operacijske mize / Grožnja radovednemu poslancu

"Zadeva je resna. Boš tvegal svojo politično kariero zaradi njega? Te je tako zadolžil? Si želiš, da vajine slike dobijo mediji?" To je grožnja iz anonimnega pisma, poslanega iz Ljubljane, ki ga je poslanec Franc Kangler prejel nekaj dni zatem, ko je Mladina pisala o tem, kako je ministrstvo za zdravje nabavilo 18 operacijskih miz, Mladinin članek pa navaja tudi niz Kanglerjevih vprašanj.

Ponovimo. Minister za zdravje Andrej Bručan je 18. novembra objavil, da je ministrstvo za zdravje izbralo ponudnika za nabavo 18 operacijskih miz, ki so namenjene petim slovenskim bolnišnicam. Minister za zdravje je ob tem sporočil, da je na razpisu najbolj ugodno ponudbo posredovalo podjetje Sanolabor. Minister je poudaril, da je posebna strokovna komisija za vodenje postopka javnega naročila izbrala najbolj ugodnega ponudnika. Hkrati pa je bil objavljen tudi podatek, da je strokovna komisija dva ponudnika izločila, ker nista izpolnjevala razpisnih pogojev. Podatek, da je najcenejši ponudnik operacijske mize in drugo opremo ponudil po ceni, ki je bila za več kot 200 milijonov SIT nižja od zmagovite ponudbe, pa je vzbudil posebno pozornost. Zmagoviti Sanolabor je namreč ponudil opremo proizvajalca Maquet, cena za operacijske mize in drugo opremo pa je znašala nekoliko manj kot 596 milijonov SIT. Podjetje Mollier je ponujalo opremo proizvajalca Trumpf, za naročeno opremo pa je Mollier zahteval dobrih 386 milijonov SIT. Razlika v ceni je osupljiva, saj je najcenejši ponudnik operacijske mize ponujal po ceni, ki je za tretjino nižja od izbrane ponudbe. Ker pa je strokovna komisija sklenila, da je bila ponudba podjetij Mollier in Soča Oprema nepopolna, je med dvema podjetjema, ki sta menda oddala popolno ponudbo, izbrala cenejše.

Na novico o odločitvi ministrstva za zdravje se je odzval poslanec vladajoče koalicije Franc Kangler, SLS. Ministru Bručanu je zastavil obsežno pisno vprašanje. Povzemimo ključne dele vprašanja. Poslanec Kangler ministru uvodoma očita, da je pozabil cenovno in tehnično preveriti tudi ugodnejše ponudnike. Hkrati je navedel izjavo enega od članov strokovne komisije, ki je izbirala operacijske mize, češ da operacijskih miz drugih ponudnikov sploh ne pozna. Hkrati je ministrstvu očital, da so bile tehnične specifikacije razpisa pisane na kožo ponudnika Maquetovih operacijskih miz, saj stroka drugih operacijskih miz ne pozna. Poslanec Kangler je ministra vprašal, kako lahko kirurg primerja različne ponudnike, če pa pozna samo operacijske mize enega proizvajalca. Poslanec je hkrati ministra vprašal, ali bodo tako nabavljene operacijske mize res najugodnejše. Je ministrstvo izkoristilo postopke s pogajanji, je bil izveden ogled in vrednotenje vzorcev, ali je minister ob trošenju davkoplačevalskega denarja res izčrpal vse možnosti, ki bi zagotovile čim bolj racionalen izbor?

Poslanec Kangler je hkrati ministra vprašal, ali so minimalne tehnične razlike med operacijskimi mizami res tako zelo funkcionalno pomembne. Bo zaradi izbora občutno dražjih operacijskih miz preživelo več pacientov? Bodo operacije zaradi razlike v ceni bolj kvalitetne? Kakšna sredstva je ministrstvo planiralo ob objavi javnega naročila. Je res planiralo tako visok znesek? Hkrati je ministra pozval, naj pojasni, ali namerava ministrstvo definirati minimalne medicinsko-tehnične standarde. V nizu je tudi pikro vprašanje, kdo ministru za davkoplačevalski denar dovoljuje to dobrosrčnost. Minister je namreč izjavil: "S tem smo svojo obljubo izpolnili, čeprav so mize drage, so pa dobre in milim, da jih Slovenci zaslužimo." Od kod ta dobrosrčnost?

