Uvodnik / Jani Sever: Kako potegniti črto?

Ob novih pričevanjih in dokumentih o "Depali vasi" se postavljajo nova vprašanja in ponujajo tudi novi odgovori. Ne glede na to, da še vedno večina trditev ostaja ne povsem raziskana. Kar niti ni presenetljivo, saj bi to temeljito najbrž lahko storile samo državne institucije. Ali pa zgodovinarji, čeprav bodo s tem zaradi pomanjkanja dokumentacije imeli težave in bo nanje gotovo še treba nekaj časa počakati.

Kje začeti? Vse kaže, da pri trgovini z orožjem. Vsaj to se zdi več kot očitno. Nedovoljena trgovina, v katero so bili vpleteni posamezniki z notranjega in z obrambnega ministrstva, je v letih 1991 in 1992 cvetela. Poskus ugrabitve grškega trgovca z orožjem v Celovcu poleti 1992, o katerem je prejšnji teden za Mladino spregovoril neposredni udeleženec dogajanja po ugrabitvi, je bila prvi znak, ki je jasno pokazal, da je takšna trgovina obstajala. Samo nekaj mesecev po poskusu ugrabitve je Mladina to, da je poskus bil, objavila. Vest smo interpretirali kot prelomnico v odnosu med dotedanjima prijateljema in političnima soborcema Igorjem Bavčarjem in Janezom Janšo. Takratnima notranjim in obrambnim ministrom. A zakaj se je prelom, ki ga je kasnejše dogajanje potrdilo, sploh zgodil? Zakaj je skupina vojaških in nevojaških oseb - mimogrede, s pištolami jih je opremil kar brat Janeza Janše Rajko - sploh poskušala ugrabiti Konstantina? Kaj so hoteli z njim? Kaj so mu hoteli razložiti? Naj ne pričakuje preveč denarja? Naj ne sproža, vsaj ne javno, vprašanja dolgov obeh ministrstev do mednarodnih trgovcev z orožjem? Naj še malce počaka? Odgovori na ta vprašanja ostajajo neznani. Vendar je mogoče sklepati, da je Grk kot svojega trgovskega partnerja razumel notranje in obrambno ministrstvo oziroma slovensko državo. So torej zapleti nastali, ker so posamezniki s teh ministrstev "državni" posel spremenili v zasebnega in so nekateri pri tem nekoliko preveč zaslužili?

Razkritje "celovškega incidenta" pred volitvami 1992 je gotovo vsaj nekoliko vplivalo na volilne izide. A ne glede na to, koliko, je dejstvo, da sta bila največja poraženca prav Igor Bavčar in Janez Janša. Slednji se je s SDS kljub vsemu prebil čez volilni prag in ostal obrambni minister. Bavčar je končal v LDS. Zgodba o trgovini z orožjem pa se je nadaljevala. Počasi so v javnost začeli prihajati drobci, iz katerih je bilo mogoče razbrati, da je obstajala "trgovina" na Brniku, ki so jo "vodili" ljudje z notranjega ministrstva, in "trgovina" na Kočevskem pod "vodstvom" ljudi z obrambnega ministrstva. Največji posel naj bi bil povezan z orožjem iz vojaškega skladišča v Borovnici, ki je končalo na Hrvaškem in o katerem danes menda ni več nobene uradne dokumentacije. Potem je tu še "mariborsko orožje", ki ga je Janez Janša odkril na izjemno bombastičen način, čeprav se je kasneje izkazalo, da je šlo zgolj za tranzit prek Slovenije in ne za pravo trgovino in da je bil sklep o pomoči Slovenije Bošnjakom sprejet v svetu za nacionalno varnost. Ampak takrat je na notranjem ministrstvu, ki ga ni več vodil Igor Bavčar, temveč član SKD Ivo Bizjak, že potekala preiskava o nezakoniti trgovini z orožjem. Preiskava, ki je vodila tudi na obrambno ministrstvo, na katerem so imeli vse vodilne funkcije še vedno isti ljudje kot v letih 1991/92. Policija med preiskavo ni sodelovala s tožilstvom, česar po takratnem zakonu tudi ni bila dolžna početi.

Na drugi strani se je ministrstvo za obrambo preiskave branilo. Vendar na nekoliko nenavaden način. V njej ni sodelovalo. Nasprotno, za zaščito pred preiskavo so se začele tako imenovane "igrice". Izraz, ki se je z leti udomačil, govori pa o protiobveščevalni dejavnosti ministrstva na domačih tleh, katerega cilj je bilo oviranje kriminalistične preiskave. Videti je, da je kot stranski proizvod te strategije leta 1993 nastalo kar nekaj afer, predvsem afera Safti, ki so na dan prihajale v okolici obrambnega ministrstva in so uravnotežale javno mnenje. Leto 1994 je prineslo popolno zaostritev. Stvari so šle celo tako daleč, da je specialna brigada Moris vadila desant na obrambno ministrstvo. Vrhunec je "igra" doživela s ponarejanjem uradnih listin in kasneje z aretacijo civilista (sodelavca policije), ki jo je izpeljala vojska. Posledice so znane, čeprav je večina, kot kaže, pozabila, da je pravi politično-strankarski boj pravzaprav potekal med SDS in SKD. Vse skupaj se je končalo z okrepitvijo SDS in s porazom SKD. Kratkoročno pa je na desni pridobila tudi SLS z znamenitim sloganom o gradnji mostov. A čeprav je "Depala vas" okrepila Janeza Janšo, da je počasi postal edini voditelj desnice, ga je hkrati zamejila. Iz zagate naj bi tako desnico kot njega povlekel razvoj desne civilne družbe, ki je svojo zvezdo našla v Barbari Brezigar. Njeno premoč je nekoliko umirila šele afera udba. net, ki je "slovensko pomlad" spet osredotočila okoli Janeza Janše.

Obuditev "Depale vasi" je Brezigarjevo ponovno dvignila v središče zanimanja. Brezigarjeva poudarja, da kot tožilka, ki se je ukvarjala z zadevo, pač ni dopustila, da bi se politika "igrala" na hrbtu tožilstva. A s tem je, kot je videti, dopustila, da je tožilstvo "igralo" politiko. In omogočila Janezu Janši, da govori o ponaredkih, čeprav je edine ponaredke, kot je doslej znano, proizvajal prav "njegov" Paravomo.