Uvodnik / Jani Sever: Neiztrohnjena ljubezen

LDS in SDS naj bi v slovenski politiki predstavljali tako rekoč nekakšna nasprotna pola. In vendar se je prejšnji teden zdelo, da imata skoraj vsak dan vse več skupnega. Podpirali sta istega vrhovnega sodnika, skupaj sta zagovarjali spremembo volilnega zakona, ponovno pa je bil s strani Janeza Janše pohvaljen tudi dr. Dimitrij Rupel, ki v opozicijski SDS dobiva skorajda že status politične zvezde.

Zadnje "pomladno" navdušenje nad najboljšim slovenskim zunanjim ministrom je prejšnji teden povzročil njegov tekst, ki je izšel na spletni strani LDS. Gre pravzaprav za nekakšen manifest o tem, kaj naj stori Slovenija, da bo postala srečna, uspešna in bogata. Dimitrij Rupel je svoj prispevek k viziji prihodnje Slovenije spisal ob velikih spremembah, ki jih bo prihodnje leto prinesel vstop Slovenije v Evropsko unijo. Nov začetek zahteva nov premislek, pravi minister. Po njegovem mnenju lahko obetavno prihodnost prinese samo združitev okrog svobodomiselnih vrednot, ki so omogočile preboj leta 1991. A najprej se bo treba ozreti na tragično obdobje pred tem in razmisliti ter priznati škodo, ki jo je slovenskemu narodu povzročila komunistična diktatura. Vsekakor razprave o državljanski vojni in povojnih pobojih še niso končane. Potem so tu še korupcija, ki spodkopava gospodarski razvoj, pravosodje, ki mu manjka občutka za pravičnost, in seveda mediji, ki postajajo v Sloveniji tudi po mnenju zunanjega ministra politični problem. Zanimivo. Ministru ni dovolj niti to, da ga denimo brezplačni časopis z najvišjo naklado povsem nekritično in izjemno zavzeto brani. Morda pa se je medijev res treba lotiti s političnimi sredstvi in ne le z oglaševalskimi ter jim zaukazati, kaj lahko in česa naj raje ne pišejo. Če ne bi imel Dimitrij Rupel težav z mediji in pravosodjem v povsem konkretnem primeru suma korupcije, ki zadeva njegovo vlogo pri ustanavljanju diplomatske akademije, bi vse skupaj lahko enostavno umestili v niz potez, ki zbližujejo vlado in opozicijo.

Kljub temu ima zadnja ministrova osebna obramba seveda povsem otipljive politične posledice. Njegov "Manifest 2004" naj bi bil deklarativno pač načrt združevalne, konstruktivne politike. Še več, kot takšnega ga je takoj prepoznal tudi Janez Janša, kar sedaj ne zbuja začudenja. Rupel mostograditelj ima v opoziciji vsekakor trdnega zaveznika, čeprav njegova gradnja mostov do SDS seveda ni nič novega. Skupaj z Ruplom je opozicija agitirala za vstop v Nato, potem se je zdelo, da zunanjemu ministru diktira zaostrovanje odnosov s Hrvaško ob njeni razglasitvi izključnega gospodarskega pasu, in ko je ministra začelo preiskovati pravosodje zaradi suma korupcije, mu je Koalicija Slovenija glasno stopila v bran. Objava Ruplovega Manifesta na spletni strani LDS tako pravzaprav pomeni samo nadaljevanje toplih odnosov med Dimitrijem Ruplom in Janezom Janšo, ki vsekakor izvira še iz časov osamosvajanja Slovenije, ne pa "najzanimivejši premik v slovenski politiki", do katerega prihaja v LDS, kot pravi Janša. Ruplov Manifest namreč ni samokritika LDS, temveč kritika LDS izpod peresa njenega sicer zelo uspešnega zunanjega ministra, ki mora imeti za pisanje takšnih traktatov vsekakor precej dobro motivacijo. Slednja nikakor ni povezana samo s preiskavo, ki poteka proti njemu. Gre za precej več. Za njegovo kariero. Bo po naslednjih volitvah še lahko zunanji minister? Ali bi res lahko kandidiral za evropskega poslanca? Si samo šiva zasilno padalo za primer, če mu nič od tega ne bi uspelo in bi moral iskati nove oziroma bolje rečeno stare zaveznike?

Kljub temu bi bilo gotovo zgrešeno sklepati, da LDS takšna dejanja svojega ministra ne razume oziroma celo podpira. Nasprotovanj oziroma polemik s pogledi Dimitrija Rupla, ki so pogosto precej bližja kritikam opozicije kakor stališčem vlade, ni slišati. Morda nekaj malega cinizma. Drugače pa naj zunanji minister le govori, kar mu je po volji. LDS bo še naprej molčala. Tako, za vsak primer, če bo na primer konec leta 2004 treba iskati možnosti za sklepanje koalicije tudi s sedanjo opozicijo. LDS za takšen primer v vsakem primeru potrebuje mostograditelja. Nekoga, ki ga Koalicija Slovenija javnosti lahko predstavi kot "poštenega" člana LDS. Konec koncev Rupel sploh ni prvi tak "poštenjak". Dolgo je za takšnega politika veljal dr. Janez Drnovšek, ki je takšen tudi ostal. Kako bi drugače sploh lahko prevzel Janševo pobudo o iskanju vizije za prihodnost Slovenije na nekakšni konvenciji. Vendar dr. Janez Drnovšek uradno menda ni več član LDS in kot predsednik republike v sestavljanju koalicij na povsem operativni ravni ne more in najbrž niti ne bi hotel sodelovati. Ruplova bližina Janši, ki je videti vedno bolj osebna in ne samo politična, torej največji stranki v tem primeru lahko pride samo prav. A koristi je mogoče zaznavati že zdaj. Ali ni vlada zaradi bližine med dvema osamosvojiteljema, ki sta se po spletu naključij znašla v ideološko nasprotnih političnih strankah, deležna večje varnosti z desne? Pa čeprav je razlika morda samo čisto majhna. Pa čeprav gre samo za to, da tudi Janez Janša za LDS včasih najde kakšno pohvalno besedo.

Seveda je tu še druga plat zgodbe. To predstavlja težavnost sodelovanja s strankami, ki jih tako zelo popada nestrpnost, kot se to dogaja SDS pri vprašanju izbrisanih. Referendumske zahteve, ki bodo naslednje na vrsti, bodo še zaostrile vprašanje, ali sodelovanje s SDS vendarle ni nekaj, kar bi volilke in volilci LDS lahko tolerirali. Si slednji res želijo obetavno prihodnost, ki bi jo, kot pravi Rupel, prinesla združitev okrog svobodomiselnih vrednot, ki so omogočile preboj leta 1991? Konec koncev je bil prav izbris posledica teh "svobodomiselnih" vrednot.