Svoboda je ogrožena

Prejšnji teden je Matija Grah, dopisnik Dela z Dunaja prevzel novinarsko nagrado Društva slovenskih novinarjev. Nagrado si je prislužil tudi zato, ker je na podlagi "njegovega pisanja prišlo do poenotenja slovenske manjšine in koristne korekcije slovenskega zunanjepolitičnega stališča do tega vprašanja". A tistega četrtka nagrajeni novinar ni bil ravno najboljše volje. Nekaj dni poprej je namreč dobil uradni odpoklic z mesta dunajskega dopisnika. Odpoklicala ga je časopisna hiša Delo. A to ni bilo dovolj, le nekaj dni po prejemu nagrade je Delo zoper Graha uvedlo tudi postopek redne odpovedi pogodbe "iz razlogov nesposobnosti". Novinarju, ki so mu cehovski kolegi podelili nagrado za izstopajoče novinarske storitve, je predsednik uprave Dela Danilo Slivnik zaradi istih člankov napovedal odpoved dosedanje pogodbe o zaposlitvi. Peter Jančič, Delov urednik, je za Slovensko tiskovno agencijo odpoved potrdil in dodal, da je osnovna dejavnost dopisnika obveščanje, šele nato komentiranje. Grah je bil torej kaznovan zaradi svojih komentarjev, pa čeprav zakon o medijih v 21. členu eksplicitno določa, da se novinarju ne sme odpovedati delovno razmerje ali kako drugače poslabšati njegov položaj "zaradi izražanja mnenj in stališč, ki so v skladu s programsko zasnovo ter s profesionalnimi pravili, merili in standardi". Ker je stanovsko društvo Matiji Grahu letos podelilo nagrado za izstopajoče novinarske dosežke, dvomimo, da nekdanji dopisnik Dela ne dosega profesionalnih standardov. Razlogi so verjetno drugi ...

A Grah ni edini, zoper katerega je uprava Dela sprožila postopek. Drugi novinar, dopisnik Dela iz Zagreba Rok Kajzer, je istega dne kot Grah na Dunaju v zagrebškem dopisništvu Dela prejel DHL- pošiljko uprave Dela, v kateri je bilo sporočilo o postopku redne odpovedi pogodbe "iz razlogov nesposobnosti".

Kakšni so pravi razlogi za Grahov in Kajzerjev odpoklic, ni težko ugotoviti. Programska zasnova osrednjega slovenskega časopisa je zdaj takšna, da ne jezi vladne politike, da je državotvorna in predvsem - da ne bije vojne z vlado. Tako v tem trenutku želijo lastniki, tako želi uprava in tako želijo uredniki. Seveda je legitimno, da si vsak medij izbere svojo pozicijo. Kaj dela Delo drugačno? Preprosto dejstvo, kako je do te pozicije prišlo in kako nova politika časopisa vpliva na avtonomijo novinarskega poklica.

Zgodba o zagroženi odpovedi službe nagrajenemu novinarju ne bi bila nič posebnega, če ne bi odslikavala razmišljanja, ki je v dveh letih prineslo izmerljive medijske premike. Če ne bi bila posledica premisleka tistih posameznikov in politikov, ki mislijo, da je namen medijev služiti delodajalcem in posledično vladi, ne pa javnosti. Oziroma: če ne bila odsev razumevanja medijske svobode, ki jo pooseblja cinični Branko Grims, ko na tiskovnih konferencah novinarjem pridiga o tem, da bi morali poročati, kako se je RTV-naročnina - v resnici zaradi prehoda na evro - znižala za 0,004 evra. Grims je vpliven član vladajoče SDS in med drugim zadolžen tudi za medijsko zakonodajo, zato ima njegova pripomba zlovešči podton. "Spremembe v vodstvih večjih medijev so v več primerih pomenile iskanje bolj poslušnih kadrov, ki bolj podpirajo vladne politike," so o medijski premikih pred mesecem zapisali pri Evropski zvezi novinarjev.

Kaj se torej dogaja? Je medijska svoboda res ogrožena? So mediji v Sloveniji pokleknili pred politiko? So avtonomni novinarji postali ogrožena vrsta? Se vrača vladavina 133. člena? Ali pa so očitki o krčenju svobode govora le levičarska zarota padlih rdečih elit, ki poskušajo umetno vsiljeno debato o medijski svobodi uporabiti za ponoven vzpon na oblast?

