Spolni zločini in Vatikan

Hej, boste rekli, če je Vatikan res vse vedel o spolnih zlorabah mladoletnih oseb znotraj katoliške cerkve, ki so na začetku 21. stoletja, točneje leta 2002, z različnih koncev sveta pridrle na dan in resno grozile, da bodo spodkopale temelje ene najstarejših institucij na svetu, zakaj potem pri Svetem sedežu ves ta čas niso ukrenili ničesar, da bi odpravili njihove vzroke, ublažili nastalo škodo in potencialnim žrtvam pedofilskih duhovnikov prihranili nadaljnje trpljenje?

Odgovor na to vprašanje je precej bolj zapleten, obsega 39 strani, v latinščini pa se glasi Crimen Sollicitationis. In če si ga pobliže ogledate, boste videli, da sploh ni res, da Vatikan v zvezi s spolnimi zlorabami mladoletnih oseb ni ničesar ukrenil. Prav nasprotno, Sveti sedež je storil prav vse, kar je bilo v njegovi moči. Vendar ne v smislu odpravljanja vzrokov spolnih zlorab, blaženja nastale škode in reševanja potencialnih žrtev pedofilskih duhovnikov pred nadaljnjim trpljenjem, marveč v smeri prikrivanja spolnih zločinov in loščenja brezmadežne podobe katoliške cerkve.

Crimen Sollicitationis, v prostem prevodu zločin nagovarjanja k spolnemu dejanju, je naslov zaupnega dokumenta, ki ga je leta 1962 izdal Sveti oficij, vsebuje pa navodila škofom in ostalim visokim cerkvenim dostojanstvenikom, kako ravnati v primerih, ko se duhovniki zapletejo v prepovedana spolna dejanja, pri tem pa za uresničitev svojih namenov izkoristijo institut spovedi. Dokument, ki zapoveduje maksimalno diskretnost v primerih 'najhujših zočinov', ko denimo pride do spolnih stikov med duhovnikom in živaljo, otrokom ali moškim, je sestavil takratni prefekt Svetega oficija, kardinal Alfred Ottaviani, potrdil pa ga je papež Janez XXIII., morda najbolj liberalen, razumen in napreden papež 20. stoletja, o čemer priča tudi njegov vzdevek Dobri. Janez XXIII., ki je bil zaradi svojih liberalnih pogledov priljubljen med nižjimi cerkvenimi dostojanstveniki, visokim, s konservativnim kardinalom Alfredom Ottavianijem na čelu, pa so šli njegovi pogledi močno v nos, je svet prvič osupnil leta 1959, ko je napovedal sklic reformnega koncila za posodobitev katoliške cerkve, prizadeval pa si je tudi za spravo s protestantizmom ter za premostitev prepada med rimskokatoliško cerkvijo in ortodoksnimi vzhodnimi cerkvami. No, po smrti leta 1963 ga je nasledil tradicionalnejši oziroma 'poslušnejši' Pavel VI., ki mu je bil kardinal Ottaviani precej bolj naklonjen, z vzpostavljeno kontinuiteto pa je tudi Crimen Sollicitationis pridobil na teži. Skratka, zaupni dokument je cerkveno osebje in dostojanstvenike zavezoval - in jih kakopak še zmeraj zavezuje! - k brezpogojni tajnosti podatkov o seksualnih zločinih in njihovih žrtvah. Za kršenje molčečnosti so bile zagrožene visoke kazni, vključno z izobčenjem iz katoliške cerkve, ki ga lahko prekliče samo papež. Dokument je bil dejansko zelo zaupen, saj je zanj marsikateri škof prvič slišal leta 2001, ko je začelo naraščati število obtožb zaradi spolnega nadlegovanja mladoletnikov s strani katoliških duhovnikov. Kot referenco, kako ravnati v takih primerih, ga je v pismu škofom po svetu prvič citiral prefekt Kongregacije za doktrino vere, kardinal Joseph Ratzinger, bodoči papež Benedikt XVI. Mimogrede, Sveti oficij se je v Kongregacijo za doktrino vere preimenoval leta 1965, ko se zaradi razvoja množičnih medijev ni mogel več izogibati zahtevam odnosov z javnostjo, ime Sveti oficij pa je v poročilih zvenelo zelo - inkvizicijsko. Kardinal Ratzinger je vodstvo vatikanskega ministrstva, zadolženega za čistost verske doktrine, prevzel 16 let kasneje in tem položaju ostal do lanskega leta, ko je na mestu vrhovnega poglavarja katoliške cerkve nasledil karizmatičnega papeža Janeza Pavla II. Čeprav naj bi bil primarni cilj Kongregacije ohranjanje čistosti vere, po mnenju insajderjev najprej služi obrambi in utrjevanju papeške oblasti ter zatiranju 'opozicije'. Ratzingerjeva Kongregacija je slovela po tem, da je "stvarem pustila čas, da dozorijo". Stanje stvari znotraj vatikanskega ministrstva je odlično odslikavala anekdota, ki je v drugi polovici devetdesetih, torej neposredno pred izbruhom globalne pedofilske afere, krožila med njenimi uslužbenci. V Kongregaciji za doktrino vere odkrijejo novorojenčka. Prefekt Kongregacije kardinal Ratzinger je šokiran. Sumi, da je zanj odgovoren eden od njemu podrejenih duhovnikov, vendar ga uradnik pomiri z besedami: "Ta novorojenček pa že ni naš. V tej pisarni ničesar ne dokončamo v devetih mesecih." Drugi uradnik, njegov kolega, se strinja in ga podpre: "Otrok je nekaj čudovitega. To je sad ljubezni. Torej nikakor ne more biti naš."

