Nadzor s pokritjem

V dobrem tednu dni po tem, ko je varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek podvomil o zakonitosti policijskega nadzora v bivšem begunskem centru v Postojni, je policija odgovorila dvakrat, prav tolikokrat pa so se oglasili v uradu generalne državne tožilke Barbare Brezigar, ki je pripravila dve sporočili za javnost, sama Brezigarjeva pa je nastopila tudi v osrednjih informativnih oddajah. Najprej se je postavila na stran policije, nato pa tudi napadla varuha in njegovo reakcijo na prvotni odziv označila za "nevredno tako pomembne institucije pravne države, kot je varuh človekovih pravic". O tem, kako je lahko ne glede na določbe zakona o tožilstvu tako hitro sprejela tako pomembno odločitev, pa molči.

Položaj, v katerem je v tem trenutku zgodba o nadzoru v Postojni, je delikaten in hkrati nevaren, srednjeročne posledice pa bi utegnile biti nepredstavljive za običajne razmere na področju, kjer se križa delo policije s človekovimi pravicami. Kljub temu da prav vsi pravni strokovnjaki, ki so se oglasili, govorijo o nezakonitem posegu v človekove pravice večjega števila ljudi, je vrhovno tožilstvo pod vodstvom generalne državne tožilke Barbare Brezigar početje policije označilo za nekaj povsem vsakdanjega. V zagovor delovanja policije pa je tožilstvo navajalo zakone, na podlagi katerih naj bi bile aktivnosti policije upravičene in zakonite. A kaj je sploh reklo tožilstvo? Je ovadbo zavrglo? Je ovadbo sploh obravnavalo? Kaj je bilo tisto, kar je sporočilo? Poročilo o fazi postopka? Izjava za javnost? Je tožilstvo sploh opravilo tisto, kar mu nalaga zakonodaja?

Pojdimo po vrsti. Z Generalne policijske uprave so že 22. januarja, na dan Hanžkovega razkritja tajnega opazovanja v Postojni, sporočili, da so naloge izvajali v skladu z Zakonom o policiji. Dva dni pozneje so se odzvali še z obširnejšo utemeljitvijo. Zapisali so, da je oblika dela policije, ki so jo izvajali v begunskem centru v Postojni, opredeljena v 128. členu Pravil policije. Gre za hierarhično najnižji pravni akt med vsemi, ki se nanašajo na policijo. Akt, ki ga je na podlagi pooblastila iz Zakona o policiji leta 2001 pripravil takratni direktor Generalne policijske uprave Marko Pogorevc. Akt, ki je nastal na podlagi Zakona o policiji, ki ureja predvsem pravice in dolžnosti policije in je v skladu z Zakonom o kazenskem postopku, ki prvenstveno ureja razmerja med civilnim prebivalstvom in policijo. Akt, ki lahko ureja le podrobnosti glede ravnanja policistov, nikakor pa ne more imeti učinkov zoper tretje osebe, torej civiliste. Predvsem zato ne, ker ne gre za predpis, ki bi bil objavljen v Uradnem listu, in tudi zato ne, ker ne gre za "pravila službe", ki bi jih pripravili na notranjem, pravosodnem in ministrstvu za javno upravo, sprejela pa bi jih vlada. To je že leta 2001 ugotovilo tudi ustavno sodišče, ki je zapisalo, da zakonitosti tega akta ne more preverjati, ker "izpodbijana pravila niso predpis, temveč so interni akt, ki v izpodbijanem delu ureja nekatera vprašanja s področja delovnih razmerij policistov, vendar ne vsebuje določb, ki bi urejale pravice in obveznosti, in ne vsebuje norm, ki bi navzven povzročale pravne učinke".

O sumu kaznivega dejanja pa nič

In tej dokaj nerodni razlagi policije je sledila razlaga generalne državne tožilke Brezigarjeve, da je bilo vse v redu. V sporočilu za javnost je urad Brezigarjeve zapisal, da glede ravnanja policije v Postojni "ni razlogov za sum, da bi policija nezakonito izvajala prikrite preiskovalne ukrepe ter, da je imela policija osnovo za ukrepanje v Zakonu o policiji ter v posameznih situacijah še v nekaterih drugih zakonih kot na primer: v Zakonu o varstvu javnega prometa, Zakonu o prekrških, Zakonu o varstvu cestnega prometa". To pojasnilo tožilstva je vsaj nenavadno. V uradu varuha so namreč v svojem dopisu Brezigarjevi podali prošnjo, da ravnanje policije "oceni s stališča morebitne storitve kaznivega dejanja". In prav to je tudi edino, kar tožilstvo lahko stori: preveri, ali so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ni pa v pristojnosti tožilstva, da se v konkretni zadevi izreče o zakonitosti ali nezakonitosti določenih postopkov ali dejanj. Ob tem je treba dodati še na eno nenavadnost iz sporočila za javnost generalne tožilke. V sporočilu se namreč sklicuje na Zakon o varstvu javnega prometa, ki ga naš pravni red sploh ne pozna. Ali drugače rečeno: tega zakona preprosto ni.

