11. 1. 2006 | Mladina 2
Naredite mi javno mnenje spet prijazno
Potem ko je decembrski politbarometer vladi nameril nizko podporo, je urad za informiranje prekinil pogodbo o financiranju raziskovanja javnega mnenja
© Matej Leskovšek
V petek, 23. decembra, je bil iz vladnega urada za informiranje poslan dopis na Kardeljevo ploščad. Dopis je podpisal Matjaž Kek, takrat še direktor urada za informiranje. Kljub pravni latovščini je bilo sporočilo dopisa preprosto. Urad je Niku Tošu, vodji raziskovalnega projekta, popularno znanega pod imenom Politbarometer, sporočil, da leta 2006 vlada ne bo več financirala raziskave. Uradni razlog? Nove prioritete in premalo proračunskih sredstev. Za raziskavo je lani država plačala 33 milijonov tolarjev. Center za raziskovanje javnega mnenja je tako po enajstih letih nepretrganega raziskovanja dobil od vlade že drugo košarico. Prvič je sodelovanje prekinil premier Bajuk, drugič premier Janša.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
11. 1. 2006 | Mladina 2
© Matej Leskovšek
V petek, 23. decembra, je bil iz vladnega urada za informiranje poslan dopis na Kardeljevo ploščad. Dopis je podpisal Matjaž Kek, takrat še direktor urada za informiranje. Kljub pravni latovščini je bilo sporočilo dopisa preprosto. Urad je Niku Tošu, vodji raziskovalnega projekta, popularno znanega pod imenom Politbarometer, sporočil, da leta 2006 vlada ne bo več financirala raziskave. Uradni razlog? Nove prioritete in premalo proračunskih sredstev. Za raziskavo je lani država plačala 33 milijonov tolarjev. Center za raziskovanje javnega mnenja je tako po enajstih letih nepretrganega raziskovanja dobil od vlade že drugo košarico. Prvič je sodelovanje prekinil premier Bajuk, drugič premier Janša.
Dopis ni bil nepričakovan, pred tedni se je zgodilo samo tisto, kar se je napovedovalo vse od volilnega premika. "Najmanj verodostojno raziskavo" in raziskovalce, ki jo opravljajo, je premier Janša večkrat napadel. "Laboratoriju gospoda Toša ne verjamem dobro niti takrat, ko nameri visok rezultat, niti takrat, ko nameri slab rezultat," je dejal nedavno. Zakaj se je vlada odločila za takšno potezo? Je krivo zategovanje proračunskega pasu, so v ozadju prikrojeni rezultati, vprašljive znanstvene reference, Janševa pregovorna zamerljivost ali pa zgolj ugotovitve zadnjih javnomnenjskih raziskav, ki sproščeno vlado opozarjajo na zmanjševanje javne podpore? Gre torej za varčevanje ali za politiko?
Zaradi poteze vladnega urada za informiranje se v Sloveniji seveda ne bo zgodilo nič posebnega, morda bo kaj drugače zgolj za center in njegove raziskovalce, katerih delo je bilo do sedaj financirano tudi iz proračunske pipice. Prekinitev pogodbe pa vseeno opozarja na nekaj drugega. Na način razumevanja vladanja, ki novi politični eliti pač ne more biti v ponos. Konkretneje, gre za preveliko samozadostnost in samovšečnost. Skrajno nenavadno je namreč, da je vlada pogodbo prekinila ravno v času, ko je njena izmerjena priljubljenost začela upadati, prej, ko je bila po volitvah potisnjena v višave, pa je o domnevni neprofesionalnosti molčala. Sredi leta je kabinet predsednika vlade pri drugi javnomnenjski agenciji naročil še eno raziskavo, a je javnosti ni omenjal. Predstavil jo je šele tedaj, ko je njene izsledke objavil Večer. Spomnimo, da je decembra z rezultati Mediane premier skušal dokazati, da se Politbarometer moti, podrobnejši pregled številk pa je razkril, da se moti premier Janša.
Svinčeni CK ZK
Za razumevanje pomena prekinitve pogodbe s Centrom za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij je potreben kratek zgodovinski sprehod. Pomembna ni le Bajukova vlada, kolo je treba zavrteti v čas komunizma. Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je oblast ugotovila, da politična elita potrebuje nekaj izobrazbe. Nastale so politične šole in pojavili so se prvi poskusi empiričnega raziskovanja. V Sloveniji so pripravili prvo raziskavo, ki je danes znana pod imenom Slovensko javno mnenje. Leta 1968 so raziskovalce recimo zanimali učinkovitost socialističnega gospodarstva, migracije, socialna politika, težave v drugih jugoslovanskih republikah in podobno. Nekaj vprašanj je bilo za tiste čase prav "heretičnih". Merilci javnega mnenja so se recimo spraševali, kaj respondenti menijo o davkih, ki jih plačujejo obrtniki, in ali se Slovenija znotraj jugoslovanske federacije razvija tako, kot bi se morala. Še bolj pa je bilo nenavadno, da so v času političnega enoumja in kulta Josipa Broza raziskovalci anketirance spraševali o priljubljenosti političnih voditeljev. Ker je Slovenija doživljala liberalizacijo ali sproščanje, kakor temu radi rečejo danes, so bili veliki partijski šefi nad ugotovitvami razočarani. Meritve so namreč pokazale, da med najbolj priljubljenimi politiki ni velikega Edvarda Kardelja, ampak vodi tedaj že malce sumljivi predsednik slovenskega izvršnega sveta Stane Kavčič. Stari partijci z rezultati niso bili zadovoljni, nad njimi pa naj bi se bil zmrdoval tudi sam Kavčič, saj naj bi mu bili prinesli več škode kot koristi. Kasneje je trda partijska roka s prebujajočo se liberalizacijo počistila, odstavili so politike, direktorje in profesorje. SJM je ostal, četudi politika z ugotovitvami javnomnenjskih anket ni bila vedno zadovoljna. Sredi osemdesetih let so raziskovalci v javnem mnenju recimo jasno zasledili željo po demokratizaciji, individualizaciji, spremembi režima.