Globalna pedofilska afera

Leta 2003 so v ZDA objavili posebno poročilo o ameriški katoliški cerkvi, ki je daleč od javnosti nastajalo skoraj petdeset let. Dokumenta nista hotela komentirati ne kardinal Ratzinger ne papež Janez Pavel II. Poročilo se je začelo s tožbo v Bostonu, kjer je duhovnik John Geoghan v tridesetih letih posilil in drugače zlorabil več kot 150 dečkov. Bostonski nadškof Bernard Law v strahu za dobro ime Cerkve ni ukrepal. Oziroma je ukrepal tako, da je pedofilskega duhovnika selil iz župnije v župnijo. Posebej pomenljiv je podatek, da bi se že z minimalnim Lawovim posredovanjem število posiljenih dečkov prepolovilo. Duhovnika Johna Geoghana so že leta 1984, ko je Bernard Law postal nadškof, zaradi nadlegovanja mladoletnikov premestili iz treh župnij. Namesto da bi ga razrešil, ga je nadškof Law še naprej premeščal, tako da je Geoghan s svojo umazano dejavnostjo praktično nemoteno nadaljeval vse do leta 1995. Tri leta kasneje ga je Law moral razrešiti zaradi vse glasnejših negodovanj. Čeprav je Bernard Law najmanj štirinajst let vedel za Geoghanova deviantna nagnjenja, je v medijih, ki so se do oprijemljivih dokazov za pedofilski škandal dokopali po zaslugi podrobnih anonimnih pričevanj na svetovnem spletu, kategorično zanikal vsakršno odgovornost. "S premeščanjem nisem nikoli skušal prikrivati perečega problema. Želim si le, da bi to, kar vem danes, vedel že prej," je povedal in se gladko zlagal. Po službeni dolžnosti? Najverjetneje, kajti nadškof Bernard Law je storilca, ki še zdaleč ni bil edini, vedno zaščitil in z javnimi diskvalifikacijami neodgovornih novinarjev, češ da gre za organiziran napad na katoliško cerkev, poskušal utišati njegove tožnike. Ko je krivdo za afero skušal prevaliti na mladoletne žrtve posilstev in njihovo "lahkomiselnost in brezbrižnost", je zadeva sodu izbila dno in Bernard Law se je moral javno opravičiti za svoje besede. Vatikan je očitno cenil Lawov trud, saj ga je na ogorčenje svetovne javnosti povišal v kardinala. Drži, spodneslo ga je šele omenjeno poročilo, rezultat laične preiskave, ki jo je ob grožnjah z milijonskimi odškodninskimi tožbami ter zaradi masovnega osipa vernikov in medijskih posploševanj, da je katoliška cerkev leglo pedofilije, naročila škofovska konferenca. Izsledki preiskave so bili kratkomalo srhljivi. Med letoma 1950 in 2002 je otroke spolno zlorabljalo 4392 katoliških duhovnikov ali več kot štirje odstotki vseh ameriških duhovnikov. Spolne zlorabe je v tem času prijavilo več kot 10.000 vernikov. Vse očitne spolne zlorabe so pometli ali vsaj poskušali pomesti pod preprogo. V ZDA je bilo žrtvam cerkvenega spolnega nasilja do začetka letošnjega leta izplačanih za 55 milijonov dolarjev odškodnin, najmanj tri škofije pa so razglasile bankrot.

