Kdo po Drnovšku?

"Mislim, da je bilo dovolj uradnih funkcij, vodilnih položajev," je povedal dr. Drnovšek, predsednik republike, ko je odgovarjal na vprašanja nacionalne TV hiše. "Ne bom kandidiral," je sporočil javnosti. Jeseni 2007 ime Janeza Drnovška ne bo natisnjeno na volilnih lističih.

Drnovškovo ime je bilo na volilni listič prvič natisnjeno leta 1989. Neznani doktor ekonomije, star vsega 38 let, je tedaj premagal Marka Bulca, predsednika Slovenske gospodarske zbornice in politika z ogromno kilometrino. Volitve leta 1990 je izpustil; ni kandidiral, ker je bil v trenutku prvih parlamentarnih volitev predsednik predsedstva SFRJ. Drugič je bilo njegovo ime na kandidatni listi leta 1992. Pa leta 1996. In leta 2000, ko je kot predsednik LDS vknjižil najbolj prepričljivo zmago. Leta 2002 je bilo njegovo ime na volilnih lističih natisnjeno dvakrat. Da bi dobil predsedniške volitve, sta bila potrebna dva kroga.

Najava, da Drnovšek odhaja s politične scene, je resna politična prelomnica. Na prvi pogled se zdi, da je napoved o odhodu s političnega prizorišča simbolično povezana z nerodnim dogodkom, ko se je dr. Drnovšek med osamosvojitveno proslavo onesvestil. Predsednika sta s prizorišča odnesla njegov pribočnik polkovnik Anton Tunja in predsednik parlamenta dr. Franc Cukjati, sicer zdravnik po poklicu. Kabinet je po dogodku sporočil, da je predsednika obšla slabost, ker se je na dan proslavi četrti dan postil. Pa vročina, visoka vlaga, divji urnik, na prizorišču proslave ni bilo stolov ...

In ni se zgodilo prvič, da je Drnovška med opravljanjem državniških dolžnosti obšla slabost. Maja 2002 je med obiskom v New Yorku zaradi dehidracije in izčrpanosti odpovedal srečanje z generalnim sekretarjem Združenih narodov Kofijem Annanom. Po krajšem počitku je tedaj ameriško turnejo vendarle nadaljeval in obisk v ZDA končal s sestankom v Beli hiši.

Vendar Drnovškove odločitve, da ne bo kandidiral, ne moremo povezovati z dogodkom na proslavi, ko je izgubil zavest. Intervju, v katerem je sporočil, da ne bo kandidiral, je bil namreč posnet pred samo proslavo. Hkrati pa se dogajanje na osamosvojitveni proslavi sproža bolj zoprna asociacija. Osamosvojitveno slovesnost si bomo zapomnili tudi po nenavadnem protokolarnem dogodku. Časno četo je najprej pozdravil predsednik republike, vrhovni poveljnik obrambnih sil. Kar je normalno. Častno četo ob državniških obiskih pozdravijo še najvišji tuji državniki. Na osamosvojitveni proslavi pa je častno četo pozdravil še brigadir Anton Krkovič. Takšnih protokolarnih bizarnosti v Sloveniji nismo vajeni. Ni jasno, po kakšni logiki je enemu od številnih slovenskih brigadirjev pripadla čast, da pregleda častno četo. Leta 1991 je Anton Krkovič predal raport tedanjemu predsedniku republike. Če naj bi bila letošnja proslava replika tiste, ki se je pripetila pred petnajstimi leti, bi brigadir lahko predati raport. Pregled častne čete pa ima v hierarhiji simboličnih dejanj povsem drugačno težo.

Da bi bila asociacija res neprijetna, velja dodati, da se je Drnovšku med njegovo 17-letno politično kariero protokolarna bizanost že zgodila. Leta 1989, le nekaj tednov zatem, ko je prevzel funkcijo šefa tedanje jugoslovanske države, je med slovesnostjo na Gazimestanu v nekem trenutku na osrednje mesto tričlanske državne delegacije, ki je polagale venec, vskočil Slobodan Milošević. Protokol ima svoja politična pravila. Mesto šefa države je v sredini. Če nekdo, ki ni šef države, stopi na njegovo mesto, je to resen protokolarni incident. In če častno četo pozdravi nekdo, ki ni šef države, je to protokolarni incident. Obisk Gazimestana je bila ena prvih Drnovškovih državniških obveznosti. Proslava ob obletnici osamosvojitve sicer ni zadnja Drnovškova državniška obveznost. Je pa sovpadla z objavo novice, da se umika.

