik je ta kup, se bo pokazalo po parlamentarnih počitnicah.

Vse skupaj se je začelo 1. aprila, na dan norcev. Zgodba je znana. Simonitijevo ministrstvo je objavilo predlog novega zakona o RTVS. Sprememba medijske zakonodaje je bila ena od prvih stvari, v katero je zagrizla nova vlada. To ni bilo nikakršno presenečenje, politične sile, ki so oktobra zmagale na volitvah, so namreč za svojo nekdanjo politično trivialnost vseskozi krivile medije. Novinarska stavka je bila namenoma organizirana na dan Janševe zmage, mediji so bili krivi za padec Bajukove vlade, krivi za klientelizem nekdanje oblasti in po mnenju nekaterih so krivi za razraščanje hedonistične družbe. Takšnega mnenja so bili tako pomladni politiki kot njihovi civilni poganjki. Zanimivo je, da je LDS, stranka, ki naj bi imela monopol nad mediji, za svoj padec prav tako obdolžila medije. Ampak, OK, kulturno ministrstvo je na začetku aprila pripravilo nov zakon o RTVS, ta pa je naletel na množico očitkov. Zganili so se novinarji, strokovnjaki za medije, celo tujci, pričakovano tudi opozicija. Vlada zakona ni umaknila, sprejet je bil 22. junija, ob obstrukciji SD in LDS je zanj glasovalo 43 poslancev, dovolj, da je bil potrjen. V dobrih dveh mesecih je bilo pripravljenih nekaj javnih tribun, neuspešna referendumska pobuda Marjana Sedmaka, oglasil se je Drnovšek, Slovenijo je obiskal predsedujoči vodilnega odbora za medije pri Svetu Evrope Karol Jakubowicz, obiskal jo je tudi Aidan White iz mednarodne zveze novinarjev in si nakopal bes predlagateljev zakona. Kljub glasnim kritikam se zakon o RTVS ni bistveno spremenil. Še zmeraj sta ostala vprašljiva imenovanje članov programskega sveta in dvojna funkcija nadzornega odbora. Predlagatelji na očitek o podržavljanju javne televizije niso odgovorili prepričljivo. Predlagatelji niso poslušali niti državnega sveta, ki je kolegom poslancem med drugim predlagal drugačno financiranje lokalnih radijskih in televizijskih postaj. Spregledani svetniki so minuli teden vložili veto na izglasovani zakon. Prav tako vladna koalicija ni poslušala opozoril nekaterih posameznikov, ki so bili še pred kratkim naklonjeni novi poti. To se je recimo zgodilo Manci Košir, izredni profesorici na katedri za novinarstvo, ki so jo pred tedni njeni nekdanji sopotniki prav nesramno izžvižgali na javnem tribunalu Zbora za republiko. Kakorkoli, zakon je bil sprejet, Simonitiju se zdi odličen, opozicija pa je zbrala 31 podpisov za referendum. Prispevala ga nista le Vili Trofenik iz poslanske skupine LDS, ki odločitve noče komentirati, in socialdemokrat Samo Bevk, ki ga motita čas in vsebina referendumskega vprašanja. "Referenduma pa se bom seveda udeležil in glasoval proti zakonu." Na hipotetično vprašanje, ali bi se podpisal, če bi bil njegov glas odločilen za kvoto glasov, pa kot "zgodovinar in poslanec" nerad odgovarja.

Procedura za prihodnje mesece je znana. Ko bo, za kaj drugega je zelo malo možnosti, parlamentarna večina z najmanj 45 glasovi še enkrat potrdila sporni zakon, bodo združene sile SD in LDS Cukjatiju poslale 31 podpisov in začeli bodo teči referendumski roki. Po predvidevanjih naj bi Slovenija slabo leto po oktobrskih volitvah še enkrat odkorakala na volišča. Če bo Cukjati poslušal opozicijske argumente o parlamentarnih počitnicah, bo referendum v drugi polovici septembra, sicer je lahko na vrsti že konec avgusta. Zaradi vročega poletja in dopustov bo na avgustovske volitve prišlo verjetno več volivcev kot na jesenske.

