Uvodnik / Jani Sever: Kaj hoče LDS?

"Torej, če bi se odločili za luksuz tudi v tej vladi, potem to ne bi bil zgrešen nakup, ampak bi bila odločitev, da se vozimo v dragem avionu ... in to je odločitev vlade, ki jo jaz vodim."
Anton Rop

Predsednik vlade je skorajda hiperaktiven. Po napovedih se bliža skrajni čas za rekonstrukcijo vlade, ki bi Ropovo ekipo lahko naredila bolj prepoznavno. Drugačno od Drnovškove. Še pred volitvami. Zato se nekoliko mudi. Rop se je tako očitno lotil boja na treh frontah. Ekonomsko-socialni, zunanjepolitični in kadrovski. Preveč naenkrat?

Doslej se je zdelo, da je gonilna sila vlade, ob neizbežnem zunanjem ministru, pravzaprav finančni minister dr. Dušan Mramor, čeprav je bilo ves čas jasno, da njegove varčevalne ideje nimajo možnosti za uspeh brez izrazite premierove podpore. Sedaj postaja vprašanje, ali bo Ropova podpora, ne glede na njeno moč, sploh zadostovala. Načrt je ambiciozen. Vlada naj bi zamrznila plače funkcionarjev in sklenila aneks h kolektivni pogodbi za gospodarstvo. Hkrati se pogaja z javnim sektorjem, kjer denimo želi menjavo povečevanja plač s prostovoljnim pokojninskim zavarovanjem. Na mizi je celotna plačna politika za leti 2004 in 2005, ki naj bi bila dogovorjena s socialnimi partnerji. Odločitev za oddajanje letala, ki ga je naročila Drnovškova vlada, tako postaja argument, da vlada misli resno tudi z varčevanjem pri sebi. Korak k ustvarjanju nove podobe, ki pa je sam po sebi minoren in ne pretirano prepričljiv. Posebej ob zavajanju javnosti s strani generalnega sekretarja vlade, ki z novo vlado očitno ni pretirano usklajen. Tako kot še nekaj njenih članov.

Rop pravi, da je program znan, a da ga bo vlada vseeno ponovno predstavila. Kar bi bilo vsekakor dobrodošlo, saj ni povsem jasno, kdo ta znani program pozna. Ga poznajo vsaj ministri? O tem očitno ni prepričan niti predsednik vlade, saj naj bi z vsakim posebej opravil razgovor o programu dela. Čemur naj bi, po njegovih besedah, sledile tudi ustrezne kadrovske poteze. Če bodo potrebne. Smo torej res pred rekonstrukcijo vlade? Glede na posredna opozorila, da je prav Rop vodil sejo vlade, na kateri je bil potrjen nakup falcona, kar je slednji zanikal, bi se ta lahko začela prav pri generalnem sekretarju, ki je vodil projekt "Falcon". Ampak Bandelj najbrž ne more biti največji Ropov problem. Sestava sedanje vlade je v veliki meri produkt "Drnovškove dobe". Predsednik države si je v času svojega predsedovanja slovenskim vladam pridobil sloves mojstra sestavljanja koalicij. To je bila tudi posledica radodarnosti z vladnimi funkcijami, ki jih je omogočalo ustanavljanje široke palete funkcij. Vtis, ki so ga te vlade dajale, je bila zato skorajda nekakšna razpuščenost, ki pa je po drugi strani zmanjševala politične napetosti in ustvarjala videz stabilnosti.

Rop napoveduje povsem drugačno pot, ki se zdi precej težja. Ob novinarskih ugibanjih o ministrskih zamenjavah in rošadah sta tako ZLSD kot SLS seveda takoj odločno nastopili s trditvijo, da sta s svojimi kadri zadovoljni. To verjetno ni nujno tudi končno stališče, vendar je očitno, da mora Rop najprej urediti stvari s svojo stranko. Imena, ki so se pojavila kot možni kandidati za zamenjavo, niso presenečenje. Minister za promet in zveze Presečnik, notranji minister Bohinc in minister za zunanje zadeve Rupel. Ali namerava Rop torej res zamenjati zunanjega ministra? To po dveh dobljenih referendumih, o dveh dolgoletnih deklariranih političnih ciljih, vsekakor ne bi bila lahka naloga. Poleg tega pa so tu še ZDA, ki, kot je videti, dr. Dimitrija Rupla, ne brez razloga, štejejo za "svojega" človeka. Hkrati pa je res, da zunanja politika poleg ekonomsko-socialne vse bolj izrazito postaja drugi najpomembnejši del vladne strategije. Ob vstopanju v spreminjajočo se Evropo in Nato pa je tudi vedno bolj javno opazna ter pomembna za volilke in volilce.

V zadnjem času je vladno zunanjo politiko brez dvoma praktično v celoti vodil zunanji minister v občasnih duetih s predsednik države, ki je Ropu kar nekajkrat prevzel, čeprav pretežno samo protokalarna, srečanja s tujimi politiki. Premier je ostajal v ozadju. In kakšna je bila ta Rupel-Drnovškova zunanja politika? Ne dovolj proameriška, da bi povsem zadovoljila ZDA. In ne dovolj evropska, da je ne bi mogli razumeti kot proameriško. Sedaj predsednik vlade, z jasno zavrnitvijo ZDA glede njihovih zahtev o neizročanju ameriških državljanov mednarodnemu sodišču, vse skupaj obrača na glavo. Zamenjava zunanjega ministra bi tako na nek način samo potrdila spremembe, ki jih napoveduje "nova" drža slovenske diplomacije. O sentimentih zunanjega ministra do svetovne hipersile namreč ne gre dvomiti. Prejšnji teden je o njih dovolj povedalo njegovo muzanje na TVS ob Bučarjevi primerjavi zapletenosti ustav EU in ZDA, kot češ, poglejte, kako dobri so Američani. Kar je menda blizu logiki "pomladnikov", ki so konec koncev z njegovim ministrovanjem ves čas tako zelo zadovoljni.

Kakšna naj bi bila torej želena nova podoba "Ropove" LDS? Slika proevropske stranke, ki skrbi za dogovor s socialnimi partnerji, varčuje in vlaga v znanje več kot v vojsko, se zdi za enkrat kljub vsemu zgolj idilični privid. Vedno bolj jasno pa je, da stranko brez Drnovška neizbežno vleče stran od sredine, ki jo zna slednji še vedno tako brezbrižno prehajati, in da je hkrati na levi nezadovoljstvo z njeno politiko dovolj jasno začel artikulirati Forum za levico.