Mate, Go Home!

V petek popoldne so trije predsedniki sedli za mizo in izdali poseben, soglasen poziv k strpnosti v Sloveniji. Slovenija bi si morala kot družba in država prizadevati za strpnost, za sodelovanje, za sožitje. Poziv k strpnosti so trije predsedniki napisali skoraj mesec dni po izgonu Strojanovih iz Ambrusa. Prepozno. V vmesnem času so vaške straže postale dopusten vzorec obnašanja. "V Sloveniji so spori in demonstracije proti romskim naseljem, ki jih spodbuja lokalno prebivalstvo, postali običajni," je zapisano v letnem poročilu Evropskega centra za nadzor nad rasizmom in ksenofobijo.

Poziv k strpnosti treh najvišjih predstavnikov oblasti ima že sam po sebi velik simbolni pomen. In je gotovo pozitiven. Trije najvišji predstavniki oblasti redko govorijo z enim glasom, še posebno, če se dva izmed njih včasih obkladata z žaljivkami. Simbolni pomen sporočila je toliko večji, ker je tekst predsedniškega poziva napisan v strah zbujajočem tonu. Govori o človekovih pravicah, o netolerantnosti, strpnosti, o evropskih konvencijah in ustavnih določbah. Pri prebiranju tega sporočila se zdi, da je Slovenija na začetku poti do rasnih nemirov in da lahko samo trije predsedniki z javnim apelom ustavijo voz brez vrnitve. Pravzaprav se ne zdi, tako pač je, a petkov poziv treh predsednikov tega voza žal ni ustavil. Spravni poziv pa ima vseeno nekaj črnih podtonov, vsi trije predsedniki se pač ne morejo pohvaliti, da so doslej bistveno pripomogli k boljšemu sožitju romske in večinske populacije. Tudi Drnovškova pragmatična vladavina je namreč kriva, da romska populacija v Sloveniji še vedno živi na robu družbe. Krivda ostalih dveh predsednikov je prav tako očitna. Tako je Janša še pred dvema letoma podpiral protiromske protestnike iz Dolenjske in govoril o ogrožanju slovenske nacionalne substance. Drugi, ki sedaj vodi slovenski parlament, pa je v instituciji, ki ji trenutno poveljuje, izrekel tele besede: "Tudi če bi gospod varuh živel v neki vasi Ambrus ali kje drugje na Dolenjskem, kjer ni hiše, ki ne bi bila v kratkem času obiskana z nočnim obiskom Romov, da ne bom rekel izropana ali kakorkoli, pa ne samo zajčniki in kurniki, ampak še kaj drugega. In kjer ni varno iti s kolesom, ker te počakajo Romi, pretepejo in izropajo. In se ti Romi naselijo na dvorišče, za hišo, na travnik in ga ni boga, ki bi jih tako rekoč izločil oziroma napodil, ga ni ...". Besede predsednika državnega zbora niso vidnejši prispevek k slovenski strpnosti in Cukjati iz leta 2004 ni tisti Cukjati iz leta 2006, ki pravi, da smo Slovenci in Slovenke v preteklosti dokazali, da smo odprt narod, ki je pripravljen sprejemati drugačnost. Leta 2004 se Cukjati in Janša v skupino strpnih Slovencev in Slovenk nista uvrstila. Dodati pa je treba, da je kljub neuspehu skupen poziv treh predsednikov ena izmed redkih pametnih potez, ki jo je v zadnjem mesecu dni na področju Romov zmogla potegniti slovenska politika. Večina ostalega je bilo samo nespretno gašenje požara, ki so ga minister za notranje zadeve Dragutin Mate in njegovi zakuhali v ambruškem gozdu.

Policijsko nasilje

Zgodba o sobotni noči je znana. Družini Strojan je bilo Postojne dovolj, odpeljala se je proti Ambrusu, tam se je zbrala množica, Strojanovi pa so ostali na pol poti. Vmes so posegli trije ministri, generalni direktor policije in premier, padlo je nekaj udarcev s pendreki, še več žvižgov politikom, zgodil se je tajni sestanek premiera s predstavnikom družine Strojan in čisto na koncu je prišla na vrsto vrnitev v osovraženo Postojno. Sobotna noč je bila ena od najbolj nenavadnih noči v samostojni Sloveniji, zdelo se je, da je cela Dolenjska na barikadah, v vladi se je zgodil krizni sestanek vrha države, mediji so objavljali izredna poročila. Nedelja je bila zato bolj tiha, a problem še vedno ni bil rešen, veliki vodja je zadeve samo začasno umiril ...

Kljub pozivu k strpnosti je v soboto zvečer na Dolenjskem tekla kri. V prerivanju med razburjenimi domačini, ki so hoteli družini Strojan preprečiti, da se vrne na svojo zemljo, in policijskimi specialci, so bili ranjeni trije protestniki. Vsakršno nasilje je seveda nepotrebno. Zaradi "pomanjkljivosti, zlasti v zvezi s prenosom informacij, povezanih z izvajanjem nekaterih operativnih ukrepov v preteklih aktualnih dogodkih," je v ponedeljek z mesta direktorja policijske uprave Ljubljana odletel Branko Slak. Kazen za policista, ki je v Dečji vasi operativno vodil strateške premike policijskih enot, je prišla nenavadno hitro. Prava policijska preiskava o dogodku še ni končana, o morebitnih napakah policistov pa javnost še ni bila podrobno obveščena. Morda jih je posredno priznal samo minister Dragutin Mate, ki se je osebno opravičil poškodovanemu.