69-letni bostonski duhovnik John Geoghan je bil že leta 2002 spoznan za krivega. Zaradi kaznivega dejanja pedofilije so ga poslali na prestajanje desetletne kazni v strogo varovani zapor v mestu Shirley blizu Bostona, kjer je bil ločen od večine ostalih jetnikov. John Geoghan sedemdesetega rojstnega dne ni dočakal. Avgusta ga je zadavil 37-letni sojetnik Joseph L. Druce, član skupine Arijski narod, neonacist, ekstremni desničar, ki je trdil, da verjame v boga in sovraži homoseksualce. Geoghana je nameraval tudi kastrirati, vendar mu rezila, ki ga je pripravil za to priložnost, ni uspelo uporabiti.

Leta 2003 se je moral dublinski nadškof in vatikanski diplomat Diarmuid Martin pod pritiskom javnosti soočiti s problemom spolnih zlorab mladoletnih oseb, ki je že desetletja pestil Irsko, kjer približno 95 odstotkov šol financira država, z njimi pa upravljajo cerkvene oblasti. Sestavil je neodvisno komisijo, ki je skoraj tri leta preverjala številne obtožbe in pregledovala osebne dosjeje več kot 2.800 duhovnikov, ki so po letu 1940 delovali v Dublinu. Rezultati preverjanj, ki so jih objavili konec lanskega leta, niso bili ravno optimistični: 102 duhovnika sta bila osumljena spolne zlorabe otrok, 32 se jih je moralo zagovarjati na sodišču, osem jih je bilo pravnomočno obsojenih zaradi pedofilije. Po besedah dublinskega nadškofa Martina so te zlorabe rimskokatoliško cerkev na Irskem stale več kot sedem milijonov dolarjev, dublinska nadškofija pa je morala za kritje stroškov štiridesetih nerešenih primerov prodati del premoženja. Poleg tega jo čaka še nekaj sto odškodninskih zahtevkov. Sklepna ugotovitev poročila neodvisne komisije: vodstvo katoliške cerkve na Irskem je z dolgoletnim prikrivanjem spolnih zlorab omogočalo problematičnim duhovnikom, da so ohranjali položaj v cerkvi in si s tem olajšali dostop do novih žrtev. Veliko zaslug, da je do neodvisne komisije sploh prišlo, ima Colm O'Gorman, ki si je med prvimi upal javno spregovoriti o tem, da se je nad njim v mladih letih spolno izživljal duhovnik Sean Fortune, ki ga je na sodišču čakalo 66 obtožb kaznivih dejanj spolne zlorabe. Fortune je leta 1999 naredil samomor, O'Gorman pa je ustanovil društvo, ki je z lobiranjem doseglo širšo preiskavo.

Aprila letos so v Rimu po dveh letih preiskav na dvanajst let ječe obsodili 43-letnega župnika Marca Agostinija, ki je od leta 1993 na župnijskih poletnih taborih zlorabljal fantke med 13. in 16. letom. Govorice o njegovih nagnjenjih so do vrhov cerkvene hierarhije segle že leta 1998, ko pa so se pojavili prvi utemeljeni sumi, so ga iz okolice Rima nemudoma premestili v Assisi.

