Kdo po Janezu Drnovšku?

Edina resna alternativa odhajajočemu predsedniku države Janezu Drnovšku, ki je znal presegati delitve, je ta hip pod Lojzetom Peterletom združena desnica. Z zavlačevanjem in nazadnje odhodom je favorit jesenske predsedniške tekme Borut Pahor v volilno telo izvrtal približno 60 odstotkov široko luknjo. Po mnenju nekaterih je na cedilu pustil kakšnih 900 tisoč državljanov, ki bi se v spopadu med njim in Peterletom odločili zanj. Njihovi pogledi so zdaj usmerjeni proti levi sredini. Poleg Socialnih demokratov (SD), Liberalne demokracije Slovenije (LDS) in društva Zares še proti DeSUS, strankam torej, ki bi morale ponuditi drugo možnost. Časa za to tako rekoč ni več.

Parlamentarne počitnice se začnejo že čez štirinajst dni, glede na to, da bodo volitve predsednika republike med 14. oktobrom in 11. novembrom, se bo uradna volilna kampanja morala začeti že čez dobra dva meseca; Drnovšku mandat poteče 22. decembra opolnoči. Peterle, enotni kandidat pomladnega trojčka (SDS, NSi in SLS), ki je neuradno kampanjo pognal konec minulega leta, se je doslej že dokaj dobro zacementiral v državljanski bazi, levica pa ob drugih težavah komajda še zmore premislek o svoji ponudbi za predsedniški položaj. LDS je brez vodstva, iskali ga bodo to soboto, v društvu Zares pa so strategi pričakovali, da Pahor od tekme ne bo odstopil, zato se z jesenskim merjenjem moči doslej niti niso pretirano ukvarjali, tudi v DeSUS čakajo.

Pahor je tako stranke leve sredine pustil nepripravljene, za povrh pa bodo prihajajoče predsedniške volitve tudi preskus politične moči pred parlamentarnimi volitvami, podobno kot je razmeroma tesna Drnovškova zmaga proti Barbari Brezigar pred petimi leti že nakazovala in katalizirala volilne premike v desno. Znano je, da ima politična zmaga inercijo. Temeljno vprašanje je seveda, koliko manevrskega prostora levica še ima in kako velik je resnični protestni potencial, ki ga zadnje leto kažejo različne ankete v obliki nepodpore sedanji vladi. Za zdaj kaže, da morda ni tolikšen, da bi lahko nezadovoljni volivci v tekmi s Peterletom podprli kogarkoli. Dokaz za to je tudi javnomnenjska analiza, ki jo je agencija Ninamedia januarja opravila za Mladino. Anketirance so vprašali, koga bi podprli v drugem krogu predsedniških volitev, če bi lahko izbirali med Peterletom in ponovno aktiviranim Janezom Drnovškom.

Čeprav velja Drnovšek za združevalno figuro levice in je znal presegati delitve, bi glede na tedanjo meritev, morda presenetljivo, Peterle Drnovška premagal (nikakor pa ne bi premagal Pahorja). Kot se je izkazalo tedaj, stoji za Peterletom od 30 do 45 odstotkov volilnega telesa. Preračunano glede na zadnjo volilno udeležbo ob predsedniški tekmi leta 2002 je to skupina 480 tisoč privržencev, ki se razteza do kakšnih 720 tisoč potencialnih volivcev. Seveda je mogoče reči, da Drnovšek tedaj ni bil resen kandidat in da je bila januarska meritev pod vtisom krize LDS, ki je bila tedaj na enem od vrhuncev razpadanja. Hkrati je predsednik vlade Janez Janša na dan anketiranja gostil evropsko politično smetano, s katero se je poslavljal od tolarja, zaostritev v političnem prostoru pa še ni bilo. A primer kaže, da tisti, ki bo poskušal zasesti izpraznjeno Pahorjevo mesto, ne bo imel lahkega dela.

V SD in LDS računajo na Gasparija

Tega se dobro zavedajo tudi v strankah leve sredine, ki so se ob Pahorjevi odločitvi znašle pred dilemo, ali v boj, tako kot doslej, poslati strankarske kandidate (SD je denimo v zadnji tekmi kot "slamnatega moža" ob bok Janezu Drnovšku poslala Leva Krefta) ali pa že kar na začetku ponuditi skupnega kandidata. Borut Pahor, ki zdaj nosi največji del odgovornosti za težave levega dela političnega spektra, pravi, da je tudi sam sredi pogovorov o predsedniških volitvah, ki ga te dni najbolj zaposlujejo. "Ne iščemo svojega ali skupnega kandidata, iščemo dobrega kandidata," je odgovoril v svoji diplomatski maniri, nato pa le priznal, da želijo v SD, če bo le mogoče, najti skupnega kandidata levice, ki bo deloval kot povezovalna figura. "Iščemo nekoga, ki ga lahko z značajskimi in s političnimi lastnostmi predstavimo kot zmagovalca. Tudi to, da bomo prišli pozno, sicer ni prednost, ni pa nujno niti ovira, če imamo že znano in uveljavljeno ime. Ljudje morajo v njem videti predsednika vseh. Zato bomo predlagali seriozno osebo, ki ima izkušnje v javnem življenju. Političnem ali diplomatskem. To bo oseba z avtoriteto, ki je del rešitve, ne pa oseba, ki vnaša nov razdor."

