Obtožujem!

"Skuša si podrejati nekatere druge institucije - gospodarstvo, medije -, ampak institucije predsednika si ne bo podredila, dokler sem predsednik," je udaril predsednik republike dr. Drnovšek, ko je opisoval početje vlade. Povod za pripombo, da si skuša vlada podrediti vse mogoče, je bil trivialen. Predsednik republike je na obisk povabil bolj ali manj samooklicanega srbskega prestolonaslednika Karađorđevića, predsedniku vlade Janši pa Drnovškovo druženje s srbsko modro krvjo ni bilo všeč. In sta se spričkala, koga lahko gosti predsednik republike. Mora seznam Drnovškovih gostov verificirati vlada ali pa lahko Drnovšek avtonomno odloča, koga bo povabil na obrok? Drnovšek vztraja na stališču, da se lahko sreča s komerkoli, četudi gre za srbskega princa, indijskega duhovnega voditelja, indijanske svečenike iz Bolivije ali direktorja ruske družbe Gazprom. Vlada pa bi rada predsednikovi dejavnosti nataknila uzde koordinacije.

Predsednikova pripomba, da si skuša vlada podrediti nekatere druge institucije - gospodarstvo in medije, denimo - ni bila deležna posebne pozornosti. Pa vendarle - očitek, da si vlada podreja družbene podsisteme, ki naj bi bili avtonomni, je vsaj tako resen, kot trditve dela pravne stroke, da Drnovšek prebija pooblastila, ki mu jih daje ustava. Če ima vlada ambicije, da bi se vtikala v sisteme, ki naj bi bili avtonomni, namreč vodi v avtoritarno ureditev. In očitek, da si vlada podreja gospodarstvo in medije, je v resnici očitek o avtoritarni naravi sedanjega sistema.

So Drnovškovi očitki utemeljeni? Si vlada res podreja gospodarstvo? In medije? Drnovšek se je relativno dolgo časa izogibal temeljitejšim komentiranjem vladne gospodarske politike. Leta 2005 je ideje vlade, da bi bile gospodarske reforme potrebne, z nekaterimi gestami podprl. V letih, ko so bili voditelji sedanje vladajoče koalicije še v opoziciji, Drnovšek pa je že bil predsednik republike, so bili odnosi med Janšo in Drnovškom več kot korektni. S tem, ko se je Drnovšek kot predsednik republike odločil, da bo organiziral okroglo mizo s pogovori o prihodnosti Slovenije, je tedanji opoziciji zagotovil odmeven forum, na katerem je lahko Janša predstavil ključne politične ideje. Tedanja opozicija je Drnovškove pogovore o prihodnosti Slovenije izrecno pozdravila.

V drugi polovici leta 2005 smo lahko zaznali prve praske med uradom predsednika in vlado. Vlada se je pritoževala zlasti zaradi predsednikove zunanjepolitične dejavnosti, ki - tako vlada - ni bila usklajena z zunanjim ministrstvom. Vlada, denimo, je negodovala, ko je predsednik objavil načrt za Kosovo. Drugo prasko smo lahko zaznali, ko je predsednik republike želel v Sudan poslati dr. Iztoka Podbregarja, direktorja Sove. Podbregar, ki je nekoč nosil generalski čin, naj bi v Sudanu kot predsednikov osebni odposlanec posredoval pri vladi in upornikih, vendar predsednik vlade Janša Podbregarju, ki mu je neposredno podrejen, ni dal dovoljenja za pot v Afriko. Tretjo prasko smo lahko zaznali, ko je Drnovšek javno kritiziral idejo vlade, da bi ob obletnici osamosvojitve organizirali vojaško parado.

Ključne pripombe pa si je Drnovšek prihranil prav za praznični čas. Nekaj dni pred obletnico osamosvojitve je v intervjuju za Finance vladi prvič odkrito in javno očital, da je po eni strani njena reformna vnema popustila. Po drugi strani pa je vladi in vladajoči koaliciji zastavil vprašanje, ali se namerava še naprej ukvarjati zgolj sama s sabo in z utrjevanjem oblasti. Drnovškova pripomba o vladni ambiciji, da zgolj utrjuje oblast, je bila junija formulirana kot vprašanje. Slab mesec dni kasneje, 20. julija, pa je Drnovšek očitek o podrejanju institucij izrekel v trdilni obliki. "Vlada si ne bo podredila institucije predsednika. Skuša si podrejati nekatere druge institucije - gospodarstvo, medije -, ampak institucije predsednika si ne bo podredila, dokler sem predsednik."

