Uvodnik / Jani Sever: Vrnitev skrajnosti?

"Na nek način je to zelo slaba usluga slovenski državi, na nek način je to tudi nadaljevanje njegovega ravnanja, ko je v bistvu pomagal razoroževati slovensko teritorialno obrambo ali ko je podpisoval deklaracije proti slovenski vojski."
Janez Janša, na TVS

Bivši predsednik Milan Kučan gre v Haag. Na svoj najbrž zadnji v dolgi vrsti duelov s Slobodanom Miloševićem. Pomen mednarodnega dogodka bo jasen šele po sodnem spektaklu. Njegov vpliv na notranjo politiko pa je že tu. Bivši predsednik je prosil obrambno ministrstvo za gradivo, ki se nanaša na obtožbe, da je slovenska stran v osamosvojitveni vojni kršila mednarodne konvencije, in pismo je nekako prišlo v medije.

Vsebina je zanimiva. Povzročila je razburjenje veteranov vojne za Slovenijo in še posebej Janeza Janše. Ostri odzivi na Kučanovo pismo so bili bliskoviti. Vendar zamera ni bila, zakaj bivši predsednik teh vprašanj ni sprožil, ko je bil še predsednik. Argument je bil, da bi moral Kučan na soočenju z Miloševićem v Haagu trditve poraženih generalov Jugoslovanske armade zavrniti kot "blodnje". Jih Kučan jemlje resno? V pismu je med drugim zapisano, da naj bi ministrstvo za obrambo že več kot desetletje imelo nekakšno analizo, ki zanika in pojasnjuje sporne primere iz časa vojne. Nič nenavadnega torej. O tem, da bo Milošević neprijeten spraševalec, najbrž nihče ne dvomi. Edino relevantno vprašanje se tako zdi, ali je na sodišču dobra strategija ne odgovarjati na določena vprašanja. V nekaterih primerih gotovo da. Vendar to hkrati skoraj vedno prinaša tudi vtis slabe vesti. Bi bila ta morda lahko vendarle v kakšni podrobnosti upravičena? Vsekakor prepričanje, da so kakršnakoli neprijetna vprašanja v zvezi z vojaškim delom desetdnevne vojne nesprejemljiva, ne more vzbujati podobe popolnoma čiste vesti.

Bivši predsednik se, kot kaže, temeljito pripravlja na izjemno pomembno pričanje pred haaškim sodiščem za vojne zločine v sojenju Slobodanu Miloševiću, v katerem bo teža gotovo na strani povsem drugačnih vprašanj. A tista glede vojne v Sloveniji so lahko medijsko še posebej zoprna. Kučana zanimajo konkretni primeri, ki jih je JLA objavila leta 1991, navedbe generala Čada o treh ubitih vojakih JLA v Ankaranu, urjenje hrvaških in bosanskih častnikov ter hrvaških vojaških enot, vojaška pomoč Hrvaški ter Bosni in Hercegovini in primer Šefketa Suljevića. Malo? Niti ne. Janez Janša je vsemu temu dodal še Holmec. Kot primer, v katerem nobena kršitev ni bila dokazana in ob katerem je notranjepolitični boj škodoval državi. Janša pravi, da naj bi imelo Kučanovo pismo enak namen. Zakaj bi ga sicer zanimal tudi finančni obračun slovenske vojaške pomoči Hrvaški ter Bosni in Hercegovini, če ne kot orodje za potrebe notranjepolitičnih obračunavanj? Bi bilo lahko torej kaj narobe s številkami? Se v dokumentih obrambnega ministrstva skrivajo luknje? Ali pa gre res samo zato, da Janša Kučanu ne privošči dobre priprave na nastop pred haaškim sodiščem?

Pismo naj bi bilo slaba usluga Sloveniji. Tudi če bi bilo to res, pa je ta slaba usluga nastala šele, ko je pismo postalo javno. In zakaj je postalo javno? Ker je pobegnilo z obrambnega ministrstva. Njegov obstoj je nato takoj postal politično vprašanje. Za to je poskrbel Janša, ki tudi sicer že dolgo ni bil tako aktiven kot zadnje čase. Vlada je v primerjavi z zadnjim Drnovškovim obdobjem dokaj šibka. Drnovšek pa, kot je videti, v precejšnji meri marginaliziran. Na drugi strani, opozicijsko-državljanska pobuda deluje brez večjih pretresov. Zdi se, da je afera udba.net samo še utrdila njihove vrste. Vključno s tistimi "pomladniki", ki naj bi po Lajovčevem viru sodelovali s tajno policijo totalitarne države. Skesancem mora seveda biti oproščeno. Vse je torej kot prej, samo voditelj je poslej še bolj jasen. Ob objavi udbovskih evidenc, ki je hkrati služila tudi utrjevanju vedenja o totalitarnosti bivše države, so dan ugledali tudi novi dokumenti iz "Depale vasi", ki jih Janša pač tolmači po svoje. V njih seveda ni ničesar o zasledovanju civilistov s strani vojske, ničesar o vojaškem ponarejanju dokumentov, ničesar o vajah desanta na ministrstvo.

Nas čaka še ena vrnitev v preteklost? Polemika s Kučanovim pismom obrambnemu ministrstvu to vsekakor napoveduje. Preteklost je pač tržna niša, na katero se nekateri izjemno zanesejo. Bodo v modificirani obliki aktivirani tudi obrazci iz leta 1993? Odgovor na Kučanovo pismo samo ponovno razkriva duha voditelja "pomladi". Prepričanje, da lahko brezmadežno osamosvojitev umažejo že neprijetna vprašanja, in prepričanje, da vsi izbrisani nimajo pravice do pravice, sta tesno povezani. Koliko volilk in volilcev v Sloveniji podpira takšno politiko? Dovolj, da se splača staviti na njihovo volilno podporo. A za to se v Evropi običajno odločajo skrajne politične stranke, saj gre za stališča, ki ob močni politični podpori lahko postanejo zelo neprijetna. Zavračanje kakršnihkoli vprašanj o vojskovanju zmagovalne strani je namreč mogoče precej preprosto razumeti kot izraz želje po neenakosti pred zakonom. Logika, da je treba izbrisati tiste, ki so se vojskovali na napačni strani, čeprav niso zagrešili vojnih zločinov, pa izpolnitev te želje zahteva.

Sojenje v Haagu in tudi pričanje Milana Kučana po pomenu seveda daleč presega njegov trenutni vpliv na slovensko notranjo politiko. Res pa je, da bo najbrž mnoge spomnilo, da se s Kučanom tako grdo kot Janša gleda smo še Milošević.