Aktivni Drnovšek

Domneva, da dr. Drnovšek leta 2007 ne bo ponovno kandidiral, je bila v zraku že nekaj časa. 28. maja, ko je Drnovšek na Turjaku ustanavljal Gibanje za pravičnost in razvoj, je na vprašanje, ali bo na volitvah ponovno kandidiral, odgovoril s svojih nerodnim smislom za humor: "Predsedniške volitve? A to je tisto, kar se bo zgodilo drugo leto? Se bomo takrat o tem pogovarjali." Že sama ideja, da bi ustanovil civilno-družbeno gibanje, se slabo sklada z državniško funkcijo. Civilno-družbena filozofija Gibanja za pravičnost in razvoj nima ravno veliko skupnih imenovalcev s političnim realizmom. Ideje gibanja sodijo v sfero simpatičnih političnih utopij, ne pa v sfero brutalnih političnih interesov. Z napovedjo, da leta 2007 ne bo kandidiral na predsedniških volitvah, je dr. Drnovšek potegnil črto. Če bi se premislil, bi ogrozil lastno kredibilnost. In bi kot nekredibilen politik tvegal, da volitve izgubi. Drnovšku pa je šlo v politiki predobro, da bi kariero končal s porazom. Med petimi nastopi na volitvah je namreč vedno zmagal.

Oktobra lani je dr. Drnovšek javnost presenetil z izrazitim povečanjem predsedniške dejavnosti. Najprej se je 15. oktobra nepričakovano udeležil kongresa LDS in udeležence zbora pozdravil z dolgim nagovorom. Takoj zatem je javnosti predstavil iniciativo za rešitev kosovskega vprašanja. Drnovškova iniciativa je med drugim predvidevala, da bi Kosovo v petih letih dobilo mednarodno pravno subjektiviteto. Povedano drugače, Kosovo bi v petih letih doseglo mednarodno priznanje. Drnovšek se za kosovsko iniciativo ni odločil po konzultacijah z vlado, pač pa je akcijo, ki je razburila zlasti Beograd, izvedel samostojno. Ob tem so se v vplivnih krogih, ki so blizu vladajoči koaliciji in predsedniku vlade, zastavljala vprašanja, ali je Drnovšek morda prekoračil ustavna pooblastila. V zraku so bile celo ideje o ustavni obtožbi.

Že ob Drnovškovi povečani politični dejavnosti oktobra lani se je zastavilo vprašanje, kako razumeti to početje. Je kontroverzna iniciativa za mednarodno priznanje Kosova povezana z morebitno vnovično kandidaturo ali ne? Ker je bil dr. Drnovšek po izvolitvi leta 2002 v določenih obdobjih precej neopazen, je oktobra lani krožila tudi interpretacija, da se je za večjo politično dejavnost odločil zaradi potrebe volilne kampanje leta 2007. Pač, zoprno je iti na volitve, če obstaja možnost, da bi ti protikandidat zabrusil, kako si pred tem funkcijo nekaj let opravljal z levo roko.

Če je ob Drnovškovi kosovski iniciativi ena od interpretacij govorila, da se je za povečanje dejavnosti odločil zaradi potreb kampanje leta 2007, je druga interpretacija, ki je tedaj morda zvenela nekoliko naivno, prihajala iz ust enega od njegovih dolgoletnih sodelavcev. "To počne, ker misli, da je tako prav." Nekaj mesecev kasneje je jasno, da je bila pravilna ta, na videz naivna interpretacija. Poteze, ki jih je dr. Drnovšek potegnil v zadnjem letu, niso povezane z ambicijo, da bi dodatnih pet let sedel v uradu predsednika republike.

Gibanje?

Ko je dr. Drnovšek najavil, da ustanavlja Gibanje za pravičnost in razvoj, se je vprašanje o njegovih političnih ambicijah zastavilo še enkrat. Neznanke so se pojavljale zlasti ob Drnovškovi odločitvi, da 27. januarja 2006 v prostore predsedniškega urada povabi del poslanske skupine LDS in jih razloži, kakšni so načrti Gibanja. Ena od interpretacij je tedaj trdila, da si Drnovšek gradi novo politično infrastrukturo. Kak ducat poslank in poslancev, ki jih je predsednik gostil sredi zime, naj bi bilo jamstvo, da bi imela nova Drnovškova organizacija svoje "politično krilo", torej instrument, ki bi ideje Gibanja zastopal tudi v oblastnih organih. Ugibanje, da Drnovšek morda ustanavlja povsem novo politično stranko, so se okrepila zlasti na koncu januarja 2006, ko je izstopil iz LDS. Po najavi, da Drnovšek leta 2007 ne bo ponovno kandidiral, je jasno, da so bile interpretacije o izgradnji nove Drnovškove politične infrastrukture napačne.

