Janez proti Janezu

Predsednik vlade Janša direktorju tajne službe dr. Podbregarju ne dovoli, da bi odpotoval v Kartum. Predsednik republike, dr. Janez Drnovšek, je bil besen. To se je dalo razbrati že iz sporočila za javnost. Načrt je bil namreč tak: dr. Iztok Podbregar, direktor Sove, bi odpotoval v Sudan. Ker je na začetku februarja že obiskal sudansko prestolnico in ker razmere dovolj dobro razume, je dr. Drnovšek sklenil, da bo šel direktor Sove še enkrat na pot, seboj pa bi odnesel najnovejši mirovni predlog. Dr. Podbregar naj bi bil za to pot kvalificiran, med drugim, zato, ker je cepljen proti rumeni mrzlici. In ker cepivo proti rumeni mrzlici ni dobrina, ki bi bila nemudoma dostopna, drugega kandidata za pot v Kartum v uradu predsednika vlade niso našli.

No, obstaja še vsaj en razlog, ki pa ni bil javno naveden, zakaj je dr. Podbregar primeren potnik. Dr. Podbregar je generalpodpolkovnik, sudanski predsednik Omar al Bašir pa je tudi general. In če v državo, ki ji vlada general, pride drugi general, ki je za povrhu letalec, ima gostujoči general nekaj več možnosti, da se kaj zmeni. Navedemo lahko še najmanj en razlog, zakaj si je dr. Drnovšek želel, da bi v Kartum odpotoval general Podbregar. Podbregarju zaupa. Podbregar je ob koncu devetdesetih vodil generalštab slovenske vojske. To je bilo obdobje, ko je vojska izginila iz časopisnih naslovnic. Dr. Drnovšek je Podbregarja leta 2001 pritegnil v svoj kabinet, kjer je uradoval kot svetovalec za nacionalno varnost. Junija 2002, le nekaj mesecev pred tem, ko je dr. Drnovšek odšel iz vlade, je vlada Podbregarja postavila na položaj direktorja Sove. S to odločitvijo je Drnovšek zgolj podčrtal, da Podbregarju res zaupa. Če namreč pogledamo Drnovškovo kadrovsko politiko v Sovi, ugotovimo, da so jo po letu 1992 vodile tri osebe, ki so pred tem službovale v njegovem uradu.

Skratka - predsednik vlade Janša ni dovolil, da bi Podbregar odpotoval v Kartum. In predsednik republike je bil zato jezen. "Iskanje mirovne rešitve v Darfurju vedno bolj izgleda kot potiskanje polnega voza navzgor po bregu," je pisalo v izjavi za javnost. Ob branju te izjave se dozdeva, da lahko v citiranem stavku zaznamo predsednikove avtorske poteze.

Spor na periferiji, spor v centru

Sta se predsednik vlade in predsednik republike udarila? Seveda sta se. Očitek predsednika republike, da tudi predsednik vlade Janša obstruira njegove mirovne napore, je hud. Res je sicer, da je predsednik republike v zadnjih dveh tednih očitek o ogrožanju mirovnih pogajanj naslovih na več koncev. Najprej je njegove mirovne napore ogrozila Mladina, ker je objavila karikaturo preroka Muhameda. Potem so mirovno iniciativo ogrožali dobro plačani "mednarodni diplomati, ki bi že zdavnaj sami morali rešiti ta problem ocenili, da bi naša uspešna pobuda lahko pokazala vso njihovo dosedanjo neučinkovitost. Očitno pa se jim ob dobro plačanih službah nikamor ne mudi. Imajo dovolj časa." Potem se je navezi negativcev iz Mladine in mednarodne diplomacije pridružil še predsednik vlade Janša.

Zdi se, da sta predsednik republike in sedanji predsednik vlade zadnja tri leta relativno dobro shajala drug z drugim. Nekako je veljalo, da javno ne bosta polemizirala. Predsednik republike je Janševi stranki, ko je bila ta še v opoziciji, celo podaril klobuk iz Avstralije, da bi ga SDS prodala na humanitarni dražbi. V zadnjem letu je predsednik nekajkrat vljudno pozdravil vladno politiko.

Protokolarna vljudnost pa vendarle raste na humusu zapletenih medsebojnih odnosov. Po letu 1994, ko je Drnovšek kot predsednik vlade Janšo odstavil s položaja obrambnega ministra, je bil dr. Drnovšek druga najbolj pogosta tarča kritik voditelja opozicije, Janše. Več kritik si je prislužil le še Milan Kučan. V konfliktu z Drnovškom je Janša aktiviral najmočnejše kanone. Leta 1998, denimo, je Janša po predsedniku vlade udaril s kanonom ustavne obtožbe, a s pobudo v parlamentu ni uspel. Leta 2002, ko je Drnovšek zmagal na predsedniških volitvah, je Janša aktivno podpiral protikandidatko, Barbaro Brezigar. A kot rečeno, po Drnovškovem prihodu v predsedniško palačo, so bili njuni odnosi nekonfliktni. Drnovšek ni drezal v Janšo, ker si ni želel nakopati jeznega nasprotnika, Janša pa je pustil Drnovška pri miru, ker je ocenil, da mu spopad z najbolj popularnim slovenskih politikom ne bi koristil.