Nenavadna pa je tudi kronologija dogodkov. Varuh je svoj dopis generalni državni tožilki poslal 18. januarja, štiri dni pozneje pa je na to temo sklical tiskovno konferenco. Generalno tožilstvo se je s sporočilom za javnost odzvalo že 25. januarja, to je tri dni za varuhovo tiskovno konferenco, manj kot teden dni in hkrati le štiri delovne dni zatem, ko so prejeli dopis. Nenavadnost je v bliskovitosti odločitve tožilstva. Za primerjavo samo na hitro poglejmo podoben primer, kjer je varuh prav tako vrhovno državno tožilstvo poprosil, naj preverijo, ali je šlo za kaznivo dejanje. To so recimo storili v primeru obdukcij pred diskoteko Lipa umrlih deklic. Dopis so na tožilstvo poslali marca lani, do sedaj pa odgovora o tem, ali je šlo za kaznivo dejanje, še ni, s tožilstva so jih le obvestili, da o zadevi teče predkazenski postopek. Torej postopek, kjer policija pod patronatom tožilstva preverja, ali je dovolj razlogov za sum in s tem za začetek kazenskega postopka ali ne. Je predkazenski postopek, ki v primeru Lipa traja že skoraj eno leto, v primeru nadzora Strojanovih trajal le štiri dni? Kateri tožilec je bil tako učinkovit, kljub temu da gre za obsežen in zapleten primer? To smo vprašali tudi generalno državno tožilko Barbaro Brezigar, ki pa je prek svoje tiskovne predstavnice sporočila, da na ta vprašanja ne bo odgovarjala. Zato smo vprašanje ponovili javno na okrogli mizi o učinkovitosti organov pregona, ki jo je v sredo pripravil Inštitut za kriminologijo pri ljubljanski Pravni fakulteti. Tudi v živo Brezigarjeva ni želela govoriti o delu tožilstva v tej zadevi: "Ker to ni tema današnjega posveta in ker je bilo medijem o tej temi poslano sporočilo za javnost, tega ne bom komentirala drugače." Molk generalne državne tožilke pa ni logičen, razen če česa ne skriva. Morda postopek na tožilstvu ni bil izpeljan, kot bi moral biti?

Hiter in zakonit postopek

Kako sploh poteka - formalno - tožilski postopek? Vsa pošta, ki roma na tožilstvo, gre prek urada generalne državne tožilke. Po zakonu tudi vsi spisi, dokumenti in dopisi potujejo po fizični pošti, nikoli po elektronski pošti. Kazenske ovadbe se evidentirajo v kazenskem vpisniku in odstopijo krajevno pristojnemu državnemu tožilstvu. To potem prek policije ugotovi, ali je v zadevi dovolj dokazov za začetek kazenskega postopka ali ne. Zakon o tožilstvu sicer daje vrhovnemu državnemu tožilstvu in generalni državni tožilki možnost, da prevzameta postopek. To se je na primer zgodilo v "primeru Ribičič".

In kaj se zgodi, če tokratni primer apliciramo na opisana formalna pravila tožilskega postopka? Predpostavimo, da je bil postopek izveden zakonito in da so vsi vpleteni zadevo obravnavali absolutno prednostno, postopki pa so tekli po najhitrejši možni poti. Brezigarjeva prejme Hanžkov dopis v petek in ga nemudoma pošlje na pristojno okrožno državno tožilstvo v Kopru. To ga prejme v soboto, zato se mu posveti v takoj v ponedeljek zjutraj in zaprosi policijo, da mu posreduje arhive zapisnikov, iz katerih je sum o kaznivem dejanju razbral varuh. Na tožilstvu v torek in sredo preverijo obsežno gradivo in opravijo razgovore z vodstvom in policisti PU Postojna in še v sredo popoldan na pošti oddajo poročilo s svojimi izsledki. V četrtek zjutraj spis prejme generalna državna tožilka in pripravi sporočilo za javnost. Neverjeten scenarij, zato raje predpostavimo, da je zadevo, potem ko jo je seveda najprej dodelila krajevno pristojnemu tožilstvu, prevzela generalna državna tožilka. A tu se zalomi. Tožilstvo v Kopru zadeve namreč sploh ni prejelo. To je posredno potrdil tudi vodja okrajnega državnega tožilstva v Kopru Slavko Ožbolt: "V zadevi Strojanovi vas obveščam, da je bila zadeva obravnavana na Vrhovnem državnem tožilstvu v Ljubljani. Zaradi morebitne pridobitve kakršnih koli podatkov se zato obrnite na njih."