Gremo lepo počasi. Najprej, kako poročajo mediji? Zgolj en primer. V torek je potekala običajna seja programskega sveta RTV. Na TV Slovenija so objavili novico o tem, da sta bili potrjeni dve urednici, da je bilo poslovanje zavoda uspešno in da svetniki niso zadovoljni z zakonskimi določili, ki določajo 40 % domače glasbe. Novice je bila korektna, kratka, nespektakularna, kar se za novico seveda spodobi. Na nacionalnem radiu so šli korak dalje, v oddaji Dogodki in odmevi je bilo pripravljeno poročilo, ki je omenilo težave novinarja Roberta Škrjanca, ki mu je direktor radijskega programa Vinko Vasle začasno prepovedal poročanje o Sovi. Še najbolj obširni so bili pri Večeru, kjer so poleg ostalega zapisali, da sta bili novi urednici imenovani v nasprotju z voljo novinarjev in da se je imenovanje odgovornih urednikov brez soglasja novinarjev v preteklosti že maščevalo. Trije prispevki o enem dogodku so imeli različne poudarke. Naj spomnimo, da se je v času prejšnjega zakona in prejšnjih vodstev o sejah sveta RTV in kritičnih pripombah svetnikov na TV Slovenija izčrpno poročalo. Danes se ne več.

Odsotnost kritične analize oblasti

Vsaka vlada si želi vplivati na medije. Mediji konstruirajo realnost, prirojena želja politikov pač je, da so v tej realnosti naslikani čim lepše. Vse politike si to želijo, zato politika pozna predstavnike za stike z javnostjo, uporablja naučene propagandne trike, najema podjetja za komuniciranje. Novinarji tehnike zavajanja poznajo in skupaj s politiko kohabitirajo v igri podajanja in prodajanja informacij in interpretacij. Konzumenti in volilci se potem odločajo, ali so njihovi pogledi verodostojni in ali so vredni njihovega glasu.

A Sloveniji se dogaja nekaj povsem drugega. Društvo slovenskih novinarjev, sindikat in Evropska zveza novinarjev opozarjata, da so novinarji v Sloveniji izpostavljeni političnim pritiskom, da prihaja do "neposrednih posegov uprav v njihovo delo z grožnjami s posledicami, če 'bodo še naprej pisali na tak način', in drugih ukrepov, ki so usmerjeni k uveljavljanju samocenzure in odsotnosti kritične analize oblasti. Poleg tega novinarjem in novinarkam preprečujejo pokrivanje tem, za katere izdajatelji menijo, da bi 'škodile njihovim interesom'". V Sloveniji naj bi bila razširjena maksima, da so novinarji odgovorni lastnikom, upravi podjetja in ne javnosti. Zato morajo delati po standardih kapitala in ne po zakonitostih novinarstva. Požarni zid med nekaterimi uredništvi in upravo naj bi se že zdavnaj porušil.

Očitkov, ki jih je zapisala Evropska zveza novinarjev, je še več: "Za mnoge novinarje in novinarke je del realnosti, da pripravljajo prispevke, za katere se dogovorijo z uredniki, ki pa nikoli niso objavljeni - v večini primerov brez vsake resne utemeljitve. Še ena pogosta praksa je brisanje določenih delov besedil, ki bi lahko vznemirili oblasti, pri čemer novinarji in novinarke kot avtorji in avtorice nimajo nobene moči odločanja o končni različici svojih avtorskih del. V nekaterih primerih objavljene različice vsebujejo besedila, ki jih podpisani avtorji in avtorice niso nikoli napisali. Novinarji in novinarke, ki so izzvali takšne prakse in/ali z njimi seznanili javnost, so bili kaznovani z zmanjšanjem plače, premestitvami v druga uredništva, disciplinskimi postopki, grožnjami z izgubo službe."

Evropska zveza novinarjev je nad stanjem v slovenskem novinarstvu skratka globoko zaskrbljena. In državi, ki bo predsedovala Evropski uniji, to gotovo ni všeč. Za komentar izjave smo sicer prosili ministrstvo za kulturo, vendar do zaključka Mladinine redakcije niso našli časa, da bi se odzvali na mesec dni staro izjavo.