To, da je bilo razmerje med predsednikom države in predsednikom vlade tudi zadnje leto nekonfliktno, ne pomeni, da do občasnih sporov pred predsednikom in vlado ni prihajalo. Spori so se kazali na periferiji. Oktobra lani, ko je dr. Drnovšek objavil mirovno pobudo za reševanje kosovske krize, je prišlo do ostre polemike med predsednikom in zunanjim ministrom, dr. Ruplom. Vodji slovenske diplomacije se ni zdelo primerno, da Drnovšek vodi svojo, solistično mirovno iniciativo za Kosovo. Drnovšek pa je v pogovoru za Sobotno prilogo januarja letos izjavil, da z zunanjim ministrom "zaenkrat ni komunikacije". Povedano manj diplomatsko - predsednik republike in zunanji minister ne govorita. Ali pa govorita zgolj v primeru, ko je to zelo zelo nujno. Ko sta se predsednik države in zunanji minister udarila zaradi Kosova, je vlada sprejela posebno uredbo, ki naj bi zagotovila usklajeno mednarodno dejavnost predsednika države in vlade. Hkrati je zunanje ministrstvo predsedniku države dvakrat odsvetovalo, naj gre na pot. Odsvetovalo mu je pot na Kosovo, hkrati pa mu je zaradi varnostnih razlogov odsvetovalo načrtovano pot v Darfur. Ob tem, ko je zunanje ministrstvo predsedniku odsvetovalo pot v osrčje Afrike, je predsednik na hitro odgovoril, kako ga veseli, da zunanje ministrstvo skrbi za njegovo varnost.

Kljub pikrim podtonom v javnih nastopih, izmenjanih med predsednikom države in zunanjim ministrom, sta Drnovšek in Janša vse do konca januarja vzdrževala dovolj normalne odnose. Predsednik Drnovšek je bil zadovoljen, ko je pri Janši dobil zagotovilo, da vlada podpira njegovo mirovno iniciativo v Darfurju. Janša pa ni skrival navdušenja nad Drnovškovo odločitvijo, ko je ta objavil, da izstopa iz LDS. Janša je ob tem, ko je Drnovšek vrnil strankarsko izkaznico, komentiral, češ da gre za praktično priznanje razlik med Drnovškom in LDS. "Slej ko prej se je to moralo zgoditi," je pristavil in je bil ob tem pomenljivo dobre volje.

Duel z ministrom za pravosodje

Na začetku februarja pa se je polemika med predsednikom držav in vlado začel počasi seliti iz periferije proti centru. Predsednik Drnovšek je 1. februarja objavil novico, da je pomilostil Danila Kovačiča, nekdanjega direktorja Hita. Ob tem je v javnosti odmeval tudi podatek, da se ministrstvo za pravosodje s Kovačičevo pomilostitvijo ni strinjalo. Do javnih trenj med predsednikom in pravosodnim ministrstvom pa je prišlo v trenutku, ko je presenečenega predsednika pred TV kamerami nacionalne televizije doletelo vprašanje, kako to, da je pomilostil Ivana Tomanoviča, obsojenega zaradi preprodaje narkotikov. Predsednik sprva niti ni vedel, za kaj gre, 8. februarja, na praznični dan, pa je na pravosodnega ministra dr. Šturma naslovil vprašanje, zakaj je pravosodje predsedniku republike predlagalo Tomanovičevo pomilostitev. Ministrstvo za pravosodje je predsedniku odgovorilo še isti dan, minister Šturm pa je 9. februarja predsedniku odgovoril še osebno: javnosti je sporočil, da predsednik republike ni pomilostil zgolj Tomanoviča, ki je imela vsa potrebna priporočila, pač pa je pomilostil še tri preprodajalce, ki pa priporočil pravosodnih organov niso imeli. Urad predsednika republike je ob novici pravosodnega ministra reagiral s pojasnilom, češ da je predsednik trem preprodajalcem zaporno kazen zgolj skrajšal, dr. Drnovšek pa je hkrati objavil novico, da ustanavlja posebno komisijo za pomilostitve, ki jo bo vodil Aleš Zalar, do 31. decembra 2005 predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča. Ob odločitvi, da bo komisijo za pomilostitve vodil Aleš Zalar, velja pripomniti, da je minister za pravosodje dr. Šturm pred tedni sklenil, da Zalar ni primeren za ponoven prevzem funkcije predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča.

