Upanje levice

V ponedeljek je v studiu nacionalne televizije potekalo soočenje kandidatov za župana prestolnice. Običajno prerekanje in hvaljenje se je končalo z vprašanjem novinarke, kdo je tisti slovenski politik, ki ga kandidati najbolj cenijo in najbolj občudujejo. Namen novinarkinega vprašanja je bil seveda jasen, povej mi, kdo je tvoj vzornik, in povem ti, kdo si ...

"Najbolj cenim Milana Kučana," je na vprašanje brez premisleka odgovoril Zoran Janković in se zastrmel v novinarko. Izzivu je sledila kratkotrajna tišina, nato je iz publike prišel plah aplavz, pa tudi kakšen ogorčen "buuuh" je bilo slišati. Jasno, Milan Kučan je za nekatere še vedno le preoblečen komunist, voditelj kontinuitete, zaviralec slovenske pomladi, nedemokrat, ki je bil še pred desetletji vodja totalitaristične Komunistične partije Slovenije. "Kratek stavek," je Jankovića pozvala novinarka. In Janković ji je odvrnil, da Kučana ceni zato, ker je pripeljal Slovenijo do samostojnosti in ker se je hkrati znal umakniti, ko je bil za to pravi čas. Milana Kučana so kot politika, ki jim je za zgled, potem omenili še nekateri posamezniki iz šestnajsterice kandidatov za ljubljanskega župana. Franceta Arharja seveda ni bilo med njimi, raje je izbral Alojza Peterleta, prvega predsednika nove slovenske vlade in človeka, ki ga cenijo tudi v Evropi. Jankovićev Kučan in Arharjev Peterlete nista nobeno presenečenje, pomenljivejše je, da se tisti dan na tem soočenju in pri tem vprašanju ni nihče spomnil na Janeza Janšo, na aktualnega premiera in na trenutno najmočnejšega slovenskega politika.

Jankovićeva fascinacija z Milanom Kučanom je znana že leta. Janković se je pojavil na ustanovnem sestanku Foruma 21, Kučan pa je z njim gledal rokometne tekme. Drži tudi podatek, da Jankovića ni najti med množico podpisnikov za nekdanji predsedniški kandidaturi Milana Kučana, a morda zgolj zato, ker Janković leta 1997, ko je Kučan zbiral podpisnike za svojo zadnjo predsedniško tekmo, še ni bil med vplivnejšimi slovenskimi gospodarstveniki. Takrat se je njegov vzpon šele pričenjal. A danes je ljubezen goreča, prvi občuduje drugega kot politika, drugi pa prvega kot gospodarstvenika. Ko so recimo jeseni 2005 Kučana povprašali, kaj meni o razrešitvi Zorana Jankovića s položaja predsednika uprave Mercatorja, je nekdanji predsednik republike odgovoril, da je "Janković tip sodobnega slovenskega menedžerja, mislim, da bi se bilo treba zamisliti, kakšne vrste menedžerjev pravzaprav zamenjujemo". Kučan je pač podprl padlega direktorja in napadel nemarne, z vlado povezane lastnike.

Kapitalist ni levičar

Kljub ljubezni pa so med prvim in drugim velikanske razlike. Kučan je bil do nedavnega eden izmed najvplivnejših slovenskih politikov, Janković pa se je držal gospodarstva, Kučan ni bogat, Jankovićevo bogastvo pa se meri v milijardah tolarjev, Kučana nasprotniki niso nikoli obtoževali, da se gre gospodarski kriminal, na Jankovića pa se take obtožbe lepijo že nekaj let, še posebno sedaj, v času predvolilne kampanje.

Med Kučanom in Jankovičem se je spletlo še neko drugo zavezništvo, pravzaprav so ga spletli, četudi bolj na pamet, volilci. Podpora Jankovićevi kandidaturi v Ljubljani namreč pomeni tudi nasprotovanje županskemu kandidatu, ki ga predlagajo vladne stranke. In hkrati, kar ni nepomembno, podpora kandidatu, ki ni neposredno povezan s strankami poražene opozicije. Je torej Zoran Janković upanje levice ali je to upanje prazno, navidezno, lažno? Je Janković res bodoči vodja politične levice, pravi Kučanov politični naslednik, ali pa je samo zvit gospodarstvenik, ki politično luknjo poskuša izkoristi za svoje osebne koristi, za koristi svojih podpornikov, družine in družinskih podjetji in ki si bo s političnim kapitalom le nabasal žepe.