Dopisovanje opozicije

Grožnja z referendumom o spornem zakonu že kakšen mesec visi nad poslanskimi klopmi. Pavel Gantar je sicer na začetku junija trdil, da je referendum manj verjeten, saj LDS "ni stranka referendumov", o njem pa so previdno govorili tudi pri SD. Gantar mesec kasneje pravi, da druge rešitve žal ni bilo. "V referendum smo bili prisiljeni. Nobeden od naših predlogov ni bil sprejet. Upal sem, da ne bo treba na referendum, a je neizbežen. Zavedam se, da obstaja tveganje, a, za božjo voljo, biti opozicija pomeni, da sprejemamo tveganje, ne pa da se poskrijemo in čakamo na ugodnejši trenutek." Gantar možnosti ustavne presoje ne izključuje, a je manj verjetna.

Nelagodje ni nenavadno. Obe stranki sta namreč lani spomladi ognjevito zagovarjali mnenje, da je ljudska volja, izražena na referendumu, sicer najvišja oblika oblasti, da pa se o nekaterih temah na njem ne more odločati. Recimo o človekovih pravicah. V takem primeru naj bi šlo za zlorabo ustave in zakonov. Institut referenduma sta torej načeloma podpirali, vendar sta bili zadržani do "inflacije referendumskih pobud" in do zlorabe referenduma kot sredstva boja za oblast. Drugi razlog za nelagodje je nepredvidljivost referendumske volje. Izide referendumov je praviloma težko napovedovati. A velja pravilo, da so desni volivci načeloma bolj disciplinirani kot levi. Zadržanost do referendumske polucije je pri levih volivcih večja. Nasprotovanje zakonu, ki so ga že izmerile javnomnenjske ankete, je tako lahko samo navidezno. Tretji zadržek je možnost prevrednotenja. Referendumsko vprašanje o vsebini zakona o RTVS se lahko hitro spremeni v referendumsko vprašanje o podpori Janševi vladi. Ker je podpora še zmeraj velika, je malo verjetno, da bi nova oblast, izkušena v referendumskih bojih, na glasovanju o svojem zakonu resno izgubila.

O podobnih zadržkih je razmišljal tudi Borut Pahor, ko je prejšnji teden sedel za tipkovnico. Tone Rop ga je namreč pozval, da bi skupaj z njim nastopil na petkovi tiskovni konferenci, kjer bi se združena opozicija pognala v neenak referendumski boj. Pahor je imel za odgovor en dan časa, če bi v SD pobudo zavrnili, naj bi namreč v soboto LDS v Ljutomeru že začela zbirati podpise za državljansko pobudo. Zbiranje podpisov je še bolj tvegano, kot je tvegan referendum. Sredi poletja bi namreč stranka, ki jo podpira vedno manj volivcev, na upravne enote zelo težko prignala 40.000 podpisnikov.

Pahor je Ropu poslal nenavaden odgovor, nenavaden ne toliko zaradi nasprotovanja referendumski pobudi kot zaradi vsebine. Poleg že omenjenih zadržkov in vprašanja prave teme za mobilizacijo ljudi - Pahor meni, da zakon o RTVS "ni tako škodljiv za slovensko prihodnost", da bi bilo v zvezi z njim potrebno preverjanje ljudske volje - je "Borut dragega Toneta" opomnil, "kakšen vpliv je imela tvoja stranka na medije ves čas tranzicije. Z zakonom ali mimo njega." Ne glede na resničnost Pahorjeve navedbe je njegova izjava o domnevnem vplivu LDS na medijske vsebine velikansko darilo predlagateljem zakona. Svojim kolegom je zasadil nož v hrbet. Namenoma ali pa tudi ne. Vladna stran je namreč dobila neposreden dokaz za svoje trditve. Predsednik stranke, katerega poslanci so v parlamentu dva meseca ognjevito nasprotovali zakonu o RTVS, je s pismom dragemu Tonetu v roke političnega nasprotnika potisnil načrt za zmago na referendumu. Tone Rop mu je odgovoril nekaj dni kasneje in Pahorja prav tako nerodno opomnil, "da so predlagatelji zakona kot enega od pomembnih razlogov za zakon navajali predsednika programskega sveta RTVS, ki je bil predsednik 'nekdanje totalitaristične stranke'".

Branko Grims ni čakal dolgo. Zadovoljno je izjavil, da razmere, ki jih je povzročil sedaj veljavni zakon o RTVS, niso združljive z demokratičnim pojmovanjem javne radiotelevizije. "RTVS ne sme biti več organizirana tako, da bo predmet prepira med predsednikoma LDS in SD, katera od teh dveh strank jo bolj obvladuje, ampak mora postati prava javna radiotelevizija, kar pomeni last vseh državljank in državljanov."