Podobno meni vodja poslanske skupine Miran Potrč. Sicer je "počaščen", da se v stranki v zvezi s kandidaturo pojavlja njegovo ime, "a takšno evidentiranje še ni resen premislek", pravi. Tudi sam misli, da bi morale stranke poiskati skupnega kandidata leve sredine. Časa za iskanje kompromisnega predloga ni veliko. Skrajni rok, da se stranke sporazumejo o predlogu, je po njegovem 15. julij, ko so parlamentarci in politiki še v državnem zboru, po možnosti pa prej. "Da gre pri teh volitvah za tekmovanje dveh političnih blokov, ni izbrala, če povem poenostavljeno, levica, ampak desnica. Peterle bo najbrž dobil še podporo RKC, posredno ali neposredno. Konec koncev je priznan vernik, ki je za cerkev že marsikaj naredil. Zato pa, če želi biti tekma kolikor toliko realna in enakovredna, je po mojem potreben dogovor leve sredine. Če bo vsaka stranka kandidirala svojega kandidata, bo morda težko priti celo v drugi krog," pravi Potrč.

Po analizah, ki so jih v strankah že naredili, naj bi razmere ne bile tako dramatične za levico, kot omenja Potrč. Podpora Peterletu ne raste, po nekaterih razlagah zato, ker precej nezadovoljnih z razmerami v državi v njem ne najde zaslombe. Upanje, da bo levica v kratkem finišu vseeno zmagala, dajejo tudi javnomnenjske raziskave, ki kažejo, da se potencialni volivci predsedniških kandidatov rekrutirajo predvsem po pripadnosti ideološkim blokom. Razdelitev na levo in desno je ta trenutek približno 60 : 40 v prid levici. Seveda pa je samo Pahorju uspelo doseči visoke odstotke, tako da se marsikdo na levici, tudi sam Pahor, tolaži, da bo prihajajoča predsedniška tekma izgubila prizvok blokovskega boja in zato ne bo lakmusov papir za prihodnje parlamentarne volitve. Pahorjevega namestnika Igorja Lukšiča pa skrbi, da so stranki upadle ambicije. "V stranki bi morali sprožiti zmagovalno mentaliteto, ki je zdaj ni. Imeli smo kritje za ambicije, ki se jim zdaj odpovedujemo."

Na koga torej računajo na levici? Socialni demokrati so doslej vodstvu poleg Potrča predlagali Marka Pavliho, ki je v stranko prestopil iz LDS, in nekdanjo izolsko županjo Bredo Pečan. Precej močno ime naj bi bil tudi nekdanji pomočnik generalnega sekretarja OZN Danilo Türk, o katerem so sicer razmišljali tudi v SDS, preden so podprli Peterleta. A Türk zanika, da bo kandidiral za predsednika. "Pravkar se vračam s posveta o mednarodnem vojnem pravu," je odgovoril na vprašanje, kakšne prednostne naloge si je določil za prihodnje mesece. Tudi v LDS so člani doslej predlagali več možnih kandidatov - da je predsedniški kandidat LDS, je denimo presenetilo zgodovinarja Boža Repeta, med evidentiranimi pa sta tudi podpredsednica stranke Zdenka Cerar in starosta slovenske ekonomije Jože Mencinger. Slednji sicer ne namerava kandidirati. Edino resno ime, ki je po kuloarjih SD in LDS tudi najbolj cenjeno, je nekdanji guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari. Ta za zdaj ni dal še nobenega namiga, zato se ne ve, ali bo kandidaturo sprejel ali zavrnil. Doslej se je torej čakalo na Pahorjevo odločitev, zdaj pa je štafetno palico prevzel Gaspari.

Kako resna je sploh možnost, da Gaspari kandidira? Jožef Školč iz LDS pravi, da je ta hip stranka preveč zaposlena z volitvami nove predsednice oziroma predsednika stranke, a kot je razumeti neuradne vire, v LDS čakajo na Gasparijevo odločitev. Neuradno je iz različnih virov slišati, da ga predsedniški položaj zanima. A dokončno še ni privolil, po vsej verjetnosti bi se to lahko zgodilo prihodnji teden, če bo dobil tudi uradno zagotovilo obeh strank, da ga bosta v tekmi podprli. Tako kot marsikdo drug, je moral tudi Gaspari sprva presoditi, ali ima realne možnosti za zmago. V ta namen so v SD po nekaterih podatkih naročili javnomnenjsko analizo, ki je pokazala, da je med Gasparijem in Peterletom zgolj 16 odstotnih točk razlike. Glede na razpoloženje javnosti, morebitno podporo strank in navsezadnje velik ugled, ki ga Gaspari ima, je zelo verjetno, da bi se ta razlika ob objavi kandidature hitro zmanjšala.