Zoran Janković seveda ni tipičen politik. Prav tako ni tipičen levičar. Politiko si precej naivno predstavlja podobno kot vodenje najboljšega moštva in samovšečno obljublja, da bo njegovo delo neodvisno od lobijev. Za tipičnega levičarja pa je preprosto prebogat, aktivisti bi rekli, da je Janković samo kapitalist, ki igra levičarja. Njegova zgodba naj bi bila podobna tisti iz Francije, zgodbi o populističnem levičarju, nekdanjem politiku iz Marseilla, predsedniku nogometnega kluba Bernardu Tapieju, človeku, ki je bil obtožen zlorabe položaja, ponarejanja listin, prirejanja izidov, izogibanja davkom, politiku, ki je kupil Addidas, ki je nastopal v filmih, sedel v zaporu in o katerem je bil posnet slab dokumentarec. Ker je bogat in uspešen gospodarstvenik, je Janković navidezno podoben tudi Berlusconiju, pa čeprav nagovarjata različne politične publike, ali pa slovenskemu podjetniku Popoviču, županu Kopra, ki je prav tako nekaj tednov preživel v zaporu. Janković obtožbe na svoj račun sicer vseskozi zanika, v nasprotju z omenjeno trojico pa se za zdaj še ni znašel pred sodniki. To je za njegove nasprotnike samo še eden v vrsti dokazov o prepletenosti gospodarsko-političnih vezi, ki vplivajo na delo tožilstva in sodišča v Sloveniji.

A nedvoumno je tole. Janković je gotovo uspešen in sposoben gospodarstvenik. Ker je pragmatik, je pred leti podporo za svoje posle poiskal tudi v politiki. Takrat pač na tisti strani, ki je vladala v Sloveniji in ki mu je bila po vsej verjetnosti tudi bližja od one druge. Tiste, ki diši po tradicionalizmu in ki zavrača vse, kar prihaja z območja nekdanje Jugoslavije. Janković ni nacionalist in ni politik, ki bo politično kariero gradil na izključevanju neslovenskega, tujega, nedomorodnega, drugačnega. To so udarna gesla dela slovenske politične desnice. Gradnja džamije se zdi Jankoviču tako samoumevna, da jo je uvrstil v svoj točkasti program in napovedal datum prodaje mestnega zemljišča. Razprava o tem je zanj, hvala bogu, že končana.

Nedvoumno pa je tudi nekaj drugega. Nekaj Jankovićevih poslov se je zgodilo na meji zakona, če nekatere njegove sporne poteze že niso pravno, pa so gotovo moralno vprašljive. Zakaj je, ko je bil še predsednik uprave Mercatorja, vztrajal, da lahko veliko podjetje, ki je bilo v solastništvu države, pod tržnimi pogoji sodeluje s podjetji njegovih sinov? Verjetno zaradi koristi za Mercator in hkrati tudi zaradi koristi za svoje sinove. Zaradi poslovnih in zasebnih interesov torej. Dokler je bil Janković šef uprave velikega podjetja, so o racionalnosti njegovih poslov odločali nadzorni svet in skupščina, tudi pravosodni organi, sedaj, ko postaja javni funkcionar, pa bodo zanj veljala drugačna pravila. Njegovo premoženje, če bo seveda izvoljen, bo nadzirala Kosova komisija oziroma tisto, kar bo od nje ostalo. Pozorneje ga bodo nadzirali tudi mestni svetniki, politika, javnost, volilci. Način njegovega dosedanjega dela, domnevno polnega mafijskih povezav in kontinuiranih oškodovanj, s čimer ga napadajo nasprotniki, bo pod strožjim nadzorom. Janković, samozavesten kot vedno, sicer pravi, da se nadzora nad svojim prejšnjim in prihodnjim delom niti najmanj ne boji. Njegova vest naj bi bila čista.