Pahorjevo pismo pa ni razjezilo le LDS in razveselilo pomladne strani, veliko ogorčenja je povzročilo tudi v njegovi stranki. Odgovorili so mu trije vidnejši poslanci, ki so kasneje seveda podpisali referendumsko pobudo. Eden je zapisal, da ne privoli v strankarsko politikantstvo in da v sebi nima genov za takšno kalkuliranje. Drugi je predsedniku očital, da bi bila njihova stranka lahko videti kot politični subjekt, ki ne zna speljati bitke do konca in ki svojega soborca pusti sredi minskega polja. Še najbolj jezen je bil najstarejši izmed trojice. Pahorja je vprašal, zakaj je pismo poslal v javnost, zapisal je, da bi bili z umikom podpisov v javnosti označeni kot stranka, ki ni sposobna akcije in ki se ji zdi pomembnejši ugled na levici kot povzročanje težav na desnici. Nazadnje je dodal, da je Pahor s svojim ravnanjem bistveno zmanjšal možnosti za uspeh referenduma. To je res, zaradi javnega spora se zdi, da del strankarske levice ni prepričan, da je referendum res potreben in zakon res škodljiv.

V sredo se potem velika večina poslancev ni strinjala s pragmatičnim Pahorjem in z njegovim pozivom in je pomagala LDS. Na kongresu v Novi Gorici vnovič združeni levičarji pa so zaradi salonskega predsednika spet postali neenotni.

Iz pasivnosti v akcijo

Kakšen je torej politični položaj pred začetkom referendumske kampanje? Na eni strani stojijo predlagatelji zakona, ki imajo v rokah močne adute. Janševo vlado še zmeraj podpira velik del slovenskih volivcev. Referendumsko vprašanje bo namenjeno javni televiziji, ki jo vodi nekdanji predsednik opozicijske stranke. Ljudje ne marajo plačevanja naročnine, ne marajo tudi poletne TV-sheme. In predvsem ne marajo referendumov, političnega odločanja, za katerega se zdi, da bo zamenjalo parlamentarne razprave. Verjetno pa sta najmočnejša aduta v rokah vladne koalicije slab TV-program in nerodno Pahorjevo pismo. Predvolilna strategija vlade in njenih predstavnikov je tako enostavna. Volivce morajo prepričati, da to ni referendum o svobodi medijev, pač pa o osvobajanju medijskega prostora. Če si volivci želijo nove poti pod novo oblastjo, naj glasujejo za evropsko primerljiv zakon, katerega namen je postavljanje temeljev za demokratično javno radiotelevizijo. In nič več. Če so bili volivci za zmago demokracije že oktobra, se bodo tako odločili tudi sedaj.

Predlagatelji referenduma so pred težjo nalogo. Svoje, načeloma apatične volivce, ki jih politika ne zanima več, morajo prepričati, da je takšen zakon grožnja medijski neodvisnosti. Prepričati morajo tudi del volivcev nove vlade. A vendar imajo pred vlado prednost. Obe pogojno levi stranki prvič po nekaj letih javno in odločno zagovarjata abstraktne temelje demokratične družbe. Njune besede so podobne besedam mladostnega zanosa osemdesetih. Neodvisnost medijev, avtonomnost javne medijske hiše, novinarska svoboda. Udarna gesla, ki so že v prvih dveh mesecih zbudila tisti del civilne družbe, na katerega je LDS v letih samopašne vladavine pozabila. Če bo opozicija referendumsko kampanjo znala zapeljati na polje tehtanja demokratičnih vrednot, so njene možnosti za zmago malenkost večje. Malo ji lahko pomaga tudi tujina, ki je tehtnico nagnila že v kampanji za Nato, in še malo več Branko Grims, ki s svojim avtoritativnim in ponižujočim nastopom nekatere volivce odvrača.

In končni izid? Tudi če bo opozicija izgubila, bo iz pasivne drže prišla v aktivno držo. Začela bo narekovati tempo političnega boja in se namesto s seboj ukvarjati z relevantnimi političnimi temami. Vladi bo določila pravila igre za letošnje poletje. Če bo referendumsko bitko izpeljala dobro, bo iz nje prišla močnejša. Če bo šepala, bo pač padla še za nekaj odstotkov in v anonimnosti čakala na nove napake Janševe vlade.

Obstaja še ena, manj verjetna možnost. Na ponovnem glasovanju v državnem zboru lahko Grimsov zakon pade. Tedaj bi opozicija Janši zabila prvi gol.