Slovenski novinarski sindikat je pred tedni tudi predstavil seznam anonimnih novinarskih pritožb in opažanj, katerim je skupno, da novi uredniki praviloma želijo, da se o vladi ali pa o kakšnih drugih centrih moči piše na spravljivejši način. Tako je eden izmed vprašanih novinarjev omenil pravilo treh dni. "Ko se spraviš na katero koli od državnih institucij, ti bolj izkušeni kolegi kar povedo: imaš dva dni časa, potem ti bodo to prepovedali". Spet druga novinarka razkriva usodo svojega naročenega teksta, napisanega po dogovoru z urednikom, ki pa ni bil objavljen. "Nihče je ni poklical, poskušal doseči spremembe vsebine, nihče ji v zvezi z neobjavljenim člankom ni rekel ničesar. Nekaj tednov se ni zgodilo nič, potem je novinarka zahtevala pojasnilo in so ji uredniki zatrdili, da je 'tekst neprofesionalen'. Podobno se je zgodilo že prej. Novinarka, ki je v preteklosti niso imeli za 'neprofesionalno', je kmalu ugotovila, da se povsem podobno dogaja tudi njenim kolegom in kolegicam". Spet tretji novinar govori o razlikah med prejšnjo in sedanjo oblastjo. Nekoč naj bi veljalo, da so bili teksti objavljeni, potem pa je nezadovoljna politika spisala odzive, demantije, lastno interpretacijo dogodkov. Sedaj je drugače. "Prišli smo do tega, da sploh ne pride do cenzurnega posega, da odziv oblasti sploh ni potreben. Ti kimavci že kar sami vedo". Gradivo novinarskega sindikata se pravzaprav bere kot roman iz časov države ene resnice in enega vodje. Novinarji se učijo, kakšni teksti se lahko objavljajo in kakšni se ne smejo, zapirajo se prostori svobode, izginjajo komentarji, lastno mnenje je postalo tabu, fetišizirata se objektivnost in uravnoteženost, uporabljajo se metode zastraševanja, znižuje se socialna varnost, vzgaja se "plašnega, ubogljivega in upogljivega novinarstva, ki se boji vklopiti svoj razum in izstopiti iz meja diskurza, ki mu ga določa dnevna politika". Če drži vsaj polovica ugotovitev slovenskega novinarskega sindikata, je velik del slovenskega novinarstva grobo potisnjen v temno noč prestrašenega enoumja. In ker se jih večina izmed njih ne upa spregovoriti, tonejo globlje, globlje v pozabo.

Bunker, kosila, državotvornost

Za primer vzemimo Večer, štajerski dnevnik, ki ima prodane naklade slabih 50.000 izvodov in je na Štajerskem izredno vpliven. Urednik tega medija je pred slabim letom dni postal Tomaž Ranc. In v nekaj mesecih je novi urednik dnevnik vsebinsko in oblikovno preoblikoval. Na prvi pogled je dnevnik prijaznejši in bogatejši. A s prenovo je nastal tudi bunker neobjavljenih tekstov. Eden je v ljubljanski in drugi v mariborski redakciji. Po prvem tekstu - po pričevanjih naj bi šlo za portret hrvaške zunanje ministrice Kolinde Grabar Kitarović, ki naj bi bil po mnenju urednikov protidržaven - se je vsul plaz. V bunkerju je pristal članek o napačnih citatih premiera Janše, pa o odstavitvi Vide Petrovčič, pa zgodbe o izbrisanih, pa o tem, kako Jožef Školč v televizijski oddaji ni bil skriti gost Dimitrija Rupla. Teksti, ki so se znašli v bunkerju, naj bi bili po mnenju višjih urednikov neprofesionalni, slabi, neobjektivni, nesmiselni, a pregled neobjavljenih kaže bolj na to, da bi večina od njih lahko razjezila vlado in njene prijatelje.

Podobne primere poznajo tudi na Delu, vendar se je tam vsa stvar začela že mnogo prej. Nekdanjemu šefu uprave Tomažu Peroviču je premier Janez Janša nekaj mesecev po volilni zmagi na pogovoru dejal, da je Delo nenormalen časopis. Po naših podatkih naj bi mu namignil tudi to, katere novinarje je treba zamenjati. Perovič sicer priznava, da se je sestal z Janšo, a naše informacije o napovedani lustraciji nekaterih novinarjev Dela odločno zanika. Kakorkoli že, Delo se je po lastniških zamenjavah in uredniških spremembah korigiralo, odšlo je nekaj novinarjev, nekateri po lastni želji, drugi so bili v to prisiljeni, malce je sicer padla naklada, a zato se je povečala priljubljenost Dela v vladnih salonih. S spremembo uredniškega koncepta načeloma ni nič narobe, narobe pa je, kadar je uredniška sprememba posledica kapitalsko-političnega pritiska in kadar je s spremembo uredniške politike povezano kršenje medijske in delovnopravne zakonodaje zaposlenih novinarjev in sodelavcev.