Hitra odstavitev in osebno opravičilo ministra odpirata nekaj vprašanj. V Sloveniji zaradi "varnostnega pretiravanja" doslej praviloma niso padali policijski komandirji. Ko so leta 2001 policisti na Fernetičih pretepli nekaj Italijanov, ki so se želeli udeležiti demonstracij ob srečanju Bush-Putin, ni padla glava kakšnega policijskega funkcionarja. Ko so iskali molotovko pri Dariju Zadnikarju, prav tako ne, ko so policisti, polni protiterorističnega zanosa, pridržali člane Mladinine Direkcije Rolanje po sceni, še manj. Podobno je bilo leta 2005, ko so v Mariboru policisti pretepli udeležence protesta ob prvem maju, ali pa nedavno, pred postojnskim centrom za tujce, ko so se policisti spravili na novinarko, na invalida in na druge protestnike. V vseh omenjenih primerih vidnejših sankcij ni bilo.

Zdi se, da v policiji veljajo dvojna merila. Če policija pretepe dolenjske razboriteže, odleti šef policijske uprave, če silo uporabi proti kakšni drugi skupini ljudi, ki niso ravno del volilne baze vladajoče politike, pa takšnih reakcij ni opaziti. Podobno misli tudi legendarni policijski poveljnik Pavle Čelik, ki je za Slovensko tiskovno agencijo dejal, "če bi bil kdo poškodovan ob protestu Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, ne bi bil nihče odstavljen. Ker pa gre za protestnike, ki so volivci te koalicije, je pa hudo".

Odstavitev Branka Slaka je rezultat političnih in ne strokovnih vzrokov. Če bi bile v ozadju resnično samo strokovne napake, bi lahko isti Slak (ali pa kdo drug) odletel že pred tedni, ko so policisti dopustili, da je razgreta množica sploh prišla v bližino romske družine, saj bi jo lahko ustavili kje bližje vasi. Policijska uprava bi lahko poiskala odgovornost tudi že pred meseci, daleč nazaj, v času, ko so se občani, kot pravijo sami, pritoževali nad neuspešnim policijskim preganjanjem kriminala v spornem romskem naselju blizu Ambrusa.

Neodgovorjena vprašanja

Žrtvovanje komandirja Slaka pa ni edina nenavadna poteza, ki si jo je v akciji sobotnega iskanja zatočišča za družino Strojan privoščila oblast. Tako naj bi policisti v soboto družino Strojan zaustavili na vrhu višnjegorskega klanca. Ni popolnoma jasno, po kakšnih zakonskih direktivah so policisti več ur zadrževali družino. Ustava namreč določa, "da se lahko vsakdo prosto giba in izbira prebivališča", razen če tega ne omejuje zakon. Omejitev recimo velja ob širjenju nalezljivih boleznih ali pa za zavarovanje javnega reda. Jasno je, da zavarovanje javnega reda in miru praviloma velja predvsem za gibanje večjih ali nasilnih skupin, gotovo bi bilo primerneje, če bi policija preprečila "spontano" zbiranje občanov v Ambrusu, kot pa da je omejila gibanje družine z otroki, ki si je želela vrniti na svojo zemljo.

Ena od argumentacij, zakaj se Strojanovi ne morejo vrniti na svojo posest, je tudi črna gradnja. Predsednik vlada je že nekajkrat dejal, da jedro vsega spora sega v letu 2002, v čas, "ko je bil predsednik vlade dr. Drnovšek, predsednik države pa gospod Kučan", saj takrat ni prišlo do izvršbe pravnomočne sodbe upravnega sodišča o tem, da se romsko naselje ne da legalizirati. Premier se gotovo ne moti, ko pravi, da bi se morale odločitve sodišča uresničevati, a tudi tokrat premier govori na način, ki ni običajen za pravno državo. Odločbo o rušenju nelegalnega objekta bi namreč moral izdati pristojni organ (kar seveda ni kabinet predsednika vlade), lastnik pa bi moral potem v določenem roku sporni objekt porušil. V nasprotnem primeru ga da na stroške neubogljivega lastnika porušiti država. Sicer pa, domnevamo, odločba ne velja za vse, pač pa samo za en objekt. Z javnimi izjavami o tem, da se bo sedaj objekt porušil, se je premier vmešal v delo upravnih organov, ki po ustavi svoje naloge upravljajo samostojno in v okviru zakonodaje. Čeprav je premier (upravičeno) nezadovoljen z neizvrševanjem odločb - mimogrede, njegova vlada želi v parlamentu sprejeti neki ustavni zakon samo zato, da bi se izognila odločbe nekega drugega sodišča - pa to ne pomeni, da je on tisti, ki bo ukazal njegovo izpolnjevanje.