Ministrstvo ima mesec dni časa, da odgovori na Kanglerjeva vprašanja. Medtem ko je poslanec Kangler čakal na uradne odgovore ministra za zdravje, je dobil anonimno pošto.

Junak

Anonimna pošta poslanca Kanglerja svari, da je njegov "sponzor Šumak (...) zelo indiskreten". Roman Šumak je sicer direktor podjetja Mollier, torej najcenejšega in zaradi formalnih pogojev izločenega ponudnika. Anonimka hkrati Kanglerja opozarja, da obstaja "kup slik iz vajinega zasebnega druženja". Anonimka Kanglerju očita, da ga Šumak - kot še nekatere druge politike - plačuje. Hkrati pa Kanglerju žuga, da bodo fotografije Kanglerjevega in Šumakovega druženja dobili mediji.

Poslanec Kangler nam je potem, ko je prejel anonimno pošto, povedal, da Romana Šumaka seveda dobro pozna. "V državnem zboru ni nobenega Celjana. Zato me je celjski župan prosil, naj občasno gostujem v Celju in glas iz Celja prenesem do Ljubljane. Prav nič ne skrivam, da Romana Šumaka dobro poznam. Kot poznam praktično vse celjske direktorje, podjetnike. In oni poznajo mene. Trditev, da me je Šumak sponzoriral, pa najostreje zanikam. Ni me sponzoriral, ni sponzoriral moje volilne kampanje." Kangler ob tem dodaja, da ga ne bi čisto nič motilo, če bi mediji dobili fotografije, na katerih naj bi bil v Šumakovi družbi.

In zakaj je zastavil vprašanje o nabavi operacijskih miz? "Poslanec sem od leta 1996. In vsa ta leta se ukvarjam zlasti z enim problemom, s problemom centralizacije države. Podjetniki iz severovzhodnega dela Slovenije se obračajo name, češ da so pri javnih naročilih zaradi lobijev, ki obstajajo v Ljubljani, neuspešni. Navedem vam lahko kup primerov. Denimo: mariborsko podjetje se je potegovalo za dobavo šestih gasilskih avtomobilov za gašenje v predorih. Javno naročilo je objavilo ministrstvo za obrambo, razpis pa je dobilo ljubljansko podjetje, ki je ponujalo za 140 milijonov SIT dražjo opremo. Drug primer: posel na mejnem prehodu Lendava-Pince je dobil ljubljanski SCT, čeprav je avstrijsko podjetje Alpine, ki bi pri poslu sodelovalo s Cestnim podjetjem Maribor, ponudilo za 700 milijonov bolj ugodno ceno. In še bi lahko našteval." Kangler ob tem opozarja na možnost,da bodo podjetja, ki imajo sedež v severovzhodni Sloveniji, svoj sedež enostavno prestavila v Ljubljano, ker imajo tam pač več možnosti za lobiranje.

Sicer pa Kangler dodaja, da zaradi žuganja z objavo fotografij ne namerava biti tiho. "Ni le moja pravica, da postavljam vprašanja. To, da sprašujem, je moja dolžnost."

Vendarle - že samo dejstvo, da nekdo poslancu žuga z objavo fotografij, je vredno posebne pozornosti. Kaže namreč, da v Sloveniji obstajajo združbe, ki se, med drugim, ukvarjajo tudi s tem, da zbirajo gradivo, ki bi utegnilo služiti kot material za poskus politične kompromitacije. Nekdo je fotografije očitno posnel, jih zbral in je zdaj prepričan, da lahko z njimi izsiljuje. To dejstvo je osupljivo.

Anonimka s prilogo

Hkrati pa moramo opozoriti še na posebno prilogo, s katero je bila opremljena anonimka. "Prilagam ti dokument, za začetek, da boš videl to njegovo igro," piše na prvi strani anonimke, naslovljene na poslanca Kanglerja. V prilogi pa je faksimile elektronske pošte, ko jo je Romanu Šumaku poslal dr. Dušan Keber, nekdanji minister za zdravje.

Dr. Keber je Romana Šumaka marca letos prek elektronske pošte zaprosil, če ga lahko pokliče v zvezi s poročilom o operacijskih mizah, ki je bilo objavljeno v TV Dnevniku. Anonimka torej Kanglerja opozarja, naj pazi, češ da Šumak vodi svojo "igro". Kakšna naj bi bila ta "igra"? Anonimka namiguje, da Šumak po eni strani štrika s poslancem SLS Kanglerjem, po drugi strani pa je v stikih z nekdanjim LDS-ovskim ministrom za zdravje dr. Kebrom. In to, da je bil marca v stikih z dr. Kebrom, jeseni pa s poslancem in vrst SLS, naj bi bila "igra".

