Na novo po starem?

To, da hoče mandatar sestaviti ekipo po svoji volji, je logično in glede na rezultat ima Drnovšek celo možnosti, da mu zastavljeni cilj v veliki meri uspe. Kaj bo počel z njo?

Slovenija mora določiti mejo s Hrvaško in se odpreti, tako na kapitalskem trgu kot za tuje investicije. Tako pravi EU. V Sloveniji glede tega seveda ne obstaja konsenz. Celo dr. Jože Mencinger v ocenah EU prepoznava predvsem ambicije tujcev po prevzemu "naših" podjetij. Ali potrošniki lahko torej računamo samo na to, da bomo še naprej ostali, denimo, v najdražji "kameni dobi telekomunikacij"? No, deklarativno velika večina politikov "odpiranje" Slovenije podpira. V realnosti pa se ne zgodi nič. SLS je s problematiziranjem maloobmejnega sporazuma s Hrvaško tako v koalicijskih pogajanjih z LDS odprla vsaj eno pravo vsebinsko vprašanje, čeprav na enak način, kot je to počela že leta. Ampak to v pogajanjih verjetno ne bo igralo najpomembnejše vloge. SLS naj bi v vladi tako ali tako dobila precej več, kot si je obetala. Glede slovensko-hrvaške meje in maloobmejnega sporazuma pa je bil vedno izredno zadržan tudi LDS-ovski zunanji minister Rupel.

Z izjemo "vatikanskega sporazuma", glede katerega se zdi, da je ZLSD v pogajanjih še najbolj iskala način, kako čim manj boleče popustiti (ali pa je dogovor glede tega res velika "dvojna" zmaga ZLSD?), se je v koalicijskih pogajanjih med LDS in ZLSD, vsaj za javnost, vse vrtelo okoli kadrovskih zadev. Ob tem je Borut Pahor dajal neverjetno "otročji videz". In aluzije na Marjana Podobnika bodo zato gotovo še dolgo ostale žive. Združena lista je šla v pogajanja, kot da je na volitvah dobila najmanj 20 odstotkov glasov, končuje jih, kot da jih je dobila skoraj manj od SLS. Kakorkoli, v obeh strankah se zavedajo, da je od vstopa v vlado odvisno življenje mnogih članov in članic. Najbolj pa usoda vodstva. Vsebina in sklepi vladnega programa, doseženi s pogajanji, bi morali torej Drnovšku bolj ali manj ustrezati.

Program, ki ga kljub "grožnjam" s tem, da bo LDS sama vodila vlado, lahko vsaj poskuša izpolniti samo velika koalicija. Bomo čez štiri leta živeli v državi, ki bo imela meje in bo hkrati odprta tako na kapitalskem trgu kot za tuje investicije? In bo hkrati gospodarsko uspešna in socialno prijazna? Je to sploh Drnovškov program? Vsekakor bi za njegovo uresničitev potreboval širok konsenz velike koalicije, v kateri pa bo že zaradi teže Desusa in dela LDS kljub vsemu poudarjena levosredinskost. "Mladi" so v njej očitno nekakšen "korupcijski" dodatek. Ob tem sicer nekaj tvezijo o dostopnosti interneta, ne da bi zahtevali demonopolizacijo in simbolične cene on line telefonskega časa. Sicer pa je njihova zgodovina dovolj zgovorna. In to, da so "vključeni" v vlado, pove marsikaj tudi o novi vladi.

Ampak Drnovškov dream team bo tako ali tako deloval samo dve leti. Potem bo šel "trener" za predsednika. In to je tudi, vsaj tako je videti, glavni motiv, ki vodi vse njegove poteze. Trdna in široka vlada bi lahko olajšala delo njegovemu nasledniku, poleg tega pa je jasno, da se morajo vladni uspehi tokrat pokazati v dveh in ne v štirih letih. Pa tudi Drnovškov naslednik bo imel potem na voljo samo dve leti, da se profilira in doseže svoje uspehe ali poraze. Ga čaka usoda Ala Gora? Po drugi strani pa se je mogoče vprašati tudi to, ali je Drnovškova zmaga na predsedniških volitvah čez dve leti res tako zanesljiva? Ali je res odvisna samo od uspehov njegove vlade in njegovega zdravja? Ali je volilkam in volilcem sploh lahko všeč situacija, ko bi imeli predsednika republike, ki bi bil hkrati predsednik stranke, ki vodi vlado? Pa tudi če bo Drnovšek odstopil kot predsednik LDS, nelagodje zaradi njegove vseprisotnosti ne bo dosti manjše. Si volilke in volilci čez dve leti, po "koncu Kučanove dobe", res ne bodo želeli sprememb in neke nove "generacije"?

Težko si je predstavljati, da ne. Po drugi strani pa je seveda res, da so v Sloveniji volilke in volilci predvsem konservativni in da se bodo le stežka odločali za eksperiment na tako pomembni funkciji, kot je predsednik države. Medtem pa bomo še vedno živeli v državi, kjer je korupcija redko odkrita, v kateri tisti, ki uporabljajo internet, plačujejo enormne telefonske račune in v kateri večina mnenjskih voditeljev goji strahove pred sosednjimi in tudi bolj oddaljenimi deželami. Ali pa zadnja akcija kriminalistov proti koruptivnemu državnemu sekretarju vendarle napoveduje vsaj nekoliko drugačne čase?