Novinci

V Uradnem listu bomo zaman iskali dekret, iz katerega bi lahko razbrali, da se vlada vtika v medije. Ali v gospodarstvo. Neposredne pravne pristojnosti vlade, ko gre za konkretne odločitve o gospodarstvu, so relativno omejene. Vlada, denimo, lahko postavi nadzorni svet Kapitalske družbe ter upravni odbor Slovenske odškodninske družbe. Ima vpliv na imenovanje nadzornih svetov podjetij v pretežni državni lasti. Se s tem, da politika nastavi nadzornike v Telekomu, Slovenskih železnicah, Elesu, Holdingu slovenskih elektrarn, Pošti Slovenije, NLB, NKBM, Zavarovalnici Triglav, vpliv vlade na gospodarstvo konča? Hm. Če v roke vzamemo seznam največjih nefinančnih slovenskih podjetij in odkljukamo, v katerih podjetjih so bili po volitvah oktobra 2004 zamenjani direktorji, spisek ni kratek. Na seznamu petdesetih največjih podjetij bomo našli osemnajst direktorjev, ki so bili po spremembi politične oblasti nastavljeni na novo. Torej je novincev v tem delu gospodarske elite več kot tretjina.

Je to malo ali veliko? Leta 1999 in 2000 je v slovenski sociološki skupnosti potekala zanimiva diskusija, kaj se v Sloveniji dogaja s stopnjo reprodukcije elit. Ali elitne položaje še vedno zasedajo ljudje, ki so ekonomske vzvode oblasti držali v rokah še v starem režimu? Ena od meritev je namreč ugotavljala, da je bila med letoma 1988 in 1995 stopnja reprodukcije ekonomske elite 85-odstotna. Četudi je bilo opravljenih meritev več, se je polemika, ki sta jo vodila zlasti dr. Anton Kramberger in dr. Frane Adam, vrtela okrog te številke. In kaj naj bi pomenil podatek o 85-odstotni stopnji reprodukcije ekonomske elite? Če zelo poenostavimo - 85 odstotkov top managerjev, ki so ključne položaje v velikih in uspešnih slovenskih podjetjih zasedali leta 1988, smo lahko na enakih položajih zasledili tudi leta 1995. Torej sprememba političnega sistema, ki se je zgodila leta 1990, praktično ni vplivala na zasedbo ekonomske elite. Nekaj managerjev je šlo v penzijo, večina tistih, ki so bili na položaju leta 1988, pa je kljub spremembi sistema in osamosvojitvi tudi leta 1995 ostala na direktorskih položajih.

Podatek o visoki stopnji reprodukcije ekonomske elite med letoma 1988 in 1995 je do neke mere paradoksalen. V Demosu je ob prevzemanju oblasti tekla resna notranja polemika, ali bi veljalo t.i. rdeče direktorje odstreliti ali pa bi iz naredili domačo buržoazijo. Tisti del Demosa, ki se je ideološko povezoval z diasporo, je navijal za zamenjavo "rdečih direktorjev". Liberalni del Demosa pa je menil, da bi bili managerji, ki so v socializmu postavili relativno spodobna podjetja, lahko nosilci privatizacije. Dejstvo pa je, da politična oblast na začetku devetdesetih ni imela vzvodov, da bi posegla v podjetja, ki so bila zdrava.

Vendar to ni edini paradoks. Nepričakovani stranski produkt procesa privatizacije, ki se je začel leta 1992, je ta, da je po končanem lastninskem preoblikovanju podjetij v drugi polovici devetdesetih politična oblast spet dobila vzvod, prek katerega je lahko posegala v gospodarsko strukturo. Se pravi - proces privatizacije, ki naj bi dokončno zagotovil, da bosta politika in ekonomija postala dva ločena svetova, se je končal tako, da je politika skozi zadnja vrata vendarle lahko vstopila v podjetja. Paradržavna finančna sklada, Kapitalska družba in Slovenska odškodninska družba, sta namreč v olastninjenih podjetjih obdržala na videz skromnih 20 odstotkov delnic. Izkazalo pa se je, da je paket delnic, nad katerim ima roko vsakršna vladajoča koalicija, še kako pomemben. Zakaj je država prek paradržavnih skladov v podjetjih obdržala 20-odstotne lastniške deleže? Po eni strani bi z dividendami ter drugimi finančnimi operacijami servisirali pokojninski sklad. Po drugi strani pa bi z istimi finančnimi viri servisirali obveznosti države do tistih, katerih premoženje je bilo po vojni nacionalizirano, pa premoženja niso dobili vrnjenega v naravi.