Zares pa imajo v rezervi še Vajgla

Če bo Gaspari ponudbo strank zavrnil, se kot možni kandidat omenja tudi Ivo Vajgl, nekdanji zunanji minister, zdaj svetovalec predsednika Janeza Drnovška za mednarodno politiko. Vajgl je sicer favorit društva Zares, uživa Drnovškovo podporo in po nekaterih podatkih tudi podporo nekdanjega predsednika Milana Kučana. Je mogoče, da bi Vajgl nastopil na volitvah ne glede na Gasparijevo odločitev? V društvu Zares njegovega ločenega nastopa ne izključujejo, saj nasprotujejo blokovskemu dogovoru.

" Te volitve niso nepomembne," pojasnjuje Gregor Golobič, "vendar tudi enotnost ni tako velika zgodba. Zoran Janković denimo ni bil nikakršen enotni kandidat, bil je sam zase. In nisem prepričan, da je prisilno skupni kandidat prava formula. Hkrati ne smemo pozabiti, da so letošnje volitve odprte, zato obstaja nevarnost, da bi s številnimi kandidati, ki bi zgolj zagotavljali prisotnost posameznih strank, razočarali in potisnili v abstinenco mnoge volivce, razpršili glasove in navsezadnje celo povzročili operetno ponovitev francoske zgodbe z Le Penom, tako da bi se v drugem krogu znašel Jelinčič. Veliko ljudi pričakuje jasno alternativo domačijsko-ljudski viziji, ki se ta hip ponuja, in jih v tem smislu ni docela zadovoljil niti Pahor. To pa je vsebinska drugačnost, ne ponovitev blokovske vaje. Enotnost ob Peterletu se je vzpostavila pozneje, zaradi potrebe po konsolidiranju pomladnega bloka. Utrjevanje druge strani na tak način bi bilo po mojem škodljivo in samo po sebi z vidika predsedniških volitev tudi neučinkovito." Na vprašanje, ali so za predsednika države pomembnejša ekonomska znanja ali diplomatske izkušnje, Golobič v nasprotju z nekdanjimi kolegi iz LDS pomenljivo izbere diplomatske izkušnje, za vso sedanjo zmešnjavo pa krivi Pahorja: "Pahor se ni odločil, da ne bo kandidiral, sredi kampanje se je odločil, da izstopi."

V društvu Zares za spopad pripravljajo Vajgla še iz drugih razlogov. V nasprotju s SD in z LDS niso tako prepričani, da se bo Gaspari odloči za tekmo - če pa se bo, niso prepričani, da bo proti Peterletu tudi zmagal. Vajgl je v javnosti že dejal, da bi Gasparija rad videl na položaju predsednika, če bi se on sam videl na tem položaju in če bi se bil pripravljen za to boriti. "Vem, zadeve so zdaj zelo zapletene. A sam jih ne mislim delati manj zapletenih. Sem zainteresiran in odločen; če se bom odločil, da grem na volitve, potem grem, da zmagam. In verjamem, da lahko. Zato, ker mi ni vseeno, v kakšni državi živim. Želim si, da bi bila politika v Sloveniji prijaznejša, bolj poštena in razumljivejša ljudem. To je moj motiv," pravi Vajgl.

Koga bodo stranke leve sredine izbrale za Drnovškovega naslednika, se bo očitno moralo odločiti prihodnji teden. Po vsej verjetnosti bo to tudi tema prvega telefonskega pogovora med Pahorjem in najverjetnejšo novo predsednico LDS. "Pogovor in jasen dogovor o predsedniških volitvah bo ena prvih nalog stranke po sobotnem volilnem kongresu. Že zdaj pa lahko povem svoje mnenje," odgovarja Kresalova, " da kandidat za predsednika republike Lojze Peterle ni največ pridobil s tem, ko je dobil odkrito podporo predsednika vlade, ampak predvsem zaradi neodločnosti nesojenega kandidata. Zaradi tega se ne morem strinjati s prehitrimi oznakami o levi in desni sredini, verjamem pa, da lahko kljub razmeroma kratkemu času močan sredinski kandidat še vedno odločilno vpliva na končni izid drugega kroga volitev. Ta trenutek je postopek evidentiranja kandidatov za predsednika republike v stranki še odprt, zato je možno, da se pojavi še kakšno ime. Dobro bi bilo, če bi LDS imela kandidata za predsednika republike z realnimi možnostmi za izvolitev." Kresalova zaključuje, da še nobeden od evidentiranih kandidatov ni dal soglasja h kandidaturi, zato se do konkretnih imen ne more opredeliti.