Zgodba o medijskem podrejanju je še najbolj nenavadna pri javni medijski hiši. Nacionalna televizija je namreč javni zavod in mora v svojem poročanju zastopati interes javnosti, ne nekih navideznih, anonimnih, politično kontaminiranih lastnikov. Vdor politike v televizijsko poročanje je bolj subtilen kot pri Delu. Televizija o nekaterih temah ne poroča toliko, kot je nekoč, spremenjena programska zasnova je zabavnemu programu dala prednost pred informativnim, bolj kot kakovost so pomembni ratingi, mnenjskih oddaj in soočenj politikov je manj, po konfliktu Vide Petrovčič se je pojavila samocenzura, občutljive teme pa pokrivajo ali neizkušeni in zato manj suvereni novinarji ali pa Vladimir Vodušek, medijska okrepitev s komercialne televizije, ki si je nekoč skupaj z Ruplom (in njegovim avtom) ogledal Ukrajino, z Janezom Janšo pa se je povzpel na Triglav. Še največ je o vmešavanju politike v program nacionalne televizijske hiše prostodušno povedal njen direktor Jože Možina, ko je ob konfliktu v Hotizi izjavil, da se kaže, "da je Slovenija soočena z v domovinski vojni nabranim hrvaškim nacionalizmom. To je trenutek, ko se moramo Slovenci poenotiti in tudi nacionalna televizija mora pokazati in kaže tisto mero državotvornosti, ki je v takih primerih nujno potrebna". Kakšna je prava mera državotvornosti, Možina sicer ni pojasnil, na televiziji pa tisto jesen ni bilo izrečenih ravno veliko kritik na evropsko potezo slovenske vlade, ki je na svojo mejo kot obliko grožnje poslala oborožene policiste.

Pridni in zastrašeni

Ko so novinarji POP TV poslanca SDS Mira Petka in nekdanjega novinarja Večera povprašali, kakšno je stanje v slovenskem novinarstvu, je dal nenavaden odgovor. "Mislim, da se stanje zadnja leta izboljšuje. Po moji oceni so tudi novinarji lahko bolj zadovoljni, saj vidimo, da ni več takšnih poskusov likvidacije, kot se je zgodilo meni leta 2001". Petek ima seveda prav, ko pravi, da se je zgodil nedojemljiv zločin, ko so ga pretepli pred hišno garažo. Zločin pač zasluži kazen. A Petek se tudi hudo moti. Dejstvo, da ni fizičnih napadov na novinarje, še ne pomeni, da se situacija v novinarstvu izboljšuje. Včasih so sistemski, posredni pritiski učinkovitejši kot pa groba sila. Eden izmed takšnih prijemov je odpiranje in zapiranje pipice, ki medijem prinaša denar oglaševalcev. To se na primer dogaja tudi Mladini. Ali pa zapiranje komunikacijskih poti in širjenje polresnic "Pridni ter zastrašeni mediji bodo to že prenesli naprej. In nabirajo neresnice, polresnice, laži, vse jim pride prav, da je le blato za metanje," je recimo ob izbruhu afere Sova zapisal Janez Drnovšek.

A politika pozablja, da na dolg rok zmagajo tisti, ki poročajo brez političnega vpliva. V vojni z mediji ni zmagal Silvio Berlusconi, v bitki za interpretacijo iraške vojne je izgubil tudi George Bush in na koncu bo slabo kazalo tudi Janezu Janši. Politiku, ki so ga nekoč zaprli zaradi novinarskega dela. Seveda bi pretiravali, če bi zapisali, da se je v Slovenijo vrnil 133. člen in da bodo jutri začeli zapirati novinarje, ukinjati novinarske edicije, v redakcijo Mladine pa bodo poslali ekipo policistov.

To se ne bo zgodilo. Svet je drugačen, kot je bil pred dvajsetimi leti. Takrat Slovenija še ni bila demokratična država. A partija je začela najedati svobodo izražanja in čas je, da zakriči vsa Slovenija. Če ne, bodo jutri prišli po vas ...