Politbarometer je po zgledu tujih projektov nastal leta 1995, je raziskava, ki je drugačna od SJM. Razpoloženje javnosti se namreč meri vsak mesec in ne le enkrat na leto. Rezultati so tako bolj dinamični, merijo pa se lahko tudi politična vprašanja, ki so aktualna le nekaj časa. Politbarometer je najprej naročila koalicijska Drnovškova vlada, na začetku pa je bil poljavne narave. Z izsledki so bili seznanjeni ministrstva in njihove službe za stike z javnostjo, javno pa jih, vsaj v integralni obliki, niso objavili. Resnih težav s politiki ni bilo, včasih se je resda zgodilo, da kakšen minister ali katera od koalicijskih strank ni bila zadovoljna z načinom postavljanja vprašanj, izbrano temo, morda tudi rezultati, a večjih trenj naj ne bi bilo. Merilci javnega mnenja so sprejemali pobude glede problemov, pobud za formulacijo vprašanj pa ne. Med raziskovalci in vladnimi naročniki namreč vseskozi obstaja latentna napetost. Prvi poskušajo ohraniti razmeroma visoko raven strokovne avtonomnosti, a se hkrati zavedajo, da si lahko sami odrežejo roko, ki jih hrani, drugi pa kot naročniki pričakujejo rezultate, ki naj bi potrjevali njihove politične odločitve.
Prvi pravi spor smo doživeli leta 2000. Alenka Paulin je za časa Bajukove vlade prekinila pogodbeno razmerje s Toševim centrom. Tedaj naj bi bil razlog varčevanje. Paulinova je podobno, cenejšo raziskavo raje naročila pri Ninamedii, a se je tudi to sodelovanje hitro končalo. Pogodbo je zaradi nesporazumov prekinila Ninamedia. Plod vseh prerekanj je bil naročen projekt o problematiki javnomnenjskih analiz, ki ga je za 4,2 milijona tolarjev dobil Zavod za oživitev civilne družbe. Poleg razlage o varčevanju pa so se vseskozi pojavljale tudi drugačne interpretacije. Leta 2000 je recimo Dnevnik poročal, da naj bi bil Milan Zver v Toševem centru skušal zaposliti človeka, ki je bil blizu vrhovom SDS, saj naj bi s tem raziskovalna skupina pridobila tudi zaupanje vlade. Toš naj bi se bil temu uprl, za Dnevnik pa je omenil politične pritiske, ki naj bi bili podobni onim iz časa rdečih zastav. Zver, takrat podpredsednik SDS, je Toševe obtožbe zanikal. Nazadnje je Tošev inštitut Politbarometer nekaj mesecev opravljal na svoje stroške. Po volitvah je raziskovalni center pogodbo z vladnim uradom obnovil, od januarja 2001 pa so vse raziskave tudi javno dostopne. Politbarometer je štiriletno vladavino LDS preživel mirno, nekaj nejevolje sta povzročila afera falcon in nelagodje pred referendumom o vstopu v Nato, po volitvah leta 2004 pa ga je namesto Nika Toša začel voditi Zdenko Kodelja. Center za raziskovanje javnega mnenja je novo dveletno pogodbo spretno podpisal jeseni leta 2004, malo pred volitvami.
"A je kakšen barometer?"