Poleg formalnih postopkovnih nedoslednosti, hitrosti tožilskega postopka in zgoraj omenjenega izjavljanja o zakonitosti policijskega ravnanja namesto preverbe sumov kaznivega dejanja pa ne smemo pozabiti rezultatov tožilskega dela. Rezultatov? Kakšne so sploh pravne posledice nadzora, ki ga je opravilo tožilstvo? V kateri fazi je zadeva? Je ovadba zavržena? So izjave generalne državne tožilke zgolj napoved zavržbe? Je možno, da se postopek v tako obsežnem primeru konča zgolj s sporočilom za javnost?

Še ene možnosti ni mogoče izključiti: da je Brezigarjeva Hanžkov dopis imela zgolj za pisanje in ji zatorej ni treba izpeljati prej opisanega postopka. Tako je recimo v preteklosti že ravnala generalna državna tožilka Zdenka Cerar, ko je v pregled prejela zapisnik seje občinskega sveta Mestne občine Ljubljana, kjer ni nič pisalo o morebitnem kaznivem dejanju. Vendar tudi ta argument ne bo pravi, saj je Hanžek, kot že rečeno, v svojem dopisu zaprosil tožilstvo, naj preveri zapisnike predvsem s stališča morebitne storitve kaznivega dejanja. Pa tudi v sporočilih za javnost, ki branijo delo policije, se urad generalne državne tožilke na več mestih trudi dokazati, da so se z zadevo ukvarjali. Ta izgovor odpade, še posebej če vemo, da Zakon o kazenskem postopku v drugem odstavku 161. člena daje tožilstvu možnost, da zahteva od policije zbiranje obvestil v konkretni zadevi, celo kadar ne prejme informacij, ki govorijo eksplicitno o razlogih za sum kaznivega dejanja: "Če državni tožilec iz same ovadbe ne more presoditi, ali so navedbe v njej verjetne, ali če podatki v ovadbi ne dajejo dovolj podlage, da bi lahko odločil, ali naj zahteva preiskavo, ali če je do njega prišel le glas o kaznivem dejanju, zlasti pa, če je storilec neznan, lahko zahteva od policije, če tega ne more storiti sam ali po drugih organih, naj v roku, ki ga on določi, zbere potrebna obvestila in stori druge ukrepe, da se odkrijeta kaznivo dejanje in storilec." V tem primeru pa je varuhov urad izrecno zapisal, da gre za sum storitve kaznivega dejanja. Tožilstvo bi torej moralo zadevo obravnavati po predvidenem postopku.

Običajne policijske naloge

Mnenje prav vseh pravnih strokovnjakov, ki na tem področju kaj veljajo, in oglasili so se malodane vsi, je, da policijskih aktivnosti v begunskem centru v Postojni ne moremo v celoti šteti za običajno delo policije. Med nalogami, ki so jih izvajali, so tudi take, za katere policija potrebuje odredbo preiskovalnega sodnika.

Razloga sta dva. Opazovanje, ki ga policija utemeljuje v Pravilih policije, dejansko ni bilo izvajano tako, kot to določajo pravila in zakon o policiji. Po določilih teh dveh zakonov gre za opazovanje, ki traja dejansko krajši čas, izvedeno mora biti na način, kot bi ga lahko izvedel vsak občan, in tudi ne bi smelo vključevati evidentiranja.

Poleg tega že iz zapisnika policijskih aktivnosti zgolj enega dne, ki je prišel v javnost, izhaja, da dela PU Postojna ni narekovala zgolj Generalna policijska uprava, pač pa celo vlada: "Petrinčič mu pove, da bo vozila in osebe potrebno zadržat, ker vlada in GPU še nič ne ve o tem in jih bo potrebno ustavit in zadržat, dokler ne odločijo na GPU, kako in kaj postopati." Zakonske podlage za to ni. Vse informacije, do katerih so se dokopali policisti in jih vsebuje zapisnik, pa tudi niso mogle biti zbrane zgolj z opazovanjem in sledenjem. Zato tudi sum o uporabi tehničnih sredstev za prisluškovanje ni pretiran, uporabo teh pa lahko odredi le preiskovalni sodnik.

Kaj to ravnanje pomeni za državljane? Morda največ pove mnenje odvetnika družine Strojan Aleksandra Čeferina: "Policija lahko ob takem stališču tožilstva od sedaj dalje vsakogar nekaznovano opazuje, zasleduje in si zapisuje, s kom se srečuje. Da je to mogoče še kako zlorabiti z namenom diskreditacije posameznika, pa mi verjetno ni potrebno poudarjati. Če bi bilo to početje dopustno, potem nihče od sedaj dalje nima več zagotovljene zasebnosti, vse se lahko spremlja. Nekaterim ni jasno, da ne gre le za Strojane, pač pa za vse nas!"