Vsak primer, ko se je cerkveni pedofilski škandal znašel na sodišču, je posredno ali neposredno naplavil v ospredje tudi vatikanski dokument z imenom Crimen Sollicitationis, pravno podlago za prikrivanje zločina nagovarjanja k spolnemu dejanju. Odvetniki žrtev so zavzeli stališče, da gre za očiten primer oviranja pravice, zagovorniki cerkve pa so zastopali mnenje, da se zapovedana tajnost, ki izhaja iz dokumenta, nanaša izključno na področje kanonskega prava in cerkvenim dostojanstvenikom nikjer ne prepoveduje sum kaznivega dejanja spolne zlorabe prijaviti civilnim oblastem. Poleg tega pa naj bi bil Crimen Sollicitationis de facto razveljavljen leta 1983 s sprejetjem novega kodeksa kanonskega prava. Že, toda kot navajajo poznavalci tega področja, je prefekt Kongregacije kardinal Joseph Ratzinger 18. maja 2001 podpisal dokument z naslovom De Delictis Gravioribus, se pravi listino o resnih zločinih, v kateri je navedeno, da lahko na cerkvenih sodiščih samo duhovniki in cerkveni dostojanstveniki opravljajo funkcije sodnika, tožnika in zagovornika, sojenja pa morajo biti zaprta za javnost.

Crimen Sollicitationis

Crimen Sollicitationis, zločin nagovarjanja k spolnemu dejanju, je obenem tudi rdeča nit dokumentarnega filma Sex Crimes and the Vatican (Spolni zločini in Vatikan), ki ga je britanska televizija BBC zavrtela v nedeljo, 1. oktobra zvečer. V programu Panorama predvajani dokumentarec poveže zloglasni zaupni dokument z duhovniki, ki so se spolno izživljali nad mladoletnimi osebami, z njihovimi žrtvami, ki so si upale spregovoriti o svojih bolečih izkušnjah, ter s papežem Benediktom XVI., ki je bil kot dolgoletni prefekt Kongregacije za doktrino vere z vsem skupaj nedvomno podrobno seznanjen, a kljub temu nikoli ni ukrepal. Oziroma je ukrepal v skladu z navodili omenjenega dokumenta. V dokumentarcu za podrobnejšo razlago dokumenta angažirajo tudi očeta Toma Doyla, bivšega strokovnjaka za kanonsko pravo, ki so ga iz Vatikana odpustili zaradi kritičnih pogledov na obravnave spolnih zlorab mladoletnih oseb. Doyle je prepričan, da gre za učinkovito sredstvo nadzora, s katerim Vatikan zagotavlja absolutno tajnost in hkrati podroben pregled nad primeri spolnega nasilja znotraj katoliške cerkve. "V bistvu gre za nedvoumna navodila, kako javnosti prikriti primere spolnih zlorab in kako kaznovati tiste, ki bi želeli opozoriti na tovrstne zločine duhovništva. Gre za taktiko, kako nadzirati in obvladovati take primere. Nikjer ni niti z besedico omenjena pomoč žrtvam spolnih zlorab, navedeno pa je, kako ustrahovati in kaznovati žrtve (v smislu, če boš o župniku govoril grde stvari, boš šel naravnost v pekel in trpel večne muke, op. a.), ki bi se o tem odločile spregovoriti oziroma razkriti svojo izkušnjo," komentira Doyle in dodaja, da je Vatikan sproti obveščen o vseh primerih duhovnikov, ki so obtoženi spolne zlorabe otrok. "Vatikanski sistematični pristop do te občutljive tematike se v zadnjih dvajsetih letih ni v ničemer spreminjal."