Novi Drnovšek

Po letu 1999, ko so dr. Drnovšku zaradi rakaste tvorbe odstranili ledvico, je še kot predsednik vlade izrazito spremenil življenjski slog. "Ko sva se zadnjič videla, sva se pogovarjala skoraj izključno o prehrani," je pred časom povedal mož, ki je v drugi polovici devetdesetih veljal za najtesnejšega Drnovškovega političnega sodelavca. Hkrati se zdi, da je v zadnjih letih radikalno spremenil pogled na svet in si na novo izpisal seznam političnih prioritet. Če je bil seznam Drnovškovih političnih prioritet v devetdesetih letih sestavljen iz makroekonomskih tem, denimo inflacije ali privatizacije, je dandanes postavljen na glavo. Na seznamu prioritet so zdrava hrana, pravice živali, usoda malega človeka. In lakota v Afriki. Ter mir v tretjem svetu. "Spremeniti svet na bolje," je eno od gesel, s katerim je zadnje čase nastopal dr. Drnovšek.

Ob tem se zastavlja vprašanje, v kolikšni meri je na Drnovškovo odločitev, da zapusti politiko, vplivalo njegovo radikalno nezadovoljstvo s političnimi institucijami. Tudi mednarodnimi. Ob iniciativi za dosego miru v Darfurju, ko s svojo pobudo v nekem trenutku ni in ni mogel uspeti, je Drnovšek v obtok poslal nekaj izjemno pikrih pripomb na račun mednarodne diplomacije. Njegova ambicija, da bi osebno odpotoval v Darfur in skušal na samem kraju vojnih spopadov in humanitarne katastrofe posredovati v korist miru, ni bila uresničena. Če ima Drnovšek resno ambicijo, da bi svet spreminjal na bolje, in ob tem vsaja vtis, da se mu orjaške in neučinkovite politične institucije skorajda gnusijo, je razumljivo, zakaj zapušča politično institucionalno sceno.

Predsednik v opoziciji

Kljub temu, da predsednik republike po ustavi nima velikih pooblastil, Drnovškova politična dejavnost ni brez teže. Zlasti v zadnjih mesecih Drnovšek v politično odločanje posega z mnenji, ki so pogosto v nasprotju z načrtovanimi potezami vladajoče koalicije. Drnovšek je, denimo, javno nasprotoval ideji, da bi ob obletnici osamosvojitve organizirali vojaško parado. Najavil je celo, da ne bo podpisal novega zakona, ki ureja problematiko azila, češ da neustrezno posega v človekove pravice prosilcev za azil. Ob Drnovškovi najavi, da zakona ne bo podpisal, je v politični in strokovni javnosti nastal manjši vihar, saj se Slovenija še ni soočila s situacijo, ko bi predsednik najavil, da zakona ne bo razglasil. Tudi ob najavi, da nove zakonodaje o azilu ne bo podpisal, so se pojavile napovedi, da utegne Drnovška doleteti ustavna obtožba. Drnovšek je v zadnjem trenutku, ko je bil seznanjen s pravnimi mnenji, da nima pravice veta, zakon s predsedniškim podpisom vendarle poslal v objavo Uradnemu listu.

Zakaj je Drnovškovo politično delovanje v zadnjim mesecih pomembno? Zato, ker vpliva na samo dojemanje političnega horizonta. Sedanja vladajoča koalicija je izjemno uspešna pri strategiji postavljanja političnega dnevnega reda. Drnovšek je bolj ali manj edini slovenski politik, ki mu uspe na politični dnevni red vnesti še kakšno novo temo. Hkrati je Drnovšek v zadnjih dneh pokazal, da dvomi v iskrenost dnevnega reda, ki ga je javno objavila vladajoča koalicija. Na javnem delu dnevnega reda so namreč gospodarske reforme. Vladi je javno sporočil svojo oceno, da se reforme ne dogajajo. In da se v resnici odvija proces prevzemanja vseh vzvodov oblasti.

Ta ocena je dragocena. V evforičnem vzdušju obletnice osamosvojitve nam želi politična elita vsiliti predstavo Slovenije kot družbe, v kateri ni konfliktov z objektivnim materialnim ozadjem. Politična elita nam vsiljuje predstavo dežele, ki je najboljša na svetu, morebitni konflikti v tem neizmerno uspešnem zemeljskem raju pa so zgolj posledica kapric posameznikov, ne pa njihovega objektivnega družbenega položaja. Politična elita vsiljuje predstavo, da konflikti v družbi obstajajo zgolj zato, ker posamezniki niso sposobni doumeti, kaj je v njihovem "objektivnem interesu". In tisti, ki kvarijo podobo družbe brez konflikta, imajo bodisi "bolne glave" bodisi gre za kakšno drugo verzijo osebnostne patologije.

Če nič drugega, Drnovšek sporoča, da ne živimo v najboljšem možnem svetu.