Še večji pravni spodrsljaj pa si je premier privoščil, ko je na tiskovni konferenci odgovarjal na vprašanje o zaščiti Strojanovih in njihovega posestva. "Slovenska policija bi bila dolžna zaščititi kogarkoli v primeru, da bi šlo za legalno naselje, kjer imajo vsi državljani v tej državi enake pravice do zaščite in mirnega prebivanja," je pojasnjeval pred dnevi. "V kolikor bi policija vztrajala na tem, da se to nelegalno naselje tam ohrani trajno, bi vztrajala v nasprotju z odločbo sodišča". Ta izjava je v popolnem nasprotju s pravnim ustrojem delovanja države. Velja ravno nasprotno, četudi je na nekem posestvu postavljena črna gradnja, odločitev policije o tem, kako bo varovala lastnike in prebivalce tega nelegalnega naselja, ne bi smela imeti nobene povezave z odločbo o rušenju črne gradnje. Policija bi morala načeloma varovati tudi črno gradnjo, dokler je ne bi porušili za to delo določeni posamezniki ali ustanove. Janša se je pravzaprav zapletel v paradoks, s tem, ko nespoštovanje pravnih odločb rešuje na način, ki ne spoštuje pravnih procedur, sam krši pravno državo. Govori političen jezik in ne jezik predsednika vlade.

Premier je sicer na probleme črnih gradenj in očrnjene črnograditelje popolnoma pozabil na vladnem obisku Gorenjske, ko je potrkal na vrata najbolj znanega slovenskega črnograditelja Francija Stroja. Njegova stranka pa je bila junija 2004 med tistimi, ki so obsodile rušenje črne gradnje na Dobrči.

Izvirni greh

Kalvarija družine Strojan je minuli teden dobila podobo iracionalne tragedije. Po Dolenjskem so začele poganjati vaške straže, v Grčaricah pa so vaščani kar sami zaustavljali policijska vozila in pregledovali, ali se v njih slučajno ne skriva kakšen kos družine Strojan. Kar je seveda popoln absurd, zanikanje avtoritete države. Oblast je prevzela vladavina kolovoza, oborožena s traktorji in gasilskimi cisternami.

Vzor za takšna dejanja je prišel iz ambruškega gozda. Izvira iz tiste sobote, ko je minister Mate z megafonom nagovoril množico in ji ob žvižgih in ploskanju obljubil, da Strojanovih v Ambrus več ne bo. Ministrova obljuba nima nobene pravne podlage, prav tako je ne bi smel dati, saj bi lahko naselitev neke družine na nekem ozemlju prepovedalo samo sodišče in ne minister za notranje zadeve.

Minister in vsa vlada na kritike odgovarjata, da je bila preselitev pač najboljša izmed najslabših rešitev. Če do nje ne bi prišlo, bi, kot je strašil poslanec vladajoče SDS, prišlo do spopada in morebitnih žrtev. A drugačnih rešitev je bilo seveda mnogo. Župan občine Ivančna Gorice Jernej Lampret je vseskozi vedel, kaj se dogaja z romskim naseljem. Ker je član iste stranke kot predsednik vlade, bi ga lahko na probleme z družino Strojan in na naraščanje napetosti v Ambrusu opozoril. Lahko bi opozoril tudi policiste, da se bodo krajani organizirali in krenili proti vasi. Lahko bi kakšen politik ali kakšna druga javna osebe krajane prepričala, da pot množice do romskega zaselka ni prava izbira. In jasno, ko so že bili tam, bi jih lahko minister Mate pozval, naj se mirno razidejo, in obljubil skupen sestanek, lahko tudi pod pokroviteljstvom predsednika vlade, na katerem bi razrešili problem. Teh pozivov pa ni bilo. Nihče ni govoril o iskanju načina skupnega življenja, ampak so govorili o izločanju neke skupnosti. Izločila jih je množica in ne pravni sistem. Izločila je vse in ne samo tiste, ki naj bi kršili zakonodajo. Niso govorili o socialnih dimenzijah, o kulturnem sobivanju, pač pa o moči in oblasti, o represiji in kazni. Mate množici ni zagotovil, da bo država preverila obtožbe in da bodo krivce kaznovali po zakonodaji, pač pa je obljubil, da bo iz Ambrusa izginila vsa družina. Tudi ženske in otroci, ne glede na njihove kazenske kartoteke. Obljubil je kolektivno kazen. Minister si kaj takšnega pač ne bi smel privoščiti. Niti on niti njegovi predpostavljeni. Za pojav vaških straž na Dolenjskem je neposredno odgovoren minister Mate.

In družina Strojan? V Sloveniji bodo zelo težko našli kos zemlje, kjer bodo živeli lažje in boljše, kot so v Ambrusu. Morda pa bi bilo najbolje, če bi se odpravili na Švedsko in tam zaprosili za politični azil. Postanejo lahko politični begunci iz države, ki se rada pohvali, da bo kmalu predsedovala Evropski uniji. Da bo prijazen predsedniški apel k strpnosti resnično odmeval po Sloveniji, je očitno potrebna prepričljivejša politična akcija.