In film v nadaljevanju izpostavi prav to sistematičnost ukrepanja v občutljivih situacijah, ki se je v večini primerov izkazala kot učinkovit model za zavajanje zainteresirane javnosti. Začne se s posnetkom zaslišanja bivšega duhovnika Oliverja O'Gradyja. Cerkev je dve desetletji leta vedela, da je pedofil, vendar ga nikoli ni prijavila civilnim oblastem. Prav nasprotno, losangeleški kardinal Roger Mahoney ga je premeščal po kalifornijskih škofijah. V ZDA je bil obsojen na sedem let zapora, kjer so psihiatri ugotovili, da gre za serijskega nadlegovalca, ki bi potreboval reden specialistični nadzor. Kljub temu so O'Gradyja deportirali v rodno Irsko, kjer ga ni na nobenem spisku potencialno nevarnih oseb. Za storjene zločine so mu pač sodili v ZDA, kar pomeni, da lahko na Irskem brez zadržkov dela z otroki. O svojih izkušnjah s pedofilskim duhovnikom Seanom Fortunom pred kamero spregovori Colm O'Gorman, ki pove, da je škof Brendan Comiskey natančno vedel za vse Fortunove zlorabe. Škof Comiskey zadeve ne želi komentirati. Zgodba se ponovi v primeru očeta Josepha Henna, ki se je sodišču v Phoenixu, Arizona, izognil tako, da je emigriral v Vatikan. Nastanil se je v zgradbi, ki je nudila zatočišče še sedmim duhovnikom, ki so bili v ZDA obtoženi pedofilije. Ko je v primeru Henn začel veljati nalog za izročitev, je Henn izginil neznano kam in se je za njim izgubila vsaka sled. Colm O'Gorman nato potuje v Brazilijo, največjo katoliško državo na svetu, da bi raziskal primer očeta Tarcisia Tadeua Spriciga, ki so ga spolnega nadlegovanja obtožili že leta 1991 v Sao Paulu, kjer naj bi se ozdravil svojih nagnjenj. Pa se jih ni, kar njegovih nadrejenih ni oviralo pri tem, da so ga štirikrat premestili in na koncu poslali v obubožano skupnost, kjer je nadaljeval z zlorabami. Njegov plen so postali dečki iz revnih družin, po možnosti brez očeta. Posebej zanimiv je tudi pogovor z bivšim benediktincem Patrickom Wallom, s katerim se O'Gorman sreča v Bostonu. Wall, ki je kasneje izstopil iz katoliške cerkve, je leta 1996 razpolagal s skladom sedmih milijonov dolarjev, namenjenih za kupovanje tišine od staršev tistih mladoletnikov, ki so jih spolno zlorabili cerkveni uslužbenci. "Kardinal Ratzinger, zdaj papež Benedikt XVI., bi lahko kadarkoli razglasil popolno razkritje spolnih zločinov pred civilnimi oblastmi, razrešil obsojene duhovnike in poskrbel za njihovo osamitev. Zagotovil preglednost nad situacijo, odstranil vse prepreke za nemoten potek sodnih procesov in tvorno sodeloval s posvetnimi oblastmi," razlaga Tom Doyle. "Lahko bi to storil." Ja, res bi lahko. Vprašanje, zakaj tega noče, ne sme ali ne zna, zaenkrat ostaja brez odgovora.

Katoliška cerkev v Veliki Britanji je zaradi BBC-jevega dokumentarca ogorčena, medtem ko naša primer še preučuje, zato smo zaman čakali na njene uradne izjave in komentarje njenih vidnejših predstavnikov. Birminghamski nadškof Vincent Nichols je v imenu škofov Anglije in Walesa poudaril, da dokument Crimen Sollicitationis ne obravnava neposredno spolnih zlorab otrok, marveč zlorabe spovedi, z napačno razlago dokumenta pa se želi "povezati grozote zlorab otrok z osebnostjo papeža". Še več, dokumentarec je označil za senzacionalizem in manipulacijo, ki papežu Benediktu XVI. pripisuje odgovornost za spolne zlorabe znotraj katoliške cerkve, "čeprav je kot prefekt Kongregacije za doktrino vere veliko storil za to, da bi se v primerih spolnega zlorabljanja podrobno upoštevalo cerkveno pravo". Res je. Tega nihče ne oporeka. In prav v tem tiči srž problema. Ter poanta izredno poučnega dokumentarca.