Uvodnik / Jani Sever: Med evroskeptiki

"... gre za to, da bi želeli torej Francozi in Nemci predvsem prodajati orožje, da se ne bi zgodilo, kar se je zgodilo nedavno, ko so Poljaki potem, ko so iztržili nekaj denarja pri Evropski uniji, šli in kupili F16 v Združenih državah Amerike."
Dr. Dimitrij Rupel, na TVS

Zunanji minister je začuden. Obstajajo tudi takšni, ki predpostavljajo, da je Nato v krizi? Pravi, da ni o tem slišal govoriti nikogar na vrhu evropskih zunanjih ministrov. Za nesporazume naj bi bila ključna ekonomija orožja. Logika, ki se zdi, kljub veliki teži vojaškega industrijskega kompleksa, v Evropi kratkovidna. Nam se ni treba odločati med enim in drugim, je prepričan Rupel. Še več, to, da se ne odločamo, je pravzaprav bistvo naše zunanje politike.

Francija medtem govori o multipolarnem svetu in tudi v Nemčiji so mnogi prepričani, da je bila vojna v Iraku prelomna točka v odnosih med Evropo in ZDA. Jasno izražena namera kaznovati Francijo, ameriški unilateralizem in želja ustvariti enopolarni svet s pomočjo vojaške moči, tudi v drugih državah Evropske unije v velikem delu javnosti vzbujajo nasprotovanje novi politiki ZDA. Na vzhodu Evrope je nekoliko drugače. Kar dodatno zapleta širitev unije. Širitev razdeljene "države", v kateri eni skupaj z ZDA zastopajo idejo o svetu, v katerem je, poenostavljeno rečeno, prostora samo za en center, ker je to varneje, drugi pa jim odgovarjajo, da je razvoj sveta neizbežen in da sta ob ZDA in EU tu vsaj še Rusija in Kitajska. Zahodna Evropa se vsekakor zaveda krize Nata, tako kot se je zavedajo tudi v ZDA. Vrh četverice o skupni evropski obrambi je bil tako najbrž precej pomembnejši dogodek, kot se očitno zdi našim zunanjepolitičnim strategom. Proces, ki sta ga pravzaprav začeli Velika Britanija in Francija konec leta 1998, se samo nadaljuje. Sporočilo ostaja, da morata EU in ZDA ostati partnerici. Vendar enakopravni.

Konkretne pobude vrha četverice se na prvi pogled morda zdijo majhne, a hkrati tudi daljnosežne. Ustanovitev "Airbus" transportne enote in enote za biokemično zaščito, vzpostavitev evropskega sistema humanitarne pomoči ob katastrofah in skupni letalski centri. Vse to ni ravno malo, posebej ker naj bi bilo podrejeno poveljstvu nekakšnega evropskega "generalštaba", ki naj bi začel delovati leta 2004. Neodvisno od Nata. Vse članice EU so povabljene k sodelovanju. Tudi Slovenija. Francozi si v prihodnosti želijo, da bi solidarnostni pakt, nekakšen Natov člen 5, podpisale vse članice EU. Ob vedno tesnejši Evropski uniji bi se tako oblikovalo tudi evropsko politično obrambno zavezništvo. Zavezništvo evropske "konfederacije", za katero je avtonomija od Nata ključnega pomena. Bo to pomenilo več denarja za vojsko? Vsekakor. Čeprav predlogi zunanjim ministrom EU, da bi države namenile več denarja za obrambo, niso nič novega. A brez Britanije, ki je vendarle tudi pobudnica skupne evropske obrambe, je ideja o skupni evropski obrambi seveda precej manj resna.

Kakorkoli, diskusija o teh ultra občutljivih evropskih vprašanjih se bo vsekakor nadaljevala. Očitno ob že znanih stališčih slovenske zunanjepolitične usmeritve, ki je zunanjemu ministru tako pri srcu in za katero je še najbolj značilna netransparentnost. O zunanji politiki precej bolj artikulirano od vlade razmišlja opozicija. Ni nujno, da se z Janezom Janšo strinjate, ampak popolnoma jasno je, kaj govori. In jasno je tudi, da vidi precej več kot zunanji minister. Medtem ko Rupel krizo ignorira, Janša govori o krizi mednarodnega svetovnega reda, na čelu z OZN, priznava pa tudi težave Nata in EU. Vse skupaj je seveda posledica objektivnih okoliščin. Skupna evropska obramba je sicer o.k., s cinično pripombo - če bi jo financirali Američani. Zavezniki, ki so v vsem skupaj samo dobri fantje. Evropa definitivno ni sposobna skrbeti za svojo varnost, in dokler bo tako, bo pač morala igrati "drugo violino". Evroskepsa pa je utemeljena še z ameriško ekonomsko premočjo. Realizem, ki ga Janša prakticira tudi ob vprašanju rotacij predsedovanja EU, ki je sicer zaščita tistih z manjšim zaledjem, vendar z dostavkom, da bo Evropa učinkovita samo, če bo prevladal kriterij sposobnosti.

Razlika med vladno, Ruplovo zunanjo politiko in tistim, kar predstavlja Janez Janša, je precejšnja. Četudi so deklarirani cilji menda praktično identični. Ne le, da je Janša odločnejši in bolj jasen, ima tudi ideje. Denimo o zmanjšanju števila veleposlaništev. A kar je pomembnejše, vstop v evropsko skupnost vidi kot priložnost za vse majhne države v uniji, da redefinirajo svojo zunanjepolitično strategijo. Tako tiste "novo-" kot "staroevropske". Kako, sicer ni povedal. Vendar sklepanje o tem, kaj je imel v mislih, najbrž ne bi smelo biti preveč težko. Opozicija je z veseljem pozdravila vilensko izjavo. Bi bilo torej bistvo te nove, redefinirane zunanjepolitične strategije malih evropskih držav, da se v iskanju svojega mesta znotraj Evrope čim bolj oprejo na ZDA? Zdi se, da tisto, kar si Rupel pravzaprav želi početi, Janša lahko povsem preprosto definira. Tako vlada kot opozicija sta v zunanji politiki prevladujoče evroskeptični. Kar seveda sproža povsem legitimno vprašanje, v kateri državi bomo živeli v prihodnje. V EU ali v ZDA? Nekje vmes. Ali mogoče v obeh. Vsekakor, kjerkoli že bomo, ne bomo sami. Vsaj to je najbrž pomirjujoče.

Sicer pa se tudi v Evropi zdi napor poskusa definiranja "evropske politike", ki bi nasprotovala doktrini preventivnih vojn, bila aktivna v mirovnih operacijah in diplomaciji ter hkrati ohranjala sorazmerno nizke stroške za obrambo, še vedno oddaljen. Kot se na srečo zdi oddaljena tudi ideja nekakšnega novega evropskega imperializma.