Pravični razvoj

Znaki, da med predsednikom republike in vlado obstajajo določene napetosti, so se februarja pojavili še na eni točki. Ko je predsednik najavil ustanovitev Gibanja za pravičnost in razvoj, je v obtok poslal nekaj pripomb o nesocialni ekonomski politiki. Tudi v najavi, da bo predsednik države ustanovil Gibanje za pravičnost in razvoj, bi lahko zaznali kakšno polemično ost, usmerjeno proti vladi. Pač - vlada je ustanovila Službo Vlade Republike Slovenije za razvoj. Ni pa ustanovila Službe Vlade Republike Slovenije za pravičnost. Glede na meglene obrise Drnovškovega Gibanja za pravičnost in razvoj ne moremo napovedovati, da bi bila ta iniciativa nekakšen institucionalni okvir, prek katerega bi Drnovšek predstavljal svoje socialne vizije. Pomenljivo je, da je 10. februarja sprejel predstavnike železničarskega sindikata, ki so v konfliktu z upravo Slovenskih železnic.

Resen konflikt med predsednikom in vlado pa se je izrisal, ko je dr. Drnovšek za Mladino povedal, da ne namerava podpisati zakona o azilu. Drnovškova napoved je pomembna zaradi več vidikov. Prvič, novi, restriktivnejši zakon o azilu, se napaja iz samega jedra ideologije sedanje vladajoče koalicije. Ideologija sedanje vladajoče koalicije namreč govori o nacionalni substanci, ki jo je treba braniti, ogrožajo pa jo lahko, med drugim, tudi imigranti. Ideologija branjenja nacionalne substance je v resnici v globokem protislovju z najnovejšimi Drnovškovimi vizijami o pomoči tretjemu svetu. Zakon o azilu na slovenske meje postavlja višje planke, predsednik z Zaplane pa želi sporočiti, da Slovenija pač ni tako zaplankana, da se ne bi mogla ukvarjati s problemi tretjega sveta.

Napoved, da Drnovšek ne bo podpisal zakona o azilu (a je to tik pred koncem predvidenega roka vendarle storil), predstavlja pomembno simbolno gesto, saj v poldrugem desetletju po uveljavitvi ustave predsednik republike v obtok še ni poslal signala, da je določen zakon v globokem konfliktu z njegovim pogledom na svet in njegovo vestjo. Res pa je, da je Drnovšek kot predsednik republike reagiral obupno pozno, hkrati pa možnosti, da zakona ne bi podpisal po mnenju ustavnih pravnikov enostavno nima. Hkrati pa ima predsednik na voljo nekaj drugih formalnih vzvodov, da učinkovito pove, ali se z vladno politiko strinjali ali ne. Ko so na začetku devetdesetih nastajala pravila parlamentarnega poslovanja, so poslanci, kot se spominja dr. Miro Cerar, svetovalec državnega zbora, sprva razmišljali o ideji, da parlament predsednika sploh ne bi obveščal o zakonih, ki so v obdelavi. Vendar je obveljalo stališče, da mora biti predsednik obveščen o vsem. Celo več: parlamentarna pravila na široko tolmačijo ustavno določbo, da mora predsednik republike na zahtevo državnega zbora izreči mnenje o posameznem vprašanju. Parlamentarni poslovnik namreč omogoča, da lahko predsednik tudi samoiniciativno izrazi željo, da bi nastopil pred poslanci. Če si torej zaželi, da bi mu parlament odstopil govorniški oder, lahko to stori praktično ob vsakem vprašanju. Zdi se, da je predsednik republike šele v zadnjem trenutku zaznal, da je zakon o azilu pretirano restriktiven. Če bi to zaznal pravočasno, bi lahko prišel v parlament in glasno, ob največji možni pozornosti javnosti, povedal, kaj si misli o vladni politiki branjenja nacionalne substance.

Drnovšek je torej na notranjepolitični šahovnici načrtoval potezo, ki z ustavnim redom ni predvidena. S tem je predsedniku vlade Janši omogočil, da je izogne vsebinski polemiki s predsednikom Drnovškom. "Predsednik republike po ustavi nima zakonodajnega veta, zakon je dolžan podpisati v osmih dneh. Če bi ravnal drugače, bi ravnal neustavno."

Tudi ko je Janša komentiral spor z Drnovškom glede potovanja direktorja Sove Podbregarja v Sudan, je bil redkobeseden. Povedal je, da ga je predsednik Drnovšek prvič obvestil, da bi Podbregarja poslal v Afriko. Drugič pa ga o načrtovani poti ni obvestil. Zato Janša kot predsednik vlade potovanja ni odobril.

Hkrati pa seje Janša odzval tudi na Drnovškovo oceno, da mednarodnim diplomatom očitno ni do rešitve krize v Darfurju. "Ne zdi se smiselno obtoževati vseh po vrsti, da so krivi za to, da ta iniciativa ne gre tako hitro, kot si je kdo želel," je izjavil Janša in dodal: "Ko vse po vrsti obtožujemo, da so za nekaj krivi, ne prispevamo niti k temu, da bi prišlo do pozitivne rešitve v Sudanu, niti to ne povečuje kredibilnosti slovenske države."

Medtem je predsednik republike že pakiral kovčke, ker se je odpravljal na azijsko turnejo. Spor med predsednikom republike in predsednikom vlade je šel za nekaj dni v hladilnik. Ker pa se je zadnje mesece spor med predsednikom in vlado s periferije sistematično širil proti centru, je zgolj vprašanje časa in predsednikovega navdiha, kdaj in glede česa se bosta ponovno udarila.