Ni sicer jasno, zakaj bi bilo kakorkoli sporno, da je bil podjetnik marca v stiku z nekdanjim ministrom, kasneje pa s poslancem iz vrst SLS. Vendar so avtorji anonimke, morda nehote, v obtok poslali neko drugo osupljivo dejstvo. Namreč dejstvo, da nekdo zbira ne zgolj fotografije poslanca, pač pa ima tudi dostop do zasebne korespondence med nekdanjim ministrom in poslovnežem. Oba, tako dr. Keber kot Roman Šumak izključujeta možnost, da bi elektronska pošta zapustila njune računalnike.

Če drži, da elektronske pošte nista niti natisnila niti kako drugače poslala v obtok, obstaja zgolj še ena možnost: da je nekdo elektronsko pošto prestregel. Ta možnost ima več podvariant, vendar lahko o njih zgolj špekuliramo. Špekuliramo pa lahko, denimo, o možnostih, da bi prišlo do vdora v elektronski poštni predal ali da bi bila elektronska pošta predmet nadzora kriminalistične policije. Vendar v primeru, če bi kriminalistična policija hipotetično nadzorovala elektronsko pošto, v nobenem primeru ne bi smela shranjevati ali razpečevati sporočil, ki niso povezane s specifično kriminalistično obdelavo.

Nervoza ali samozavest?

Zdi se, da so avtorji anonimke, poslane poslancu Kanglerju, reagirali nervozno. Ali pa izjemno samozavestno. Zakaj? Z eno potezo so na mizo vrgli dve sporni karti. Prvič so razkrili, da imajo na zalogi fotografski material, s katerim bi poslanca menda spravili v zadrego. Ali ga celo izsiljevali. In drugič, na mizo so vrgli elektronsko pošto, ki je pač ne bi smeli imeti. Niti fotografije druženja poslanca Kanglerja in podjetnika Šumaka niti elektronska pošta, ki jo je nekdanji minister Keber poslal podjetniku Šumaku, ne dokazujejo, da bi Kangler, Keber ali Šumak počeli kaj spornega. Sporno pa je žuganje z zbranimi fotografijami ter vdiranje v zasebno korespondenco.

Kot rečeno, anonimka kaže bodisi na nervozo bodisi na veliko samozavest avtorjev. Kaj bi lahko bil razlog za veliko samozavest? Nabave zdravstvenega materiala sodijo med izjemno donosne posle. Če vemo, da zgolj ljubljanski Klinični center letno prek naročil male vrednosti nabavi za okrog 30 milijard najrazličnejših pripomočkov, si lahko predstavljamo, za kakšne vsote gre. Naročila male vrednosti so tista naročila, za katere razpis ni potreben. Vendar dobava kamiona steklovine, orjaške količine bergel ali skalpelov za vse kirurge nikakor ni majhen posel. Ponovimo: zgolj naročila malih vrednosti za Klinični center znašajo okrog 30 milijard.

Poskusi oblastnih organov, da bi ob nabavi zdravstvenih materialov in opreme dosegli večjo preglednost, so lahko hkrati tudi razlog za nervozo, saj bi večja preglednost lahko ogrozila dobičke. Nekdanji minister dr. Keber je v kolumni, pred meseci objavljeni v Dnevniku, zapisal, da sta v letih, ko je vodil ministrstvo, v časovnem razmiku par tednov dvema sodelavkama z avta med vožnjo odpadli kolesi. Naključje je imelo še en neverjetni skupni imenovalec: obe sodelavki sta bili članici komisije za nabavo opreme.