Po letu 2007

Napoved, da Drnovšek po letu 2007 zapušča strankarsko in državno prizorišče, prinaša neka vprašanj. Prvič, kaj bo Drnovšek počel po letu 2007? Vprašanje, kaj naj počne vrhunski politik dan zatem, ko zapusti funkcijo, v Sloveniji ni novo. Podobno vprašanje si je zastavljal tudi Milan Kučan, predsednik države do leta 2002. Kučanova ideja, da ustanovi Forum 21, se je izkazala za globoko kontroverzno. Kot da bi Kučan z ustanovitvijo Foruma 21 želel za nazaj potrditi domnevo, da je obvladoval močno neformalno omrežje najmočnejših slovenskih direktorjev. Z ustanovitvijo Foruma 21 je Kučan na kocko postavil znatno količino moralnega kapitala, ki ga je kopičil od leta 1990 naprej. Zaradi kockanja z moralnim kapitalom je zato Kučanov neformalni vpliv dosti manjši, kot je bil.

Vendar Kučan ni prvi, ki se je ukvarjal z vprašanjem, kaj storiti "dan pozneje". Leta 1991 se je to vprašanje zastavljalo tudi Drnovšku. Marca 1991, nekaj mesecev po plebiscitu, nekaj mesecev pred razglasitvijo samostojnosti in v času, ko je CIA napovedovala, da bo v Jugoslaviji najverjetneje izbruhnila vojna, je Drnovšek, tedaj član predsedstva SFRJ, z najtesnejšimi sodelavci ustanovil fundacijo Pharos, ki naj bi se ukvarjala z vprašanji razvoja. Mimogrede, Pharos pomeni svetilnik. In domislica sedanjega predsednika vlade, naj bo Slovenija kot nekakšen svetilnik, ni nova. Drnovšek je bil v fundaciji Pharos posebej dejaven v obdobju, ko ni imel nobene formalne funkcije, torej do aprila 1992.

Z ustanovitvijo Gibanja za pravičnost in razvoj je Drnovšek postavil okvir svoje post-predsedniške dejavnosti. Moralni kapital, ki ga ima v tem trenutku, je dovolj velik, da Drnovšek po odhodu iz pisarne ne bo potisnjen na popolno politično in družbeno margino. Zato se zdi, da bo tudi po odhodu iz urada predsednika republike na politični dnevni red lahko spravil kakšno temo. Če nič drugega, lahko Drnovšek na dnevni red spravi kakšno ekološko temo - in ekologija je v zadnjem desetletju praktično izginila s seznama političnih prioritet.

Drugo vprašanje pa je, kaj Drnovškov odhod pomeni za institucionalni del politike. Zdi se, da na desnici nimajo posebnih zadreg, ko v obtok frcajo imena možnih kandidatov za predsedniške volitve leta 2007. Lojze Peterle, poslanec evropskega parlamenta, denimo, je eden od hipotetičnih kandidatov. Po eni strani je ravno dovolj odmaknjen od notranjepolitičnih zdrah, da njegova javna podoba ni pretirano kontaminirana. Po drugi strani sistematično gradi imidž človeka iz ljudstva.

Vprašanje je, kakšne so državniške ambicije dr. Dimitrija Rupla. Pred časom je krog Nove revije, katerega najvidnejši član je, primerjal s poljskim gibanjem Solidarnost, ki ga je vodil kasnejši predsednik Walensa, ter češkim demokratičnim gibanjem, ki ga je vodil kasnejši predsednik Vaclav Havel.

Še vsaj dve imeni iz krogov blizu sedanji vladajoči koaliciji veja omeniti. Barbara Brezigar, generalna državna tožilka, je leta 2002 zbrala presenetljivo visoko število glasov. Dr. Peter Jambrek bi, če bi se odločil za kandidaturo, svoj neformalni vpliv formaliziral.

Kaj pa karizmatična imena z levice? Zdi se, da ima državniške ambicije sedanji predsednik SD Borut Pahor. Ima tudi predsedniško karizmo? Naša anketa mu kaže dobro. Morda bi nekaj te karizme našli pri dr. Jožetu Mencingerju, legendarnem rektorju ljubljanske univerze ter nekdanjem podpredsedniku prve demokratično izvoljene vlade. Vendar se zdi, da je karizma dr. Mencingerja, ki je za zdaj omejena na intelektualni del volilnega telesa, v obratnem sorazmerju z njegovimi ambicijami.

Do predsedniških volitev je šestnajst mesecev. Če na desnici ni zadreg z imeni potencialnih kandidatov, je zadrega na levici v tem trenutku velika. Ob tem velja dodati, da je nekaj zadreg na levici, zlasti v liberalnem taboru, povzročil tudi sam Drnovšek. Nenazadnje, ko je izstopil iz LDS, je stranko povsem presenetil. Sporočilo, da vrača strankarsko izkaznico, pa je v javnost prišlo v trenutku, ko je bil sam na državniškem obisku v Bukarešti.