Udarec na levo in na desno

Naboji, slepi ali pač ne, ki letijo proti Zoranu Jankoviću, imajo tudi širše ozadje. Po nekaj letih je namreč edini posameznik, ki ogroža položaj različnih strankarskih oligarhij. Morda ga podpirajo nekateri posamezniki iz političnih strank slovenske opozicije, a Zoran Janković kandidira s svojo listo, brez vidnejše politične podpore. Kot politični fenomen tako škodi vladnim, pa tudi opozicijskim strankam. Nedavno ga je recimo napadel Jelko Kacin, predsednik stranke, ki naj bi bila načeloma naklonjena "neodvisnemu" kandidatu. Janković se je sicer spomladi sestal s Kacinom, razpravljala pa sta tudi o usklajenem nastopu na ljubljanskih volitvah. Dogovorila se nista. O Jankovićevi neodvisnosti je Kacin nedavno izjavil, da na njegovi listi vidi "na prvem mestu človeka, ki je član Foruma 21, vidim nekdanjega generalnega sekretarja prvega Demosovega izvršnega sveta Aleša Čerina, vidim tam vsaj štiri člane LDS, med drugim nekoga, ki je bil še pred dobrim letom generalni sekretar LDS". Kacinov napad, četudi odigran in medijsko premišljen, je logičen. Če bo Janković s svojo listo, župansko kandidaturo in načinom vodenja politike uspešen, lahko to zamaje že tako ali tako zelo omajano LDS. Posebno tisto iz Ljubljane, ki je polna frakcij, osebnih koristi in političnih amaterjev.

Še večji pa je strah na desnici; ta se je v Ljubljani tokrat prvič pojavila s skupnim, troedino neodvisnim županskim kandidatom. Zdi se, da Arhar, neprepričljiva in ne najbolj modra izbira, proti Jankoviću nima veliko možnosti. In če bo v naslednjih dneh Janković skupaj s svojo listo pometel z nasprotnik, glavni poraženec ne bo Arhar, pač Janez Janša in ljudje, ki so se na Jankovića spravili z negativno volilno kampanjo. Samozavestna SDS, ki se ji je uspelo ugnezditi v gospodarstvu, ki steguje roke po medijih, znanosti, kulturi in še kod, lahko izgubi bitko za prestolnico. Morebitni Janšev poraz v Ljubljani bi bil resno politično opozorilo aktualni vladi, da počasi izgublja vernike. Ne samo opozorilo, pač pa boleč politični udarec, ker bi jo premagal človek, za katerega so na desni trdili, da je nemoralen rdeči direktor, tranzicijski tajkun z mafijskimi zvezami. V Ljubljani se ne bo odločalo samo o novem županu, pač se bo odločalo o zaupnici vladi, o zaupnici njenemu delu in njenemu liderju. Konfrontacija med Janšo in Jankovićem ni konfrontacija med politikom in padlim direktorjem, pač konfrontacija med različnima načinoma razumevanja politike.

In upanje levice? Je Janković upanje za nov vzpon levičarskih idej in strank? Odgovor je enostaven. Ve se, kakšen je bil Janković kot gospodarstvenik, in ne ve se, kakšen bo kot politik. Gotovo pa bo moral svoje - domnevno levičarsko - razumevanje politike še pokazati. A omenjena dilema je seveda umetna. Pravo vprašanje ni v iskanju mesije, novega človeka, ki se bo upal izzvati prvega slovenskega osamosvojitelja in ki bo združil nezdružljivo. Pravo vprašanje se skriva nekje drugje. Kaj za vraga dela levica, ki je ducat let vladala državi, sedaj pa novo pot sramežljivo dopušča podjetniku, ki je postal politik zgolj zato, ker mu je neka druga politika spodnesla direktorski stol in ker pač v poslu ni našel novega izziva? Podjetniki v politiki praviloma uspejo samo tam, kjer so politiki nesposobni in kjer so razočarali ene ali druge volilce. Če pa imajo podjetniki zraven še modre oči in širok nasmeh, je pot do uspeha toliko lažja.