Takšne javnomnenjske raziskave so seveda priročno sredstvo politične manipulacije. Začne se pri postavljanju vprašanj, izbiri vzorca, obdelavi podatkov, interpretaciji ugotovitev. Z njimi lahko manipulirajo politiki, novinarji, željni senzacij, pa tudi sami izvajalci raziskave. Lahko recimo postavijo vprašanje, ali se vprašani strinjajo z vladnimi reformami, če bo uveljavitev teh reform prinesla zmanjšanje brezposelnosti in hitrejši gospodarski razvoj. V tem primeru je rezultat popolnoma drugačen, kot če bi raziskovalci vprašali zgolj, ali respondenti podpirajo reformo, katere posledica bi bila le zvišanje davka za hrano. Pri Politbarometru in tudi v drugih agencijah trdijo, da se takšnim sugestivnim vprašanjem izogibajo. A možnosti manipulacije so tudi na drugi stani. Ko je recimo urad predsednika vlade prvič objavil izsledke Medianine raziskave, je z njimi želel dokazati, da se Politbarometer moti. Ta izkrivljeni pogled je nekritično povzela javna televizija in zatrdila, da je podpora vladi zrasla. Novinarski prispevek ni bil čisto natančen, morda je v štirinajstih dneh podpora vladi res malce zrasla, a so tudi Medianine meritve nakazovale, da je nekajmesečni trend zaupanja Janševi vladi še zmeraj v upadanju. Še večjo nedoslednost so si privoščili v Delu. V torek so v naslovu zapisali "vlada ima spet visoko podporo", pogled na graf podpore pa je pokazal, da delo vlade sicer podpira 33 odstotkov vprašanih, negativnih mnenj pa je 44 odstotkov. Torej vlada po ugotovitvah raziskave nima visoke podpore, naslov v Delu je bil napačen. Seveda dopuščamo možnost, da se je vmešal tiskarski škrat in ne domnevno nova uredniška politika prenovljenega Dela.
In ravno zaradi omenjenih pasti različnega vzorčenja, postavljanja vprašanj, izplena, metodologije, časa merjenja javnega mnenja in drugega rezultati javnomnenjskih anket med sabo niso neposredno primerljivi. Primerljivi pa so trendi, ki jih takšne, med seboj neodvisne raziskave pokažejo. In kakšen je recimo trend zaupanja Janševi vladi, ki so ga izmerile različne agencije? Po Politbarometru Janši ne kaže dobro. Prav tako mu ne kaže dobro po raziskavah Ninamedie. Na upadanje zaupanja opozarjajo tudi Medianine raziskave. Podobno je z veliko priljubljenostjo SDS; stranka je v enem letu izgubila skoraj tretjino podpore. Za vlado so še bolj zoprni rezultati meritev, ki se v različnih analizah kažejo ob vprašanju napovedanih reform Jožeta P. Damijana. Različne meritve soglasno opozarjajo, da je vlada trčila ob betonski zid. Da slovenska javnost morda podpira reforme, a hkrati ostro nasprotuje uvedbi enotne davčne stopnje, zmanjšanju delavskih pravic in podobno.
Prav zaradi merjenja utripa javnega razpoloženja pa so takšne raziskave za politiko zanimive. Če vlada ugotovi, da javnost ne podpira njene politike, lahko poišče način, kako to politiko prepričljiveje predstaviti, lahko pa tudi spremeni ukrepe, na katere družba (še) ni pripravljena. Tako vsaj ravnajo modre vlade. Ravnanje naše vlade pa je drugačno. Branko Vidrih iz urada za informiranje pravi, da je za javnomnenjske raziskave, podobne odpovedanemu Politbarometru, zmanjkalo denarja. "Glede na to urad trenutno ne razmišlja o kakršnemkoli postopku za izbiro izvajalca za izvedbo rednih javnomnenjskih raziskav." Zdi se, da je vladi, ki postavlja proračunske prioritete, vseeno, kaj o njenih dejanjih misli javnost. Ali pa vsaj ne zaupa analitičnim orodjem, ki znajo njeno javno podporo prevesti v grafe in strankarska razmerja. Še posebno, ker ji razpoloženje javnosti ni všeč. Zato je lažje po nojevsko tiščati glavo v pesek.
Janez Janša sicer ni edini politik, ki je vase zagledano trdil, da ga "ne bodo ustavile ne ankete, ne opozicija, ne provokacije", je pa gotovo eden izmed redkih, ki so raziskovanje javnega mnenja odpovedali takrat, ko jim je začelo kazati slabe rezultate. Odpoved Politbarometra seveda ne pomeni, da si bo s tem vlada pridobila večjo priljubljenost. Obstajajo še druge agencije, ki bodo merile razpoloženje javnosti, pa tudi Politbarometer bo vsaj nekaj časa na svoje stroške nadaljeval merjenje, hkrati pa naj bi s pravnimi argumenti poskušal izpodbiti prekinitev pogodbe. Merjenja se bodo nadaljevala in lahko se bo nadaljevalo tudi upadanje podpore vladi Janeza Janše. Morda vse do tedaj, dokler vlada ne bo napisala posebnega zakona o primernosti statističnih raziskav. Takšen zakonski predlog se je v prejšnjem režimu že valjal po predalih SZDL-ja. Zamisel je bila preprosta, raziskovalci bi lahko spraševali samo tisto, kar bi se državi zdelo primerno. In rezultati bi bili navdušujoči. Politični funkcionarji pa zadovoljni.
O prekinitvi pogodbe smo povprašali tudi predsednika vlade. Zanimali so nas "morebitni metodološki in znanstveni zadržki, ki naj bi jih imel premier do raziskovalcev". Po dneh čakanja, je Katja Ujčič sporočila, da je Janša "že nekajkrat pojasnil svoje stališče do javnomnenjskih raziskav centra za raziskovanje javnega mnenja, nazadnje na svoji decembrski novinarski konferenci". Podrobnejših argumentov ni bilo.