Razlogi za nervozo obstajajo tudi v specifičnem primeru, torej ob nabavi operacijskih miz. Poslanec Kangler je v poslanskem vprašanju opozoril le na najbolj v oči bijoče vidike nabave operacijskih miz. Obstajajo tudi drugi neobičajni detajli. Ko je najcenejši ponudnik, podjetje Mollier, zahteval vpogled v ponudbo podjetja Sanolabor, ki ga je strokovna komisija za zdravje izbrala kot najugodnejšega ponudnika, je Mollierov pravni pooblaščenec naletel na zanimivo podrobnost. Obrazec, ki nosi številko A.07, v njem pa so navedene vrednosti za prvi, drugi, tretji, četrti in peti sklop ponudb, je bil korigiran s korekturnim lakom. Hkrati so korekcije s korekturnim lakom izvedene tudi v t.i.mapi II. Iz zapisnika o ogledu ponudb, ki so prispele na javni razpis za nabavo osemnajstih operacijskih miz in druge opreme, je razvidno, do so korekture vnesene zlasti na 9. in 37. in mape II. Dejstvo, da je ponudnik v dokumentacijo interveniral s korekturnim lakom, je sicer nenavadno, ker se dozdeva, da je danes dokumente lažje popravljati na računalniku. Vendar sama intervencija s korekturnim lakom ne bi bila sporna, če bi bili posegi opremljeni tudi z datumom, podpisom in žigom. Iz zapisnika o ogledu ponudb pa je razvidno, da intervencije s korekturnim lakom niso opremljene z žigom, podpisom in datumom.

Zakaj je pomembno, da so morebitne korekture opremljene z žigi, podpisi in datumi? Zakonodaja o javnih naročilih naj bi zagotavljala, da so postopki pregledni in pošteni. Nobenega dvoma ne sme biti, da je po uradni oddaji ponudbe prišlo do kakšnih naknadnih posegov v oddano dokumentacijo. V zapisniku o javnem odpiranju ponudb so cene posameznih sklopov ponudbe sicer navedene. Zato seveda ne trdimo, da je do korektur v formularjih prišlo po javnem odpiranju ponudb. Vendarle pa se zastavlja vprašanje, kako bo podatek o uporabi korekturnega laka v ponudbeni dokumentaciji ovrednoten med morebitno revizijo. Najcenejši, a zaradi formalnih pomanjkljivosti izločeni ponudnik, Mollier, je namreč napovedal, da bo zahteval revizijo.

Jasno, obstajajo tudi drugi razlogi za nervozo. Minister za zdravje Andrej Bručan je ob objavi novice o izboru dobavitelja operacijskih miz zadovoljno izjavil, da je ministrstvo z izborom dobavitelja izpolnilo obljubo, hkrati pa je priznal, da so mize drage. Kako to, da so drage? Ko smo preverjali cenike različnih operacijskih miz, smo prišli do sklepa, da sta v tujini dva proizvajalca, Maquet in Trumpf, ki sta se potegovala za dobavo operacijskih miz slovenskim bolnišnicam, v istem cenovnem razredu. Dejstvo, da ima Trumpf na Finskem že večji tržni delež kot Maquet - to trdi vodja svetovanja in aplikacij v podjetju Trumpf Heinz-Hermann Dalbert - kaže, da sta proizvajalca v istem kakovostnem razredu. Kljub temu, da so cene obeh proizvajalcev v tujini primerljive, je oprema podjetja Maquet pri nas za tretjino dražja od Trumpfove opreme. Sektor za investicije slovenskega ministrstva za zdravje, ki ga vodi mag. Dušan Blaganje, cenike pozna. Ponovimo: kako to, da je nabavljena oprema draga? Že pred tednom smo omenili, da je slovenski distributer za opremo, ki jo proizvaja Maquet, podjetje Aico-med. Torej bo moral Sanolabor kot zmagovalec razpisa opremo nabaviti pri slovenskem distributerju, Aico-medu. To podjetje pa na razpisu ni zmagalo, ker je oddalo višjo ponudbo. Posel, pri katerem nastopata dva posrednika, pa ne more biti poceni. Vendar interna razmerja med Sanolaborjem in Aico-medom niti niso pomembna. Bolj pomemben se zdi očitek, ki ga je na ministrstvo za zdravje naslovil poslanec Kangler: namreč, da je ministrstvo tehnične detajle javnega naročila napisalo na kožo Maquetovih miz.

Pogled na daljše časovno obdobje pa je neprijeten. Ne le, da sta v času prejšnje vladajoče koalicije dvema članicama komisije, ki je nabavljala medicinsko opremo, praktično hkrati z avta odleteli kolesi. Poslanec novega parlamentarnega sklica je kmalu zatem, ko je začel zastavljati zoprna vprašanja, kasiral pismo z grožnjo, da se bo njegova politična kariera končala. Bivši minister za zdravje dr. Keber pa si zastavlja vprašanje, v kakšni državi živi, če njegova sicer povsem neproblematična zasebna korespondenca konča kot priloga anonimne grožnje.