Paradoks slovenske privatizacije, ki je tekla v letih, ko je vlado vodil dr. Drnovšek, je torej gromozanski. Če naj bi privatizacija prinesla tudi modernizacijo družbe, ko bi bila politika in ekonomija dva ločena svetova, saj politika ne bi več imela vzvodov za poseganje v podjetja, se je zgodilo ravno obratno. Lastniški deleži paradržavnih skladov so ravno dovolj veliki, da lahko politična oblast v podjetja pride tudi skozi glavni vhod, ne zgolj po požarnih stopnicah. Še bolj paradoksalno: avtonomija zdravega dela gospodarstva, torej tistih podjetij, ki niso šla v državni sanacijski program, je bila v obdobju spremembe političnega sistema večja, kot je danes. Takrat je politična oblast na zdravi del ekonomijo vplivala prek neformalnega omrežja. Pač, "old boys", stari fantje, so se poznali med seboj, če se je bilo potrebno kaj zmeniti, jih je Kučan povabil na Triglav. Tudi danes politika na ekonomijo vliva pred neformalnega omrežja. Biznis in politika se srečujeta na Triglavu. In na golfu. Le da so v Kučanovih časih na Triglav šli skozi Vrata, zdaj, v Janševih časih, se gre pa na Triglav skozi Zadnjico. Vendar politika vpliva zlasti prek formaliziranega omrežja, prek omrežja nadzornih svetov. V središču tega omrežja je Kapitalska družba, politična oblast pa ima na KAD neposreden vpliv.

Kandidatna lista

Če smo trdili, da bi v Uradnem listu zaman iskali dekret, v katerem bi bil opisan način vmešavanja politike v biznis, pa lahko učinke tega vmešavanja iz Uradnega lista vendarle razberemo. Če damo na mizo javno objavo z listo kandidatk in kandidatov na parlamentarnih volitvah ter podatke o članih nadzornih svetov, ki jih v drobnem tisku objavlja Uradni list, pridemo do presenetljive ugotovitve. Strankarske kandidatne liste niso zgolj sredstvo za osvojitev sedežev v zakonodajni veji oblasti. Strankarske kandidatne liste niso zgolj pripomoček za osvojitev položajev v izvršni veji oblasti. Kandidatne liste so tudi orodje za osvajanje položajev v gospodarstvu.

Na zadnjih parlamentarnih volitvah je zmagovita stranka dobila 29 poslanskih sedežev. Pol ducata kandidatov za mesto v parlamentu je ob volilni zmago dobilo ministrski položaj. To, da kandidati zmagovite stranke dobijo službe v parlamentu in vladi, je zelo dobro. To je, med drugim, smisel parlamentarne demokracije.

Kaj pa se je zgodilo s kandidati, ki na parlamentarnih volitvah niso uspeli? Za ilustracijo prelistajmo zgolj kandidatno listo največje stranke. Znaten del teh kandidatov je prevzel funkcije v nadzornih svetih ali upravah podjetij. Začnimo kar na Gorenjskem: kandidat SDS Janez Potočnik (ki ga je smemo zamenjati z evropskim komisarjem dr. Janezom Poročnikom) je prevzel funkcijo v nadzornem svetu Aerodroma Ljubljana. Bogomir Vnučec sedi v nadzornem svetu Casinoja Bled in ljubljanskega Gradisa. Rado Likar je član skupščine KAD-a. Alojz Zorn je v nadzornem svetu Splošne plovbe. Ervin Bužan je v nadzornem svetu Intereurope. Jana Grbec je članica upravnega odbora SOD-a in članica uprave Hita. Dr. Gregor Gomišček je član nadzornega sveta Krke in Zavarovalnice Triglav. Milan Orožen Adamič je za krajši čas prevzel položaj v nadzornem svetu Elesa (potem pa je postal slovenski veleposlanik v Zagrebu). Bogomir Špiletič je po volitvah za krajši čas prevzel funkcijo v nadzornem svetu Nove Kreditne banke Maribor. Franc Branko Grošl je nadzornik v Adrii Airways. Vitoslav Tuerk je postal direktor Elesa in član nadzornega sveta Taluma. Stanislav Hren je postal nadzornik Elektra Celje. Ljubo Žnidar je član nadzornega sveta KAD-a. Franc Sever je nadzornik v Termoelektrarni Šoštanj. Samo Kreže je nadzornik v trboveljski termoelektrarni. Slavko Kmetič je nadzornik v Rudniku Trbovlje. Robert Rožič je namestnik direktorja Mobitela. Gregor Jeza in Alojz Glavač sta nadzornika v Fotoni. Dragica Jazbec je nadzornica v Svei. In v skupščini KAD-a. Seštejmo: zmaga na volitvah prinaša 29 položajev v parlamentu. OK. Šest oseb s kandidatne liste SDS je prevzelo funkcije v vladi. OK. Na kandidatni listi SDS, ki se je potegovala za položaj v parlamentu, pa lahko najdemo še dvajset oseb, ki so po neuspešni kandidaturi dobili položaje v nadzornih svetih ali upravah slovenskih podjetij. To pa ni OK. To namreč pomeni, da zmaga na volitvah na široko odpira vrata v gospodarsko tkivo.

