Uvodnik / Jani Sever: Strategija za štirinajst dni

Še sredi junija je Drnovšek govoril, da je s pogajanji o pristopu Slovenije k Evropski uniji vse v najlepšem redu in da torej lahko odstopi s položaja premierja pred začetkom volilne kampanje za predsednika republike. Prejšnji teden smo izvedeli, da vendarle ni tako.

Ali je to, da se ob širitvi lahko pojavijo nepredvideni zapleti, torej res kaj novega? Niti ne. Težave s širitvijo, ki se menda kažejo šele sedaj, so bile več kot očitne že dolgo. Konec koncev nanje evropski mediji ne opozarjajo od včeraj. Tudi konkretni "problemi", o katerih se rado govori, kot so irski referendum, vprašanje Cipra, septembrske volitve v Nemčiji in seveda nova skupna evropska kmetijska politika, so znani precej dalj kot le nekaj tednov. Mogoča je seveda razlaga, da bo v končnici pogajanj pomembno, kdo bo sedel za pogajalsko mizo, a precej verjetnejši scenarij zaključka pogajanj je, da bodo, kot je v Evropski uniji pač v navadi, potekala v zadnjih minutah in da bodo na mizi pravzaprav samo predlogi v slogu "vzemi ali pusti". Kar pomeni, da tudi najspretnejši pogajalci z izjemnim mednarodnim ugledom izida ne bodo mogli kdo ve kako odločilno spremeniti. Ali pa so morda nekateri res prepričani, da lahko Drnovšek pravzaprav rešuje morebitne zaplete v celotnem procesu širitve? Da lahko spremeni izid irskega referenduma, vpliva na nemško politiko po volitvah, reši ciprsko vprašanje in odločilno vpliva na oblikovanje nove skupne evropske kmetijske politike.

Takšno razmišljanje bi bilo najbrž precej noro, čeprav je prejšnji teden predsednik republike v Sarajevu moral pojasnjevati celo to, da Slovenija nikakor ni imperialna dežela. Ali nevarnost za takšno razumevanje slovenskih ambicij, vsaj na Balkanu, res obstaja? Če to drži, je morda tudi Drnovškova vloga v Evropi lahko večja, kot si predstavljamo. A ker za imperialno politiko potrebujete vsaj zadostno finančno moč, nekoliko pretirano mero predrznosti in seveda nekakšen načrt oziroma vizijo, je videti slovenska imperialnost, vsaj iz domačega zornega kota, skoraj smešna. Kljub temu se zdi, da je percepcija Slovenije, vsaj na Balkanu, takšna, da je zanikanje imperialnih ambicij najbrž celo ustrezno. Dovolj denarja za prodor na Balkan v Sloveniji očitno je, poleg tega v predrznosti na tem koncu sveta slovenski podjetniki druge, kot kaže, prekašajo. Ampak da bi obstajal kakšen imperialni načrt? Ta vsekakor ne bi mogel biti vladni, glede na to, da slovenska vlada ne ve za mesec vnaprej niti tega, kako se bodo denimo razvijala pristopna pogajanja z Evropsko unijo in kaj jih bo zapletlo. Na tej točki postane prepričevanje o veličini predsednika vlade nekoliko manj razumljivo.

Bolj se zdi, da je evropska širitev pač popolnoma neodvisna od Drnovškovega truda. Vstopanje v Evropsko unijo je enostavno predvsem postopek, v katerem kandidatke poskušajo čim bolj ustrezati merilom, ki jim jih je postavila unija, in prilagoditi svoje delovanje večinoma že ustaljenim pogojem njenega delovanja. Kaj naj bi torej sploh zanimalo slovensko politiko ob tem, da poskuša čim bolje izpolniti evropske zahteve? Ker so strahovi, da bo Evropska unija odložila obljubljeno širitev, najbrž precej neutemeljeni, saj je spoštovanje rokov za unijo ena najbolj upoštevanih politik, bi se morali v Sloveniji najbrž že nekaj časa ukvarjati bolj s tem, kakšna bo unija po širitvi. Ali bosta obstajala dva tako imenovana kroga skupnosti? Prvo- in drugorazredni. Ali bodo v njej prevladali federalisti oziroma centralisti ali minimalisti oziroma tisti, ki še vedno vidijo Evropo predvsem kot gospodarsko in ne kot pretežno politično skupnost? Bo Slovenija zastopala stališče, da Evropska unija potrebuje svojo ustavo, skupno zunanjo politiko in skupne oborožene varnostne sile in morda celo skupno davčno politiko, ali pa se bo postavila na stališče ohranjanja trenutne situacije, v kateri nič od tega niti približno ne obstaja.

O vsem tem se v Sloveniji tako rekoč ne govori, čeprav je jasno, da bo tudi vlada glede teh vprašanj slej ko prej morala izoblikovati nekakšno mnenje, ali pa se bo lahko samo prepustila toku. Mnogi sicer trdijo, da so spremembe strukture unije še zelo daleč, a zdi se, da jim dajeta v zadnjem času napovedana širitev in politika ZDA izjemen pospešek. Čeprav za zdaj Evropska unija še vedno ostaja nekakšna čudna asociacija, v kateri je po številkah videti, kot da je razlog za njen obstoj subvencioniranje kmetijstva in ne morda skupna zunanja politika, ki navadno definira kakršnokoli skupnost. Vsaka od članic unije ima pač svojo zunanjo politiko, ki se ji ne želi odpovedati, čeprav nekateri trdijo, da je nima pravzaprav nobena od evropskih držav, tudi tiste največje ne, saj so nazadnje vse vedno usklajene z zunanjo politiko ZDA. Kolikor so lahko avtonomne, delujejo predvsem za reševanje nasprotij znotraj unije. Kot je videti, bo za skupno zunanjo politiko očitno najprej potrebno oblikovanje skupnih varnostnih sil, saj se zdi, da jo je z Natom kot priveskom ameriške vojaške doktrine enostavno nemogoče oblikovati. A evropska samozavest kljub vsemu narašča. Konec koncev je bil prejšnji teden evro prvič močnejši od dolarja.

Kakšna bo Evropa, denimo čez deset let, je vsekakor negotovo. Še bolj nejasno je, kakšno bo mesto Slovenije v njej ali ob njej. Kar pa niti ni čudno, če celo predsednika vlade preseneča že sam potek sklepnih pogajanj.