Seveda kandidatna lista največje stranke ni edina kadrovski bazen, iz katerega se napaja nova ekonomska elita. Obstaja še SLS-ovski kadrovski bazen. Pa kadrovski bazen NSi. Pa DeSUS-a. In, seveda, obstaja še nekaj velikih kadrovskih cistern, v katerih so strankarsko vezani ljudje, ki na parlamentarnih volitvah niso kandidirali, vendar so njihove ambicije v gospodarstvu velike. Potem so tu še strici in tete. Pa sestre in soproge. In potem človek lista seznam članic in članov novega nadzornega sveta kranjskega podjetja Iskraemeco. Iskraemeco je podjetje, ki ima po eni strani resne težave. Po drugi strani gre za podjetje, ki ima zaradi močne razvojne ekipe vsaj hipotetične možnosti za uspeh. In kdo je v nadzornem svetu Iskraemeca nadomestil dr. Jožeta Mencingerja, enega najuglednejših slovenskih ekonomistov? Marta Jarc. Kdo je Marta Jarc? Poslovni registri je ne omenjajo. Je pa direktorica tržišče občinske uprave. Torej desna roka župana in poslanca Pavla Ruparja. In je tudi sestra poslanca Branka Grimsa, sicer predsednika kranjskega občinskega odbora SDS. Branko Grims ima v Kranju podpredsednika, Bojana Homana. In Bojan Homan je, kot je pisalo v njegovi uradni biografiji ob kandidaturi za poslanca državnega zbora, poročen. Saša Homan, druga nova članica nadzornega sveta Istraemeco, je pa soproga podpredsednika kranjskega odbora SDS. Zgolj spotoma - država je najavila umik iz gospodarstva, našel se je celo zasebni investitor, ki bi v Iskraemeco prinesel svež denar, vendar paradržavna sklada ponudbe zasebnega investitorja Mirka Tuša nista sprejela. Zdaj naj bi svež kapital zagotovila paradržavna sklada.

Je to, da so strankarski ljudje glavni kadri za tkanje novega omrežja ekonomske elite, edini znak, da si vlada podreja gospodarstvo? Obstaja tudi bolj sofisticirana pot. "Ob vabilu, naj stopim v nadzorni svet enega od podjetij, v katerem ima država velik vpliv, sem dobil tudi ponudbo, naj se vpišem v stranko," omenja poslovnež, ki ne želi biti imenovan.

"Dokler je država tako pomemben odločevalec, kot je pri nas, bo sistem generiral lojalnost direktorjev vsakokratni politični eliti. Če so zakoni netransparentni, če so gradbena, lokacijska in uporabna dovoljenja odvisna od volje politike, če država prek KAD-a in SOD-a obvladuje pomembne lastniške deleže, potem se management pač veže na politično oblast," ugotavlja Samo Hribar Milič, sekretar združenja delodajalcev. In dodaja: "Seveda prihaja do političnih prestopov. In ti so številni. Managerji ne prestopajo zato, ker bi povsem zamenjali ideološke koordinate, pač pa zato, ker so pragmatični. Če človek pri nas ni pragmatičen, ne more biti uspešen manager."

Mediji in vlada

Kaj pa Drnovškov očitek, da si skuša vlada podrediti medije? Recimo, da v Sloveniji obstajajo trije veliki dnevni časopisi, Delo, Dnevnik in Večer. Na Delu in Večeru je v zadnjih mesecih prišlo do menjav uredniških ekip, na Dnevniku pa ne. Uredniški ekipi sta se zamenjali tudi na nacionalnem radiu in na nacionalni televiziji. Dokazovanje, da so kadrovske zamenjave v uredništvih povezane z vladnimi ambicijami, da si podredi medije, je bolj zapleteno početje. Vendar že gostota zamenjav kaže, da v medijih teče podoben proces kot v gospodarstvu.

Ima torej Drnovšek prav, ko očitajoče trdi, da si vlada podreja druge institucije, denimo medije in gospodarstvo? Ko opisuje dejansko stanje, je kar natančen. Njegove analize vzrokov pa še nismo slišali. Ob tem pa vendarle velja dodati, da je gospodarski sistem, ki vladajoči koaliciji omogoča vstop v gospodarstvo, nastajal v letih, ko je vlado vodil on. Razlika je morda zgolj v tem, da je bila ob nastajanju gospodarskega sistema predvidena možnost, da se politika v gospodarstvo zvleče skozi zadnja vrata. Zdaj pa je prikoraka na glavni vhod.